Jedro

Pri presoji subjektivnega roka za vložitev pritožbe je sodišče pravilno štelo, da je ključna okoliščina, kdaj se je tožena stranka z motenjem seznanila in ne kdaj je dejansko motenje nastalo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbenemu zahtevku delno ugodilo in v II. točki izreka ugotovilo, da je prvo tožena stranka tožečo stranko motila v njeni posesti terase na nepremičnini parc. št. 307, k.o. G. in v posesti sanitarij z umivalnikom na nepremičnini parc. št. 306, k.o. G. V III. točki izreka je nadalje prvo toženi stranki odredilo vzpostavitev prejšnjega stanja, v IV. točki pa ji prepovedalo bodoča motilna ravnanja. V V. točki je delno zavrnilo zahtevek zoper prvo toženo stranko in v celoti zoper drugo toženo stranko, v VI. točki pa zavrglo tožbeni zahtevek v spremenjenem ugotovitvenem in dajatvenem delu. Pravdne stroške drugo tožene stranke je v celoti naložilo v plačilo tožeči stranki, glede preostalih stroškov pa sklenilo, da jih nosita pravdni stranki sami.

(2) Zoper prvostopenjski sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) pritožujeta tožeča in prvo tožena stranka. Prva graja zavrnilni del sklepa ter meni, da je za motilno ravnanje odgovorna tudi drugo tožena stranka, saj je kot najemodajalec na sestanku dne 27. in 29. 05. 2009 izvedela, da je prišlo do zamenjave ključavnice in namestitve verige, pa ni ustrezno ukrepala. Meni, da sta prvo tožena stranka in priča B. N. potrdili, da je drugo tožena stranka za motilno ravnanje vedela že pred vložitvijo tožbe. Dodaja, da v kolikor je drugo tožena stranka vedela za prenovo objekta, bi morala vedeti tudi za zamenjavo ključavnice. Nasprotuje tudi ugotovljeni objektivni spremembi tožbe, saj naj ne bi šlo za povečanje tožbenega zahtevka, temveč zgolj za določnejšo opredelitev motilnega ravnanja. Graja tudi odločitev o stroških, saj meni, da je bil uspeh tožeče stranke drugačen od ugotovljenega.

(3) Prvo tožena stranka v pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Tožena stranka je namreč dokazala, da je do zamenjave ključavnice prišlo že 20. 03. 2009, tožba pa je bila vložena šele 05. 06. 2009, tj. izven tridesetdnevnega roka. Dodaja, da je sodišče zmotno verjelo izpovedi tožečih strank, ki so trdile, da so skozi glavna vhodna vrata vstopali le v toplejših mesecih. Sodišče je namreč spregledalo izpovedbo priče B. N., ki je izrecno povedala, da je tožnik M. Š. skozi glavna vhodna vrata želel vstopiti že konec aprila 2009, o obrezovanju trte pa so se v obdobju od 20. 03. 2009 do konca aprila 2009 pogovarjali z vsemi tožniki. Dodaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 15. tč. II. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ni upoštevalo, da naj bi bili v konkretnem primeru storjeni dve motilni ravnanji, kar je bistveno za vprašanje pravočasnosti predmetne tožbe. Sodišče je tudi zmotno ocenilo izpovedbo priče B. N, saj je ta ves čas izpovedovala nepristransko in konsistentno, sodišče pa bi jo moralo ponovno zaslišati, in sicer o okoliščini, kdo je bila oseba, ki je M. Š. konec aprila 2009 odprla vrata. Graja tudi odločitev o stroških.

3) Pritožbi sta bili vročeni vsem pravdnim strankam. Odgovor na pritožbi sta podali tožeča in drugo tožena stranka in predlagali njuno zavrnitev.

(4) Pritožbi nista utemeljeni.

(5) K pritožbi tožeče stranke:

(6)Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilnozaključilo, da je tožeča stranka na naroku dne 28. 05. 2010 povečala tožbeni zahtevek. Poleg motilnega ravnanja „zaverižiti“ je namreč dodala tudi „zapahniti“, kar predstavlja povečanje tožbenega zahtevka in s tem spremembo tožbe (2. odst. 184. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je štelo tožbo v spremenjenem delu za prepozno, saj je bila ta vložena zunaj materialnega roka iz 31. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ). Po navedeni določbi je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Ker je bila sprememba tožbe podana po navedenem roku, je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena.

(7) Sodišče prve stopnje je nadalje tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pravilno zavrnilo. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da naj bi drugo tožena stranka vedela za motilni ravnanji še preden je do njih prišlo. V posestnem sporu mora namreč tožnik dokazati, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest motena, da jo je motila tožena stranka in da je bilo njeno dejanje samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Sodišče tako pravilno šteje, da je poleg neposrednega motilca lahko tožen le tisti, ki je nekomu naročil motenje posesti oziroma tisti, ki ima od motenja korist. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je motilni ravnanji izvedla prvo tožena stranka, priča B. N. pa ni nikjer izrecno navedla, da je bila z motilnimi ravnanji seznanjena tudi drugo tožena stranka oziroma, da naj bi jih slednja kakorkoli naročila ali odobrila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija zoper drugo toženo stranko ni podana. Ob tem velja dodati, da je tudi iz navedb same pritožbe razvidno, da naj bi drugo tožena stranka za motilna ravnanja izvedela šele po tem, ko so se zgodila. Sestanki, ki jih v pritožbi izpostavlja prvo tožena stranka so namreč potekali konec maja 2009, torej po zatrjevanem motilnem ravnanju. Udeležba na teh sestankih tako ne dokazuje, da je drugo tožena stranka za motilna ravnanja vedela že prej.

(8) K pritožbi prvo tožene stranke:

(9) Pritožbeno sodišče nima pomislekov o ugotovitvah sodišča prve stopnje o tem, da je do motenja posesti prišlo dne 20. 03. 2009, ko je prvo tožena stranka zamenjala ključavnico na vratih glavnega vhoda in dne 05. 05. 2009, ko je prvo tožena stranka zaverižila notranja dvokrilna vrata. Očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 2. tč. II. odst. 339. člena ZPP tako ni podana. Pri presoji subjektivnega roka za vložitev pritožbe je sodišče nadalje pravilno štelo, da je ključna okoliščina, kdaj se je tožena stranka z motenjem seznanila in ne kdaj je dejansko motenje nastalo. Ob tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje na 9. in 10. strani sodbe, da je tožeča stranka za obe motilni ravnanji izvedela šele 05. 05. 2009. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno navedlo, zakaj sledi izpovedbam tožečih strank ter zakaj prvo toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožeča stranka za motilno ravnanje izvedela že prej. Ob tem prvo tožena stranka zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno zaslišati pričo B. N. Ta je namreč v svoji izpovedbi omenjala T. R, ki pa ob zaslišanju ni potrdila, da naj bi v spornem obdobju odprla vrata M. Š. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da navedbe priče B. N. v tem delu niso izkazane, zato ponovno zaslišanje ni bilo potrebno, ugovor nepravočasnosti tožbe pa posledično ni bil izkazan. Pritožba prvo tožene stranke je tako neutemeljena.

(10) O stroških postopka:

(11) Pritožbo zoper odločitev o stroških postopka podajata obe pravdni stranki, zato velja odgovoriti obema. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sledi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je stroške odmerilo po 2. odst. 154. člena ZPP (stran 14 sodbe). Tožeča stranka je namreč nasproti prvo toženi stranki v pravdi zmagala le deloma, zato je smotrno, da vsaka od strank krije svoje pravdne stroške.

(12) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

(13) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnika s pritožbama nista uspela, z odgovori na pritožbo pa tožnik in drugo tožena stranka v ničemer nista prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijejo stranke same.