Jedro

Sodišče prve stopnje je na osnovi količine obdolžencu zasežene prepovedane droge v vseh treh primerih, ki so opisani v izreku sodbe, na podlagi njenega načina pakiranja, pa tudi na osnovi tega, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja, in da je prejemnik socialne denarne pomoči, ki po višini ni zadoščala niti za kritje stroškov najemnine in njegovega preživljanja, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi v prvih dveh primerih prenašal, v zadnjem primeru pa hranil prepovedano drogo z namenom nadaljnje prodaje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II k 48813/2016 z dne 1. 3. 2017 obdolženega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičen promet s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B je v izrečeno kazen obdolžencu vštelo čas, ko mu je bila odvzeta prostost, in sicer od 17. 11. 2016 od 14.37 ure dalje. Po četrtem odstavku 186. člena KZ-1B je odločilo, da se obdolženemu odvzame zasežena droga. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno obema navedenima predlogoma pa predlaga izrek milejše kazenske sankcije oziroma podrejeno izrek nižje zaporne kazni.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na seji, o kateri je obvestilo stranke, ker je to v pritožbi predlagal zagovornik. Sejo je opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP, v odsotnosti pravilno obveščenega obdolženca in v navzočnosti njegovega zagovornika in višje državne tožilke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni z izvedbo hišne preiskave dne 17. 11. 2016 v stanovanju na xy ulici v Mariboru, kjer je prebival obdolženi. Zagovornik zatrjuje, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določbo tretjega odstavka 216. člena ZKP, kjer priči, ki sta bili prisotni pri hišni preiskavi, z mesta, kjer sta stali, nista mogli videti celotnega poteka hišne preiskave, ta pa se je pričela še preden je ena od solemnitetnih prič prišla na kraj preiskave. Četudi priči ne bi mogli vstopiti v prostor, ker se je opravljala hišna preiskava, bi morala policija zagotoviti, da bi imeli stalni nadzor nad opravljanjem hišne preiskave. Priči sta povedali, da celoten prostor ni bil v njunem zornem kotu, to pa je mogoče povzeti tudi iz same skice obdolženčevega stanovanja. V kolikor bi sodišče izvedlo rekonstrukcijo hišne preiskave ali ogled stanovanja, kar je predlagala obramba in je sodišče zavrnilo, bi navedeno bilo mogoče neposredno ugotoviti. Solemnitetna priča J.R.S. je izpovedala, da so ob njegovem prihodu na kraj hišne preiskave na hodniku pred obdolženčevim stanovanjem že bili dve vrečki "taki, ko greš v trgovino, ena od Tuša", za kateri pritožba trdi, da sta navedeni pod točkama 5 in 6 zapisnika o predmetih zaseženih tekom hišne preiskave. Ker torej dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo niso bili pridobljeni zakonito, je po pritožbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je zaradi ugovorov obrambe, da hišna preiskava ni potekala zakonito iz razlogov, ki jih pritožba sedaj ponavlja, opravilo podrobno zaslišanje vseh oseb, ki so bile navzoče pri hišni preiskavi, in sicer obdolženca, obeh policistov, ki sta opravljala hišno preiskavo - F.C. in D.D. ter obeh solemnitetnih prič - N.S. in J.R.S. ter na osnovi njihovih izpovedb ter tudi listinskih dokazov (zapisnika o opravljeni hišni preiskavi in zapisnika o zasegu predmetov), ugotovilo, da je bila hišna preiskava opravljena skladno z določbami tretjega odstavka 216. člena ZKP in da so zato dokazi, pridobljeni pri hišni preiskavi, zakoniti. O tem je v napadeni sodbi navedlo obširne in tehtne razloge (točke 5 do 15 obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče z ugotovitvami sodišča prve stopnje v celoti soglaša in razloge napadene sodbe sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede na to, da pritožba ne prinaša ničesar novega, temveč le ponavlja trditve, ki jih je obramba navajala že pred sodiščem prve stopnje. Priči F.C. in D.D. nista dopustili prav nobenega dvoma o tem, da sta bili obe solemnitetni priči prisotni ves čas izvedbe hišne preiskave in da sta v celoti videli njen potek ter imeli možnost nadzorovati delo obeh policistov, ki sta hišno preiskavo opravljala, slednje pa sta potrdili tudi navedeni priči, to sta N.S. in J.R.S., pri čemer ni spregledati, da so vsi navedeni in tudi obdolženi podpisali zapisnik o hišni preiskavi, ne da bi navedli kakršnokoli pripombo glede pravilnosti poteka preiskave, in da obdolženi ni problematiziral vrste in količine prepovedane droge, ki je bila pri hišni preiskavi zasežena, niti ni zanikal, da jo je imel v posesti, tega pa ne počne niti pritožba. Slednja ne trdi, da zasežena droga ni bila last obdolženca, prav tako ne trdi, da bi bila pri hišni preiskavi prepovedana droga obdolžencu podtaknjena, prav tako pa ne problematizira vrste in količine zasežene droge. Glede na navedeno in glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb vseh udeležencev hišne preiskave pravilno ugotovilo, da sta bili obe solemnitetni priči pred pričetkom hišne preiskave pravilno poučeni glede na njune dolžnosti, torej da morata paziti, kako se preiskava opravlja in da imata pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislita, da vsebina zapisnika ni pravilna, so pritožbena izvajanja in trditve, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito in da so zato z njo pridobljeni dokazi nezakoniti, povsem neutemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe za opravo rekonstrukcije hišne preiskave oziroma ogleda kraja hišne preiskave (točka 15). Pritožbeno sodišče z razlogi sodbe sodišča prve stopnje v celoti soglaša in ker so popolni jim nima kaj dodati.

8. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine, v kakšen namen je obdolženi prenašal in hranil v vseh treh inkriminiranih primerih zaseženo mu prepovedano drogo. Po pritožbi jo je imel v posesti zaradi lastne uporabe in argumenti, s katerimi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi negira navedeno okoliščino, po pritožbi niso prepričljivi. Dejstvo, da je bila obdolžencu v dneh 17. 5. 2016 in 30. 6. 2016 droga zasežena v klasičnih vrečkah od 2 do 6 gramov, kar naj bi po sodbi dokazovalo, da je bila namenjena prodaji, po pritožbi dokazuje nasprotno, in sicer, da jo je obdolženi v takih količinah in embalaži kupil, saj se na trgu prodaja v količinah in v embalaži, ki so bile najdene pri njemu. Zasežene tablete Apaurin pa je uporabljal ob svoji metadonski terapiji, kontinuirano in dalj časa, ter bi zadoščale eni osebi za 43 dni, pri čemer ni prezreti, da je nekaj tablet manjkalo, kar kaže na lastno uporabo obdolženca.

9. Z navedenimi pritožbeni izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik ponavlja svoja stališča, izražena že pred prvostopnim sodiščem, ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja.

10. Sodišče prve stopnje je na osnovi količine obdolžencu zasežene prepovedane droge v vseh treh primerih, ki so opisani v izreku sodbe, na podlagi njenega načina pakiranja, pa tudi na osnovi tega, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja, in da je prejemnik socialne denarne pomoči, ki po višini ni zadoščala niti za kritje stroškov najemnine in njegovega preživljanja, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi v prvih dveh primerih prenašal, v zadnjem primeru pa hranil prepovedano drogo z namenom nadaljnje prodaje. Gre namreč za tako velike količine in za tako visoko vrednost zasežene prepovedane droge, da je oboje presegalo tako obdolženčeve dnevne potrebe po prepovedani drogi, kakor tudi njegove finančne zmožnosti nakupov večjih količin zgolj za lastne potrebe, pri čemer se je obdolženčev zagovor, da je v stanovanju hranil 3.878,08 grama prepovedane droge konoplje z namenom, da izdela konopljino olje za lajšanje zdravstvenih težav, izkazal za neverodostojen glede na to, da obdolženi v času hišne preiskave ni razpolagal z ničemer, kar bi kazalo na zatrjevano nameravano predelavo, kot so to izpovedale pri hišni preiskavi prisotne priče in je razvidno iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi. Tudi količina zaseženih tablet Apaurin je po pravilni presoji sodišča prve stopnje tako visoka, da kaže na namen nadaljnje prodaje pri obdolžencu, česar pritožba s svojim izračunom, koliko časa bi te tablete zadoščale za konzumacijo obdolžencu, ne more prepričati v smislu, da jih je hranil s tem namenom. Njihova količina je tudi po presoji pritožbenega sodišča tako visoka, trditve obrambe pa so tako pavšalne, da ne povzročajo dvoma v pravilnost prvostopnih dejanskih zaključkov kar zadeva namen njihove hrambe.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

12. Pritožba graja tudi vrsto in višino obdolžencu izrečene kazenske sankcije ter pri tem navaja, da je s spremembo Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, konoplja - rastlina, uvrščena v II. skupino, torej v skupino prepovedanih drog, ki se uporabljajo tudi v medicinske namene, torej v skupino manj nevarnih drog, v skupino III pa je razvrščen diazepam, kot sestavina Apaurina, kar pomeni, da so predmet kaznivega dejanja bile manj nevarne droge. Temu pa izrečena kazenska sankcija ni sledila in je zato nedvomno previsoka in neustrezna.

13. Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Pri njeni izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo, da je obdolženi specialni povratnik, da je zaradi nadaljnje prodaje prenašal in hranil veliko količino prepovedane droge, kakšnih olajševalnih okoliščin pa pri njem ni našlo. Pritožbenim izvajanjem, da je teža kaznivega manjša, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, kar je posledica spremembe Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ni mogoče pritrditi, saj je že v času storitve kaznivega dejanja diazepam bil uvrščen v skupino III, kot je to navedeno že v opisu kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe, sprememba glede uvrstitve prepovedane droge konoplja - rastlina pa po oceni pritožbenega sodišča nima takega pomena, da bi bilo zaradi tega dejanje obdolženca lažje od tiste teže, ki jo je ocenilo sodišče prve stopnje. Še vedno gre za veliko količino obdolžencu zasežene prepovedane droge, za dejstvo, da mu je ta bila zasežena v kratkem časovnem obdobju v okviru izvrševanja istega kaznivega dejanja kar trikrat, pri čemer se je količina zasežene prepovedane droge iz primera v primer znatno zviševala, kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja ter za okoliščino, da je na opisan način izkazal veliko vztrajnost in odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja, kar narekuje izrek strožje kazni, torej take, kot mu jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

15. Glede na dejstvo, da je obdolženi v priporu in brez sredstev za preživljanje, sedaj bo pa moral na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, pri čemer bodo stroški in nagrada zagovornika izplačani iz proračuna (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).