Jedro

Ker sta sedeža obeh pravdnih strank v državah članicah Evropske unije, je treba za vprašanje vročanja uporabiti Uredbo sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v znesku 4.589.454,59 SIT ter zakonske zamudne obresti od v izreku navedenih posamičnih zneskov in od tam navedenih datumov zapadlosti do plačila; toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 68.840,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer: tožba z opozorilom za odgovor je bila toženi stranki pravilno vročena; slednja na tožbo ni odgovorila v roku; ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da v obravnavanem primeru ni podana zakonska predpostavka za izdajo zamudne sodbe, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo kot nesklepčno zavrniti. Gre za to, da je v tožbi navedeno, da je tožnica izvedela za skrite napake 25.2.2003, tožencu pa jih je notificirala šele 28.2.2004, ne pa nemudoma. Glede na to je izgubila pravico uveljavljati toženčevo odgovornost za skrite napake blaga. Nadalje sodišče ni upoštevalo dejstva, ki ga navaja tožnica v tožbi, in sicer, da je nastalo škodo uveljavljala že v okviru sodnega postopka, ki je tekel pred italijanskim sodiščem zaradi plačila drugih dobav. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa je sodišče zagrešilo s tem, ko je tožbo tožencu nepravilno vročilo, s čimer tudi ni bila podana predpostavka za izdajo zamudne sodbe. Republika Italija, kjer je sedež toženca, je v skladu z uredbo, ki ureja zadevno področje določila, da je nujni pogoj za dopustitev sprejema sodnih pisanj po pošti v skladu z uredbo ta, da je pisanje opremljeno s prevodom v italijanski jezik. V predmetni zadevi je sodišče tožencu poslalo tožbo priporočeno s povratnico. Na sami povratnici je v slovenskem jeziku navedeno, da gre za tožbo, priloge in opozorilo v zadevi z obravnavano opravilno številko ter da je pošiljatelj Okrožno sodišče v N., vse samo v slovenskem jeziku.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi ta, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. tč. 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V obravnavani zadevi je bila tožba s pozivom za odgovor, vse v slovenskem jeziku, vročena toženi stranki preko pošte (roza povratnica). Tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Italiji. Ker sta sedeža obeh pravdnih strank v državah članicah Evropske unije, je treba za vprašanje vročanja uporabiti Uredbo sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (dalje: uredba). Ta v okviru uvodnih določb med drugim določa, da je treba zaradi varovanja interesov naslovnika vročitev opraviti v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve ali v v drugem jeziku države članice izvora, ki ga naslovnik razume (10), predvideva pa tudi možnost vročanja pisanj po pošti; tako njen 14. čl. določa, da ima vsaka država članica pravico, da osebam, ki prebivajo v drugi državi članici, vroči sodna pisanja neposredno po pošti, ter da lahko vsaka država članica v skladu s členom 23(1) določi pogoje, pod katerimi sprejema vročanje sodnih pisanj po pošti. Glede na navedeno ureditev je pritožbeno sodišče, skladno z 12. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99), od Ministrstva za pravosodje zahtevalo obvestilo o tujem pravu po vprašanju, ali je Republika Italija za vročanje po pošti osebam, ki prebivajo v tej državi oz. imajo v njej svoj sedež, določila pogoj, da mora biti pisanju v slovenskem jeziku priložen prevod v italijanski jezik oz. ali je določila kakšen drug pogoj za vročanje pisanj. Ministrstvo za pravosodje je sporočilo, da je glede 14. čl. uredbe Italija izjavila, da je takšna vročitev dovoljena le, kadar je listinam priložen prevod v italijanski jezik. In ker v obravnavanem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, ni mogoče zaključiti, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa zagrešilo kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (354. čl. ZPP). V presojo ostalih pritožbenih trditev se pritožbeno sodišče ni spuščalo, ker za sprejeto odločitev niso bile ključnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).