Jedro

Dokler razpisani narok za glavno obravnavo ne glede na vložene prošnje za njegovo preložitev ni preklican, velja, da se bo opravil in bodo stranke zadele posledice morebitne neudeležbe. Okoliščina, da imata odvetnika, ki zastopata toženo stranko, obravnavo pri drugem sodišču, pri tem, da je toženec imel na razpolago, predno je pooblastil svoja odvetnika, več kot mesec dni časa za pripravo od sprejetja vabila, ni tak razlog, da bi sodišče moralo narok preklicati oziroma preložiti. Neudeležba tožene stranke in njegovih dveh pooblaščencev ne pomeni, da je sodišče toženi stranki onemogočilo sodelovanje v postopku s pravno pomočjo odvetnika, zlasti še, ko je tudi sodnik po e-mailu pooblaščencema sporočil, da narok za glavno obravnavo ne bo preložen, kar pa niti ni bila dolžnost sodišča.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti ustavilo, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla višino dolgovane glavnice tudi za predmetno razmerje, čeprav je nastalo pred 1.1.2002, ko je bil uveljavljen OZ. Prehodna določba

1060. člena OZ v tem primeru napotuje na uporabo ZOR. Ker je bil dolžnik v zamudi s plačilom, ki je nastalo iz obligacijskega razmerja, nastalega pred 1.1.2002, in ker so zamudne obresti le sankcija, in ne morejo nastati samostojno, določbe 376. člena OZ ni mogoče uporabiti za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu v točki 2. izreka tako spremeni, da se glasi:

"Plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 1364/98, z dne 30.12.1998 ostane v veljavi tudi za plačilo obresti od glavnice 771.058,00 SIT za čas od 1.1.2002 do

24.3.2004, za obresti od zneska 34.257,00 SIT za čas od

8.7.1998 do 22.12.1998 ter za obresti od glavnice 13.430,00 SIT kolikor presegajo samo glavnico v obdobju od 1.1.2002 do

25.3.2004."

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, odmerjene na 22.800,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da plačilni nalog, opr. št. I Pl 1364/98, z dne 30.12.1998 ostane v veljavi za plačilo glavnice v znesku 771.058,00 SIT ter stroške mandatnega postopka v višini

13.430,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 736.800,00 SIT od 8.7.1998 do 23.12.1998, od zneska 771.057,80 SIT od 23.12.1998 do 1.1.2002 ter od 25.3.2004 dalje in od z neska 13.430,00 SIT v višini 13.430,00 SIT, vse v 8 dneh pod pretnjo izvršbe (točka 1. izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo obresti od glavnice

771.058,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 25.3.2004, obresti od zneska

34.257,00 SIT za čas do vložitve tožbe ter kolikor obresti od glavnice 13.430,00 SIT presegajo samo glavnico v obdobju med 1.1.2002 in 25.3.2004, pa je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka 2. izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe.

Navaja, da je v skladu z določilom 2. člena kreditne pogodbe banka in tudi tožeča stranka upravičena obračunati od neplačanih obveznosti zamudne obresti. Sklicuje se tudi na

3. odstavek 400. člena ZOR, ki določa, da za kreditno poslovanje bank ne veljajo določila o tem, da od obresti, ki zapadejo v plačilo, pa niso plačane, ne smejo teči obresti.

Zato je upravičena zahtevati plačilo zakonitih zamudnih obresti tudi od obresti, ki niso plačane, saj ima po 440. členu ZOR nasproti toženi stranki enake pravice kot jih je imela nasproti njej banka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je omejilo tek zakonitih zamudnih obresti do 1.1.2002 napačno uporabilo materialno pravo glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, saj je bila kreditna pogodba sklenjena 23.10.1997. Zato uporaba določbe 376. člena OZ ni dopustna. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se izdani plačilni nalog vzdrži v celoti v veljavi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka in to iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodišče je brez vsakršne obrazložitve zavrnilo predlog za preložitev naroka, ki sta ga dne 15.3.2004 in dne 23.3.2004 podala pooblaščenca tožene stranke, in v nenavzočnosti tožene stranke in njenih pooblaščencev izvedlo glavno obravnavo dne 24.3.2004. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaradi nepreložitve prvega naroka pa je bilo toženi stranki onemogočeno, da bi se izjavila glede zahtevka in navedb tožeče stranke in da bi predlagla dejstva in dokaze, s katerimi bi utemeljila svoje navedbe in izpodbila navedbe tožeče stranke. Zato je prisiljena v skladu s 337. členom ZPP to storiti v pritožbi. Navaja, da je bila naknadno v prošnjo za odobritev kredita dopisana številka kredita, besedica "H." in rok vračila 60 mesecev. Te dopolnitve je vpisala neznana oseba, očitno delavec K. banke, čeprav te spremembe med toženo stranko in K. banko niso bile dogovorjene in usklajene, temveč je šlo za enostransko samovoljno ravnanje delavca K. banke. S temi spremembami se je tožena stranka seznanila šele ob prejemu mandatne tožbe. Tožena stranka vozila ni nikoli prejela oziroma z družbo H. d.o.o. ni nikoli kontaktirala, nakazilo denarja tej družbi pa je K. banka izvršila brez vsakršne pravne in dejanske osnove, saj v kreditni pogodbi ni bilo govora o neposrednem nakazilu denarja tej družbi. Vozila, ki je bil predmet ponudbe oziroma predračuna št. 416 ni nikoli prejela, prav tako pa ni nikoli prejela niti zneska kredita. V zvezi s tem je podala ovadbo za kaznivo dejanje goljufije zoper neznanega storilca. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ko šteje za dokazano, da se je tožena stranka s posojilno pogodbo zavezala kredit vrniti v 60 mesečnih obrokih, saj takega dogovora ni bilo, ampak je šlo za samovoljno ravnanje K. banke d.d., toženi stranki pa ni bila dana možnost, da bi na glavni obravnavi to pojasnila. Sodišče je brez kritične distance do navedb tožeče stranke in z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo toženi stranki onemogočilo sodelovanje v postopku s pravno pomočjo odvetnika. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s predlogom, da se tožbeni zahtevek zavrne, njej pa povrne vse nastale, vključno pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Toženec je prejel vabilo za prvi narok za glavno obravnavo dne 24.3.2004, dne 19.2.2004. Dne 16.3.2004 je Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo s strani pravnih zastopnikov toženca, odvetnikov A. K. in G. J. prošnjo za preložitev naroka, ker da imata na isti dan razpisano obravnavo pri sodišču v Kranju. Dne

19.3.2004 je sodnik, ki je obravnaval zadevo, po e-mailu poslal odvetnikoma sporočilo, da njuni prošnji za preložitev obravnave ne bo ugodeno z obrazložitvijo, da je zadeva stara in da sta pooblaščenca dva in da je tudi sicer zadosti časa za pridobitev ustreznega substituta. Kljub temu sta pooblaščenca tožene stranke še enkrat poslala enak predlog za preložitev obravnave. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ne drži, da bi sodišče brez obrazložitve zavrnilo predlog za preložitev naroka, sicer pa sodišču prve stopnje tega tudi ni bilo potrebno obrazlagati. Vse dokler stranka ne dobi obvestila s strani sodišča, da je narok preklican, velja da se bo narok opravil in s tem vsaka stranka tudi mora računati. Razlogi, zakaj se toženec oziroma njegova pravna zastopnika naroka za glavno obravnavo nista udeležila, so v tem primeru pravno irelevantni. Odvetniku razpisana druga glavna obravnava bi bila le izjemno lahko razlog za preložitev, nikakor pa to ni moglo biti v danem primeru, ko ima toženec dva pooblaščenca in ko je bilo dovolj časa za zastopanje po substitutu.

Zato ker ni bila preložena glavna obravnava, nikakor ni bilo toženi stranki onemogočeno, da bi se izjavila glede zahtevka in navedb tožeče stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je že toženec sam podal ugovor, lahko pa bi tudi njegova pravna zastopnika, tako kot sta vložila obvestilo o sprejemu pooblastila in prošnjo za preložitev naroka, tudi vložila pripravljalno vlogo, v kateri bi lahko navajala novote kot jih navajata v pritožbi in za katere trdita, da jih pred tem nista mogla. Sklicevanje na 337. člen ZPP zato ni utemeljeno, saj tožena stranka ni izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Iz tega razloga zato pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati navedb v pritožbi v zvezi z zatrjevanimi vpisi v prošnjo za odobritev kredita, ne da bi bili dogovorjeni, ter tudi ne vseh drugih navedb, ki se tičejo dejanskega stanja, ker so to nedovoljene pritožbene novote. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov. To velja tudi za ugotovitev, da se je tožena stranka s posojilno pogodbo z dne 23.10.1997 zavezala kredit vrniti v 60 mesečnih obrokih. Dejstvo je, da je bila takšna pogodba podpisana, toženec pa njene veljavnosti ni izpodbil. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da je toženec prava neuka oseba in da ni vedel, da mora navesti ustrezna dejstva in dokaze za svoje trditve. Tudi v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo mu je bilo predočeno, da najkasneje na tem naroku mora navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb. Tako bi tudi sam lahko to storil, če bi se udeležil naroka, na katerega je bil povabljen, pa ni pristopil, kot tudi ne njegova pooblaščenca, čeprav ta ni bil preklican. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku. Odločilno je, da je tožena stranka sklenila kreditno pogodbo in da se je toženec zavezal plačati znesek po kreditni pogodbi, toženec pa tega kar je bil dolžan, ni plačal. Zato je to sedaj dolžan plačati tožeči stranki, ki ji je bila odstopljena pravica kreditodajalca. Pritožba tožene stranke je tako neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje, ki se tiče ugoditvenega dela zahtevka, pa pravilna, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke: Glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oziroma določbo 279. člena ZOR, ko ni priznalo obresti od zneska 34.257,00 SIT, kolikor predstavljajo zamudne obresti od neplačanih obveznosti. V danem primeru gre za pogodbene obresti kot je razvidno iz 2. člena kreditne pogodbe. Po določbi 400. člena ZOR, ki ga je potrebno uporabiti v danem primeru, je nično pogodbeno določilo, ki določa, da bodo od obresti, ko zapadejo v plačilo, začele teči obresti, če ne bodo plačane, vendar pa po 3. odstavku citiranega člena to ne velja za kreditno poslovanje bank in drugih bančnih organizacij. Tožeča stranka zato utemeljeno zahteva plačilo zakonitih zamudnih obresti tudi od neplačanih obresti glede na to, da ima na podlagi 440. člena ZOR nasproti toženi stranki enake pravice kot jih je imela nasproti njej banka. V tem pogledu je bilo zato sodbo glede obresti od zneska 34.257,00 SIT spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna plačati obresti od tega zneska tudi za čas od 8.7.1998 pa do vložitve tožbe 22.12.1998. Utemeljeno pa tožeča stranka nasprotuje tudi uporabi določbe

376. člena OZ. Kreditna pogodba, na podlagi katere je bilo vzpostavljeno pravno razmerje s toženo stranko, je bila sklenjena pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ. Prehodna določba 1060. člena OZ določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za vsa tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo in torej napotuje na uporabo ZOR. Ta določba je jasna in ne dopušča v izpodbijani sodbi sprejetega stališča, da bi bilo potrebno tek zamudnih obresti ustaviti, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže višino dolgovane glavnice, tudi v razmerjih, nastalih pred 1.1.2002. Zamudne obresti namreč predstavljajo sankcijo, ki nastane iz obligacijskega razmerja, zato ni podlage za uporabo OZ, saj zamudne obresti ne morejo nastati samostojno. Njihova relativna samostojnost v fazi njihovega teka pa tudi ni tista okoliščina, ki bi bila pravnoodločilna za presojo izbire ustreznega zakona. Pravnoodločilno okoliščino predstavlja nastanek obligacijskega razmerja, iz katerega izvira tudi pravica do obresti. Res da nastajajo vsakodnevno, toda še vedno so vezane na glavno terjatev, ki pa je nastala pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002. Pritožbi tožene stranke je bilo zato tudi v tem pogledu ugoditi.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo, ki se nanaša na plačilo obresti od glavnice 771.058,00 SIT za čas od 1.1.2002 do

24.3.2004 spremenilo tako, da je priznalo tudi te obresti, kot tudi obresti od glavnice 13.430,00 SIT, ki predstavlja stroške plačilnega naloga kolikor presegajo samo glavnico za čas med 1.1.2002 in 25.3.2004. Pritožbeno sodišče je sodbo v zavrnilnem delu spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Tožeča stranka pa je bila s svojo pritožbo uspešna, zato ji je sodišče priznalo uveljavljane stroške za takso za pritožbo v višini 22.800,00 SIT. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 154. in 165. člena ZPP.