Jedro

Sklenitev pogodbe o preužitku, s katero je tožnik stanovanje prenesel na hčerko in si izgovoril oskrbo, ki mu jo je dolžna zagotavljati prevzemnica, ne pomeni, da je podan krivdni razlog po 11. točki 28. člena ZSVarPre za neupravičenost do denarne socialne pomoči, to je izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Tožnik namreč s tem ni izgubil sredstev za preživljanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2015 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 11. 2014 v delu, ki se nanaša na pravico do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka (prvi in drugi odstavek izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje.“

II. Tožena stranka je dolžna na račun BPP Delovnega sodišča v Kopru št. ... povrniti stroške postopka v znesku 250,60 EUR ter stroške pritožbenega postopka v znesku 107,09 EUR na račun BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 10. 3. 2015 in št. ... z dne 13. 11. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči v višini 269,20 EUR in varstvenega dodatka v višini 196,51 EUR mesečno, od 1. 12. 2014 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za dodelitev denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, kljub temu, da bi glede na njegovo gmotno stanje bil upravičen do zahtevanih socialnih dajatev. Tožnik je bil lastnik enosobnega stanovanja v izmeri 14,93 m², ki ga je v zameno za oskrbo podaril hčerki, ki je tudi sama prejemnica socialne pomoči. Sporazum je bil sklenjen iz razloga, ker je tožnik zaradi svoje starosti že potreben pomoči pri negi, obiskovanju zdravnikov, prinašanju hrane iz trgovine, itd. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da naj bi bil podan krivdni razlog, ker je nepremičnino podaril hčerki. V kolikor tega ne bi storil, bi se namreč na nepremičnini lahko vpisala prepoved odtujitve in obremenitve. Zgolj sklenitev pogodbe o preužitku pa ne pomeni izpolnjenosti krivdnega razloga iz 1. odstavka 28. člena oziroma 1. alineje 2. odstavka 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Tožnik s pogodbo o preužitku ni izgubil sredstev za preživljanje, saj lastno stanovanje ne more biti sredstvo za preživljanje. S pogodbo o preužitku si je poleg dosmrtnega užitka bivanja v stanovanju izboril še pravico do oskrbe. Razlog, da zaradi pogodbe o preužitku tožena stranka ne bi mogla vpisati prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičnino, ne gre subsumirati pod določbo 28. člena ZSVarPre. Tožena stranka se je tekom sodnega postopka sklicevala, da sta tožnik in njegova hči sklenila še aneks k pogodbi o preužitku, vendar to v izpodbijani odločbi sploh ni bilo omenjeno. Izpodbijana odločba tožene stranke je tako najmanj neobrazložena in se je ne da preizkusiti in je že zaradi tega potreben nov postopek. Stališče tožene stranke in pa sodišča, da je krivdni razlog podan zaradi aneksa k pogodbi o preužitku, je nedopustna „korekcija“ odločbe tako prvo kot drugostopenjskega upravnega organa. Sicer pa po mnenju tožnika tudi zaradi sklenitve aneksa k pogodbi o preužitku ni podan krivdni razlog v smislu 28. člena ZSVarPre. V aneksu sta tožnik in njegova hči dodala oziroma pojasnila, da hči kot prejemnica socialne pomoči nima finančnih sredstev za preživljanje tožnika. Hči je občasno s priložnostnim delom v času pred sklenitvijo pogodbe o preužitku občasno očetu plačala kakšno položnico, v zadnjem času pa ji zdravstveno stanje niti občasnega dela ne dopušča. Iz tega razloga sta sklenila aneks k pogodbi o preužitku, v katerem sta navedla, da pomoč hčerke obsega predvsem fizično in ne finančne pomoči. V 28. členu ZSVarPre ni določen primer, katerega dejansko stanje bi izpolnil tožnik. Pogodbe o preužitku tudi ne gre subsumirati pod generalno klavzulo. Tožena stranka se je postavila v vlogo zakonodajalca in očitno dodala nov krivdni razlog. Nepremičnina na hčerko ni bila prenesena iz razloga izigravanja zakona, saj nepremičnina ni bila podarjena, temveč prenesena v zameno za enakovredne dajatve s strani hčerke. Pogodba o preužitku je za razliko od darilne pogodbe dvostransko odplačna pogodba. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ in tudi sodišče so bili seznanjeni z dejstvom, da je tožnikova hči že od sklenitve prvotne pogodbe o preužitku prejemnica denarne socialne pomoči iz česar jasno izhaja, da nima zadostnih sredstev za svoje preživljanje, kaj šele da bi zmogla preživljati koga drugega. Tožnik in njegova hči sta sklenila prvotno pogodbo o preužitku z namenom, da bo slednja skrbela zanj do njegove smrti, kar je ves čas tudi počela. Aneks pa je bil sklenjen z namenom uskladitve z dejanskim stanjem, zato z njegovo sklenitvijo tožnik ni izgubil sredstev za preživljanje. Takšno dejansko stanje je tudi zapisano v prvostopenjski upravni odločbi, kot tudi v izpodbijani sodbi. Stranki bi se lahko že v prvotni pogodbi o preužitku dogovorili zgolj za oskrbo in fizično pomoč ter kakršnokoli pomoč v smislu nedenarne pomoči in bi kljub temu šlo za pogodbo o preužitku po njenem bistvu. Sodišče nedopustno popravlja in obrazlaga drug krivdni razlog, kot ga je tožena stranka v izpodbijanih odločbah. Tožena stranka se namreč sklicuje na pogodbo o preužitku, medtem ko je za sodišče sporen aneks k pogodbi. Izpodbijana sodba med drugim tudi navaja, da naj bi bil tožnik oseba, ki ima pravno zagotovljeno oskrbo in tako ne sodi med osebe, ki jim je namenjena denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Takšna ugotovitev pa nima podlage niti v navedbah strank, prav tako tudi ni jasno, od kod sodišču takšna ugotovitev. Tožnik ima s pogodbo o preužitku zagotovljeno pomoč v smislu fizične pomoči za vsakodnevna opravila. Nima pa zagotovljenih sredstev za hrano, plačevanje položnic in drugih plačljivih dobrin, saj mu tega hči ne more zagotoviti. Tudi če tožnik aneksa ne bi sklenil, od hčerke ne bi mogel izterjati finančne pomoči, saj slednja ni zaposlena in nima premoženja, kar je bilo v postopku tudi kot nesporno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 13. 11. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in tudi ne do varstvenega dodatka (1. in 2. odstavek izreka prvostopenjske odločbe). Nadalje je še odločil, da je tožnik upravičen do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2014 do 28. 2. 2015 pod pogojem, da ni zavarovan za obvezno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova ter da tožnik ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (3. in 4. odstavek prvostopenjske odločbe).

6. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek je v zadevi sporno, ali je tožnik upravičen do priznanja pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik brez lastnega dohodka, ter da v lasti nima nepremičnine. S pogodbo o preužitku z dne 10. 1. 2012 (priloga A/6 sodnega spisa), se je prevzemnica (tožnikova hči) zavezala vse do smrti skrbeti za tožnika (preužitkarja) kot doslej, po potrebi pa mu nuditi vso nego, postrežbo in vso stransko pomoč, ki jo potrebuje, mu nabavljati vse življenjske potrebščine in zdravila, pomagati pri vsakodnevnih opravilih, pomagati pri čiščenju in vzdrževanju stanovanja, poskrbeti za prevoz k zdravniku in v bolnico, ga negovati in mu nuditi vso podporo, ki jo potrebuje, v primeru potrebe tudi s finančno pomočjo in sicer sama ali po tretjih osebah na svoj račun. V zameno za navedene dajatve in storitve, pa je tožnik kot preužitkar prevzemnici (svoji hčeri) v trajno last in posest izročil nepremičnino (stanovanje v izmeri 14,93 m²). Z aneksom k notarskemu zapisu pogodbe o preužitku (notarski zapis z dne 11. 11. 2014 (priloga A/7) pa je bilo ugotovljeno, da zaradi spremenjenih finančnih razmer na strani prevzemnice, le-ta ne zmore preužitkarju (tožniku) nuditi finančne pomoči, kot je to dogovorjeno z že citiranim notarskim zapisom pogodbe o preužitku in sicer v smislu nudenja finančne pomoči. Obseg obveznosti preživljanja se spremeni tako, da se prevzemnica (hči) zavezuje kot doslej vse do smrti skrbeti za preužitkarja (tožnika) razen glede nabave življenjskih potrebščin in nudenja finančne pomoči. 8. V zadevi je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali sklenitev pogodbe o preužitku in aneksa k tej pogodbi pomeni krivdni razlog v smislu 28. člena ZSVarPre. V navedenem členu je namreč določeno, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo in njene družinske člane. V drugem odstavku pa so primeroma našteti razlogi iz 1. odstavka. V 11. točki je tako določena izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Omenjeni razlog je naveden v obrazložitvi dokončne odločbe tožene stranke, nanj pa se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

9. Po stališču pritožbenega sodišča v konkretni zadevi sama sklenitev pogodbe o preužitku, ki je bila sicer sklenjena že 10. 1. 2012, nikakor ne pomeni, da je podan krivdni razlog po 11. točki 28. člena ZSVarPre. Tožnik namreč s tem ni izgubil sredstev za preživljanje. Medtem ko je stanovanje prenesel na hčerko, si je izgovoril tudi oskrbo, ki mu jo je dolžna zagotavljati prevzemnica (hči). Kot izhaja iz odločbe z dne 16. 7. 2013, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je bila že zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravica do varstvenega dodatka z obrazložitvijo, da je bila tožniku s pogodbo o preužitku zagotovljena 100 % oskrba. Torej sama sklenitev pogodbe o preužitku v navedeni zadevi niti ni bila problematizirana, kot je to sedaj primer v obrazložitvi prvostopenjske odločbe tožene stranke in tudi sodišča, ko poudarjata, da naj bi se tožnik izognil obveznosti, ki jih sicer imajo ostali prejemniki socialne pomoči in sicer, da se na nepremičnini vpiše prepoved obremenitve in odtujitve.

10. Bistveno pri priznanju pravice do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka je ugotovitev, ali si upravičenec lahko zagotovi materialno varnost oziroma ali si jo ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sam ne more vplivati (2. odstavek ZSVarPre). V sporni zadevi je bila dogovorjena pomoč in oskrba, ki jo je po pogodbi o preužitku dolžna tožniku nuditi njegova hči. Iz aneksa k pogodbi z dne 11. 11. 2014 izhaja, da je prišlo do spremembe in da prevzemnica tožniku ne more več v celoti nuditi oskrbe, kot je bila dogovorjena s pogodbo o preužitku. V takem primeru pa nikakor ni mogoče zgolj zaradi podpisa aneksa, pa čeprav je bil ta sklenjen le dan pred vložitvijo nove vloge za priznanje pravic iz socialnega zavarovanja šteti, da je podan krivdni razlog. Iz dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je tudi tožnikova hči, prejemnica denarne socialne pomoči. Ob socialni ogroženosti pa je odprto vprašanje, v kolikšnem obsegu lahko uresničuje s pogodbo o preužitku prevzete obveznosti do tožnika. V takem primeru ni mogoče zgolj pavšalno zatrjevati, da je s podpisom aneksa tožnik izgubil sredstva za preživljanje in da je na izgubo teh sredstev imel vpliv. Prvostopenjski organ (CSD), bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč prevzemnice do tožnika, torej ugotoviti, kakšen je tožnikov lastni dohodek ter nato ob uporabi zakonskih določb odločiti, ali je tožnik upravičen do pravic iz javnih sredstev.

11. Ker v sporni zadevi tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 11. točke 2. odstavka 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2015 ter 1. in 2. odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 13. 11. 2014 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Ker CSD razpolaga s potrebnimi podatki bo namreč ugotavljanje dejanskega stanja lažje in hitrejše. 12. Ker je tožnik uspel z zahtevkom, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), priznalo za postopek pred sodiščem prve stopnje 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 9. 2015 in 300 točk za narok, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 378,67 EUR. Izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve v višini 378,67 EUR znašajo 7,57 EUR (3. odstavek 11. člena OT). Sodišče je priznalo še 22 % DDV v višini 84,98 EUR. Skupno tako odvetniški stroški znašajo 471,23 EUR. Ker je bila tožniku z odločbo Delovnega sodišča v Kopru št. BPP 16/2015 z dne 8. 4. 2015 priznana brezplačna pravna pomoč, je odvetnik skladno s 5. odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami) upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, torej do zneska 235,60 EUR ter do povračila potnih stroškov na relaciji B. - C. - B. v višini 15,00 EUR, skupaj torej 250,60 EUR. Pooblaščenec pa je upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka in sicer v višini 375 točk (172,12 EUR) ter pavšalnega zneska v višini 2 % od skupne vrednosti storitve v višini 3,44 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar znaša 214,18 EUR oziroma do polovice tega zneska (glede na to, da je bila tožniku z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. BPP 606/2015 z dne 26. 10. 2015 priznana tudi brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe), torej do 107,09 EUR. Tožena stranka je tako dolžna na račun BPP sodišča povrniti priznane stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.