Jedro

V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2010 in začasna odločba št. ... z dne 19. 7. 2010 ter da se toženi stranki naloži, da izda nov upravni akt, s katerim bo odmerila sorazmerni del starostne pokojnine od 20. 6. 2010 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka doseženega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1970 do 1977 na podlagi potrdila A. z dne 22. 9. 2009. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja zanemarilo zlasti tožnikove trditve, ki je jasno in nedvoumno opisal okoliščine, v katerih je opravljal nadurno delo. Res je, da je šlo za montažo na objektih, vendar pa je sodišče spregledalo, kakšni so bili ti objekti in kakšni so bili pogoji lastnikov teh objektov za izvedbo montaže. V večini primerov je šlo za objekte, ki so se šteli kot varovani objekti ali pa so bili to objekti, na katerih se je delo opravljalo v drugačnem, ne pa v splošnem režimu dela. Šlo je za diplomatska predstavništva, državne objekte, vojaške objekte in podobne varovane objekte. Dostop in delo je bilo dovoljeno le poimensko določenim ljudem. Tudi sicer je bil režim dela podrejen zahtevam naročnika. Vse to kaže na dejstvo, da je o vsebini, obsegu in času izvršitve dela odločal naročnik in da oprava teh del dejansko ni bila v organizaciji in pristojnosti tožnikovega delodajalca. Gre za situacijo, ki jo je določala delovnopravna zakonodaja, veljavna v spornem obdobju, torej za posebno vrsto organizacije dela. Delodajalec je v naprej vedel za take pogoje dela in je nanje pristal ter delavce poslal na delo. Navedeno okoliščino je moč upoštevati kot razlog, ki spada pod kriterije, ki označujejo naravo tehnologije ali organizacije dela. Sodišče tega elementa, ki je bil potrjen tudi z izpovedbo zaslišanih prič, sploh ni ovrednotilo, pač pa se je postavilo na stališče, da gre za redno obliko dela. Ugotovitev, da gre za redno obliko dela, ni razlog oziroma utemeljitev, ki bi vsebovala vse značilnosti dela, ki ga je opravljal tožnik. Tudi ni točno, da je šlo za redno in stalno delo, pač pa je moč ugotoviti, da pri delodajalcu niso vsi delavci, ki so opravljali nadure, opravljali pretežno takega dela, kot ga je opisal tožnik, pač pa je takšno delo opravljalo le manjše število delavcev. Po tožnikovih podatkih je takšno delo opravljalo največ od tri do pet delavcev monterjev zaposlenih pri delodajalcu. Ni stvar delavca, da bi urejal delovnopravno razmerje med njim in delodajalcem. Tožnik, če ni hotel izgubiti delovnega mesta oziroma zaposlitve je moral ravnati po nalogu delodajalca. Domnevati je možno, da je pri drugih delavcih prihajalo do nadur, ki niso štete kot posebni delovni pogoj. Praviloma so bile te ure opravljene v prostorih delodajalca. Tožnik pa je nadure opravil na terenu. Pogosto je opravljal montažo pri pripravi sejmov. Tehnologija dela in zahteve sejmišča terjajo opravo potrebnih del v sorazmerno kratkem času. Ker tehnološko ni možno povečati število delavcev zato, da bi ista dela bila opravljena v čimkrajšem času, je pri vsaki taki aktivnosti potrebno določiti optimalno število ljudi in jim naložiti delo v podaljšanem času. V nasprotnem primeru bi prišli do situacije, da bi se monterji med sabo ovirali, čakali drug na drugega in bi tako podaljšali potrebni čas za ureditev sejemskih prostorov. Tudi v tem primeru gre za značilnosti organizacije dela, ki zagotovo predstavlja poseben delovni pogoj. Sodišče je z ugotovitvijo, da je šlo za redno in običajno delo v celoti napačno ugotovilo dejansko stanje, niti ni raziskalo značaj nadurnega dela, ki ga je opravljal tožnik. Gre torej za takšno napako zaradi katere sodbe ni moč preizkusiti, v posledici vseh zatrjevanih kršitev pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje tudi razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. V tem primeru ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 7. 2010. S prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik od 20. 6. 2010 dalje pravico do starostne pokojnine v znesku 510,22 EUR na mesec. V zadevi je sporna višina odmerjene pokojnine. Tožnik namreč uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek za delo preko polnega delovnega časa.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je v 407. členu določal, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V predmetni zadevi je glede na to, da se tožnik sklicuje na potrdilo o osebnem dohodku sporno obdobje od leta 1970 do leta 1977. V tem obdobju pa je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70) in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974. Po navedenih predpisih se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se je za nepretrgan potek dela zagotovilo potrebne temeljne surovine ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Delo je bilo mogoče uvesti tudi v primerih, če je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki so jih določali zakoni.

Glede na takšno pravno podlago in ureditev v delovnopravnih predpisih je bistven odgovor na vprašanje, ali je delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, moral opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin ter ali se je po tedanjih predpisih takšno delo štelo za poseben delovni pogoj. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik opravljal montažo pohištva, občasno tudi servis na terenu, nekaj časa na območju Jugoslavije, večino pa izven Jugoslavije. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bil seznanjen, da bo opravljal delo na terenu, torej montažo v tujini. Pisnega naloga ni dobil, temveč zgolj nalog na katerem je pisalo kdaj gre in kdaj mora zaključiti nalogo. V letih 1974 do 1976 je bil stacioniran na Madžarskem in je tedaj prihajal domov le konec tedna. Prostih ur ni koristil, saj je ure dobil plačane. Šlo je za montažo v posebnih objektih. Zaradi varnostnih razlogov so montažo lahko opravljali le določeni ljudje. Tožnik je delal tudi na raznih sejmih, kjer pa se ni delalo zgolj 8 ur, ampak se je delalo toliko časa, da se je delo zaključilo.

V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. V sporni zadevi tako ne gre za nadurno delo v smislu posebnega delovnega pogoja. Da gre za redno delo, ki je bilo v naprej znano, izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče B.B., ki je izpovedal, da v kolikor je šel nekdo na teren (sejmi, montaže) se je vedelo, da to delo traja od jutra do večera. Delo ni trajalo zgolj 8 ur, temveč je bil tedaj takšen način dela v A.. Tožnika je na teren poslal delodajalec, zato za odločitev ni bistveno, da je bil režim dela podrejen zahtevam naročnika. Tudi, če je šlo za delo v varovanih objektih oziroma za delo, ki se je opravljalo v drugačnem, ne pa splošnem režimu dela, kot to navaja tožnik v pritožbi, se je vnaprej vedelo za takšen način dela in temu primerno je moral delodajalec urediti organizacijo dela, kot npr., zaposliti dodatno število delavcev. Tako pa iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da je bilo vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšno delo pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v že citiranih delovnopravnih predpisih, s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.