Jedro

Pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 48.374,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2006 in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da dejstvo, da Okrožno sodišče v Krškem v pravdni zadevi P 227/2001 ni sledilo stališču Ustavnega sodišča, samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja. Tožnica, ki v izvršilnem postopku In 2001/00032 ni predlagala odloga izvršbe, se je na relevantno odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03 z dne 27. 1. 2005 sklicevala šele v pritožbi. Prav tako ni brez pomena, da se je sodišče prve stopnje izrecno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 82/2001 z dne 14. 6. 2001. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, naj bi se prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na pravno mnenje Vrhovnega sodišča. Pri tem drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je Okrožno sodišče v Krškem v prvem sojenju ravnalo v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi Up 128/2003. Argumentacija nižjih sodišč o odsotnosti protipravnega ravnanja je napačna, saj je ustavna odločba zagotovo akt take vrste, ki bi ga morali državni organi pri svojem delovanju upoštevati. Zmotno je tudi stališče, da lahko sodišče na podlagi zakonskih pooblastil poseže v lastninsko pravico. Prav v citirani odločbi se je Ustavno sodišče opredelilo, da ima pravica do zasebne lastnine prednost pred pravico upnika do poplačila. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki, kar pa ne drži. Tožnica je umaknila dokaz z zaslišanjem tožnice, ne pa dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj tega dokaza ni izvedlo, sodišče druge stopnje pa bi moralo to bistveno kršitev določb pravdnega postopka upoštevati pri svojem odločanju. Če bi pravdno sodišče že v prvem sojenju odločilo materialnopravno pravilno, tožničina nepremičnina v izvršbi ne bi bila prodana. Tožnici se neutemeljeno očita, da ni vložila predloga za odlog izvršbe, saj ni nobenega avtomatizma, ki bi zagotavljal, da bi se prodaja nepremičnine dejansko odložila. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s tem, kakšno vlogo v pravdnih in izvršilnih postopkih pred Okrožnim in Okrajnim sodiščem v Krškem je imela toženka - sodišče druge stopnje v zvezi s tem ni navedlo ničesar vsebinskega, temveč le, da se sodišče prve stopnje o tem ni bilo dolžno izrekati. Sodišča so dolžna soditi po zakonih in Ustavi. Določba 26. člena Ustave določa odškodninsko odgovornost tudi zaradi nepravilnega ali protipravnega sodnikovega ravnanja v procesu odločanja.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Točna je toženčeva ugotovitev, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno navedlo, da je izvedlo vse dokaze, saj je toženec predlagal dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Načeloma drži tudi, da mora sodišče sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov obrazložiti. Ne glede na to pa po oceni revizijskega sodišča relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP), saj niti opustitev obrazložitve s strani sodišča prve stopnje niti ravnanje sodišča druge stopnje, ki ni odgovorilo na pritožbeni ugovor toženca v tej smeri, nista vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Odločilno je, da je toženec predlagal dokaz z izvedencem gradbene stroke v zvezi z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, bi bilo izvajanje kakršnihkoli dokazov v zvezi z njegovo višino nesmotrno in nesmiselno. Tudi če bi sodišče dokaz izvedlo, bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba, izdana v postopku, v katerem je bila storjena postopkovna kršitev, zaradi tega ni prav nič drugačna, kot bi bila, če bi bil postopek brez napake.

7. Bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: - pred Okrajnim sodiščem v Krškem je na predlog upnice Republike Slovenije z dne 6. 6. 2001 in drugih pristopnih upnikov tekel izvršilni postopek In 2001/00032 za prodajo nepremičnine parc. št. 830 k. o. ..., ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnina dolžnika J. G.; - sklep o izvršbi In 2001/00032 je bil 11. 9. 2001 zaradi zaznambe vročen zemljiški knjigi; - 10. 10. 2001 je tožnica vložila ugovor tretjega, češ da je sporna nepremičnina skupno premoženje. Okrajno sodišče v Krškem jo je, potem ko je s sklepom zavrnilo njen ugovor, s sklepom z dne 3. 12. 2001 napotilo, da lahko v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe; - z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 364/2004 z dne 21. 1. 2005 je bilo ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje tožnice in Jožeta Grabnarja, pri čemer znaša delež vsake pravdne stranke ½; - Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo P 227/2001 z dne 29. 6. 2005 tožničin tožbeni zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe zavrnilo. Ocenilo je, da „tožnica ni učinkoviteje zaščitila svojih pravic v smislu 55. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato je pravo ne more varovati nasproti tretjim dobrovernim osebam“. Sklicevalo se je na tedanje stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 82/2001 z dne 14. 6. 2001. Ustavno sodišče je v odločbi Up 128/2003 z dne 27. 1. 2005 zavzelo z drugačno stališče;(1) - Višje sodišče v Ljubljani je tožničini pritožbi ugodilo, s sklepom Cp 5494/2004 z dne 24. 5. 2006 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je Okrožno sodišče v Krškem tožbenemu zahtevku s sodbo P 165/2006 z dne 30. 10. 2006 v celoti ugodilo; - Okrajno sodišče v Krškem je sporno nepremičnino prodalo na drugi javni dražbi 23. 1. 2006 in jo s sklepom z dne 19. 4. 2006 izročilo kupcu S. Z.; - tožnica v izvršilnem postopku odloga izvršbe ni predlagala.

8. Revizijsko sodišče se strinja z nosilnim razlogom sodišč prve in druge stopnje, da ne v ravnanju pravdnega ne v ravnanju izvršilnega sodišča ni mogoče najti elementov protipravnosti. Že v pravnem mnenju z dne 14. 12. 1995(2) je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave, izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse;(3) neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti;(4) grobo kršenje postopka;(5) opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe;(6) napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka);(7) vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji).(8)

9. Zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje v pravdni zadevi P 227/2001, zaradi katere je bila sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, v konkretnih okoliščinah ne izpolnjuje zgoraj opisanega pravnega standarda protipravnosti sodnikovega ravnanja. Sodišče se je oprlo na v času sojenja veljavno stališče Vrhovnega sodišča, ki ga to ni sprejelo le v zadevi II Ips 82/2001, temveč tudi v večjem številu drugih zadev, tako da je praktično mogoče govoriti o enotni sodni praksi v spornem obdobju.(9) Ob dejstvu, da je prav Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi tisto, ki z odločitvami v konkretnih zadevah zagotavlja enotnost sodne prakse, drugačno stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up 128/2003 z dne 27. 1. 2005, na katerega se je tožnica sklicevala (šele) v pritožbi, tega sklepa ne more omajati.

10. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem nižjih sodišč, da tudi v ravnanju sodnika v izvršilnem postopku ni mogoče najti elementa protipravnosti. Tožnica ni niti zatrjevala, da bi izvršilni postopek, vključno s postopkom prodaje (javne dražbe) potekal v nasprotju z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navedla je le, da je sodišče nepremičnino prodalo kljub njenemu nenehnemu nasprotovanju in čeprav je vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Dejstvo, da je vložila tožbo, samo po sebi nima suspenzivnega učinka oziroma nima avtomatično za posledico, da se nepremičnina, katera solastnica je bila, ne bi smela prodajati na javni dražbi. Vzročna zveza med ravnanjem pravdnega sodišča in nastalo škodo zaradi prodaje spornega stanovanja v izvršilnem postopku pa je bila pretrgana tudi zaradi ravnanja same tožnice, ki bi v izvršilnem postopku lahko predlagala odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 73. člena ZIZ, česar pa ni storila. Res je sicer, da izvršilno sodišče v primeru, ko tretji vloži tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, odloži izvršbo glede spornega predmeta le, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Vendar pa je v sodni praksi sprejeto stališče, da nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, ni mogoče enačiti s tisto, ki jo utrpi dolžnik, torej, da so glede presoje tega pogoja za odlog izvršbe kriteriji za tretjega nekoliko milejši kot za dolžnika, in da v določenih primerih ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ker tretji ne bi mogel doseči vrnitve predmeta.(10) Stališče, da bi torej tožnica morala izkoristiti pravna sredstva po ZIZ, sicer mora nositi posledice svoje pasivnosti, zato v konkretnem primeru ni formalistično ali prestrogo.

11. Ni jasno, na katero kršitev meri tožnica z očitkom, da njena aktivnost v izvršilnem postopku sploh ne bi bila potrebna, „če ne bi ravno tožena stranka imela tako aktivne vloge že v pravdi P 227/2001“, zato se revizijsko sodišče z njim ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

12. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): „V neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine je stališče sodišča, da ima pravica do poplačila terjatve, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi prednost pred pritožničino na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Položaja dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ni mogoče enačiti s položajem zakonca v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobi z ustavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.“ Op. št. (2): Pravna mnenja II/95, str. 5. Op. št. (3): Sodba VS RS II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011. Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003. Op. št. (5): Sodba VS RS II Ips 64/2010 z dne 20. 5. 2010. Op. št. (6): Sodba VS RS II Ips 505/2003 z dne 28. 10. 2004. Op. št. (7): Sodba VS RS III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012. Op. št. (8): Sodba VS RS II Ips 110/2012 z dne 20. 7. 2012. Op. št. (9): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 683/2001 z dne 16. 5. 2002, II Ips 687/2003 z dne 12. 1. 2005, II Ips 253/2000 z dne 13. 12. 2000 in II Ips 252/2000 z dne 8. 11. 2000. Op. št. (10): Primerjaj sklepa VSL II Ip 6063/2011 z dne 28. 3. 2012 in I Ip 1403/2008 z dne 24. 9. 2008.