Jedro

Izrek izpodbijane odločbe, ki kot nelegalno gradnjo opredeljuje le klet pod obstoječim lesenim steljnikom, ni v skladu z ZGO-1. Klet in lopa namreč predstavljata en objekt, saj med strankama ni sporno, da je tožnik sporno klet zgradil pod leseno lopo in bi se ta brez kleti porušila. To pomeni, da sta lopa in klet konstrukcijsko enoten objekt, zato bi toženka sporna izvedena dela morala opredeliti glede na celoten objekt, tj. ali je ta dela treba šteti za novogradnjo ali za rekonstrukcijo objekta.

Če bi toženka upoštevala okoliščino, da je tožnik sporna dela izvajal na legalnem objektu, bi se morala opredeliti do vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru le za neskladno gradnjo ali že za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1652/2013-8 z dne 19. 8. 2015, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-207/2015-2-KB z dne 15. 3. 2016, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo kleti pod obstoječim steljnikom na zemljišču parc. št. 634, k. o. ... (1. točka izreka). To klet mora do 15. 11. 2015 odstraniti (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Izrečene so bile tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1 - 4. točka izreka), navedeno pa je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da ni stroškov postopka (5. in 6. točka).

2. V obrazložitvi gradbena inšpektorica navaja, da je po opravljenem inšpekcijskem pregledu in zaslišanju ugotovila, da je tožnik brez gradbenega dovoljenja v maju 2013 pričel z izvedbo nove armiranobetonske kleti pod obstoječim lesenim steljnikom. Klet je nepravilne tlorisne oblike, maksimalne velikosti 1,70 m x 6,15 m, etažne višine 2,40 m, nad delom kletnih zidov pa je izvedena armiranobetonska plošča tlorisne velikosti 1,70 m x 1,50 m. Navaja še, da navedena dela, s katerimi je tožnik po lastnih navedbah zgolj preprečil porušitev kamnite zložbe pod leseno konstrukcijo steljnika, bistveno presegajo vzdrževalna dela po ZGO-1. 3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del št. 351-504/99 z dne 27. 9. 1999 pričel z adaptacijskimi deli na stanovanjski hiši z gospodarskim poslopjem na parc. št. 633, k. o. ... Pridobil je tudi lokacijsko informacijo št. 350-00-633/2005 z dne 21. 11. 2005. Sporna lopa stoji na jugu gospodarskega poslopja in je bila podkletena že leta 1940, kar dokazuje z dvema pričama, fotografijami iz 50 let prejšnjega stoletja in izvedenskim mnenjem, ki ga je priložil že k pritožbi, vendar se toženka do tega ni opredelila. Navaja, da je bil zaradi pritiska zemljine obstoječi južni kamniti zid steljnika v nivoju kleti tako razrahljan, da se je deloma že rušil, s čimer je bila ogrožena lesena konstrukcija steljnika, zato ga je na notranji strani obzidal, za podlago lesene konstrukcije steljnika pa je izvedel konzolno ploščo. Meni, da gre pri izvedenih delih le za vzdrževalna dela na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del, ZGO-1 in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). Lopa je enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Navaja še, da bi bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe poseženo v konzolno ploščo glavnega objekta, za katerega ima gradbeno dovoljenje, lopa pa bi se porušila.

5. Glede na navedeno toženki očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev pravil postopka. Opozarja tudi na dolgotrajnost postopka, saj je od ogleda dne 13. 6. 2013 do izdaje odločbe preteklo več kot dve leti. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V skladu s 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt s tlemi povezana stavba, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da izrek izpodbijane odločbe, ki kot nelegalno gradnjo opredeljuje le klet pod obstoječim lesenim steljnikom, ni v skladu z citirano določbo ZGO-1. Klet in lopa namreč predstavljata en objekt, saj med strankama ni sporno, da je tožnik sporno klet zgradil pod leseno lopo in bi se ta brez kleti porušila. To pomeni, da sta lopa in klet konstrukcijsko enoten objekt, zato bi toženka sporna izvedena dela morala opredeliti glede na celoten objekt, tj. ali je ta dela treba šteti za novogradnjo ali za rekonstrukcijo objekta.

10. To je pomembno, ker iz tožbenih navedb in priloženih listin izhaja, da je bil celoten objekt, kot je obstajal pred spornimi posegi vanj, zgrajen pred letom 1967. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnik o tem seznanil toženko, saj je že na zaslišanju dne 3. 12. 2013 povedal, da je pod obstoječo leseno konstrukcijo obzidal obstoječi zid, priložil pa je tudi fotografije. V skladu s 1. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1 imajo vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru, uporabno dovoljenje po samem zakonu. To pomeni, da je treba šteti, da ima objekt, če so izpolnjeni navedeni pogoji, gradbeno in uporabno dovoljenje. Če bi toženka upoštevala okoliščino, da je tožnik sporna dela izvajal na legalnem objektu, bi se morala opredeliti do vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru le za neskladno gradnjo ali že za nelegalno gradnjo.

11. V skladu s 153. členom ZGO-1 sme namreč gradbeni inšpektor pri neskladni gradnji odrediti odstranitev le tistega dela neskladno zgrajenega objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja. Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta je torej v funkciji vzpostavitve zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti pri neskladni gradnji mogoča uskladitev te gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem (v konkretnem primeru s stanjem, kot je obstajalo pred spornimi posegi). Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, pa ne gre več za (zgolj) neskladno gradnjo, temveč za nelegalno gradnjo.

12. Ne drži sicer, da izvedena dela predstavljajo vzdrževanje objekta, kot to navaja tožnik, saj je po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. V skladu s 10.1 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 redno vzdrževanje pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Ker v konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik obzidal steno, ki predstavlja nosilno steno leseni konstrukciji, teh del ni mogoče opredeliti kot vzdrževalnih del. Iz enakega razloga ne gre za vzdrževalna dela iz priloge 3 Uredbe, po kateri se tudi tam našteta dela lahko izvajajo le brez posegov v konstrukcijo objekta (glej opombo priloge 3).

13. Prav tako ne gre za vzdrževalna dela po odločbi o dovolitvi priglašenih del št. 351-504/99 z dne 27. 9. 1999, saj z navedeno odločbo sporna dela niso zajeta, poleg tega se ta odločba nanaša na objekt na sosednji parceli (parc. št. 633, k. o. ...). Tudi sklicevanje na lokacijsko informacijo, ki je tožnik niti ne prilaga, ni utemeljeno, saj tožnik s pridobitvijo lokacijske informacije še ni pridobil dovoljenja za gradnjo. V skladu s tretjim odstavkom 80. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) so namreč vsebina lokacijske informacije podatki o namenski rabi prostora, lokacijski in drugi pogoji, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti, ter podatki o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju. Lokacijska informacija ima po petem odstavku 80. člena ZUreP-1 značaj potrdila iz uradne evidence in predstavlja zgolj vir informacij za lastnike zemljišč oziroma za investitorje o prostorskih aktih, ki veljajo na območju zemljiške parcele.

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor da sporna gradnja predstavlja enostaven objekt. V skladu z 2. točko priloge 2 Uredbe je enostavni objekt majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave površine do vključno 20 m2. Sem med drugim spada lopa, vendar mora biti izpolnjen tudi pogoj njene pritlične in enoetažne izvedbe. Tudi pomožni kmetijsko-gozdarski objekti so enostavni objekti le, če so pritlične in enoetažne izvedbe (18. točka priloge 2 Uredbe). Ker je obravnavani objekt sestavljen iz kleti in lesene konstrukcije, nad delom kleti pa je izvedene armiranobetonska plošča, ni izpolnjen pogoj pritlične in enoetažne izvedbe.

15. Kot že rečeno, pa sodišče izpodbijane odločbe glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za neskladno gradnjo ali nelegalno gradnjo in s tem tudi zakonitosti izrečenega ukrepa ne more preizkusiti, zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo toženka morala razčistiti ugotovljene nejasnosti.

K II. točki izreka:

16. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

17. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).