Jedro

Neobrazložena ugotovitev tožene stranke, da je funkcionalno zemljišče preveliko, ne more biti podlaga za ugotovitev o očitni kršitvi 2. in 3. odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ne da bi tožena stranka ugotovila neskladnost funkcionalnega zemljišča s prostorsko ureditvenimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.7.2001 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka na predlog Občine D. P.G. po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 12.10.2000, s katero je ta na zahtevo Občine D.P.G. in etažnih lastnikov stanovanj na naslovu S. cesta določila funkcionalno zemljišče k večstanovanjskemu objektu S. cesta, D., stoječem na parceli, št. 1409/1 k.o. D. in sicer v obsegu 1195 m2. Tožena stranka je odločbo razveljavila, ker naj bi bilo z njo določeno funkcionalno zemljišče preveliko za stavbišče s površino 202 m2 in v nasprotju z zakonsko določenim kriterijem redne rabe zemljišča, s čemer je bil očitno kršen materialni zakon - določba 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 43/98- odločba US in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je o zadevi odločilo v ponovnem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče RS razveljavilo prvotno sodbo, s katero je bila tožba zoper navedeno odločbo tožene stranke zavrnjena (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 490/2002 z dne 4.9.2002). Po presoji vrhovnega sodišča zgolj ugotovitev tožene stranke, da je funkcionalno zemljišče s površino 1195 m2 preveliko, ne da bi tožena stranka ugotovila kršitev kriterijev za določitev funkcionalnega zemljišča, sprejetih s prostorsko ureditvenimi pogoji (PUP), ne more biti zadostna podlaga za presojo, da je očitno kršen materialni zakon - 3. odstavek 46. člena ZUN. Taka presoja izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu Občina D.P.G., ki jo zastopa župan, v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča kršen materialni zakon in sicer določba 2. odstavka 46. člena ZUN. Sklicuje se na Odlok o spremembah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V 8 D. (Odlok, Uradni list RS, št. 83/98), s katerim se ureja območje V 08/1 k.o. D. Po navedenem Odloku vzhodni del parcele, št. 1409/1 ni predviden kot funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na zahodnem delu navedene parcele. Navaja, da je po določbi 3. odstavka 46. člena ZUN, funkcionalno zemljišče k stavbi mogoče določiti le v primeru, če je lastnik stavbe tudi lastnik zemljišča, etažni lastniki stanovanj v stavbi pa niso lastniki celotne parcele, št. 1409/1, zato je bila očitno kršena navedena določba ZUN. Navaja še, da je sodišče z izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav tožena stranka zaradi prekluzije roka iz 1. odstavka 277. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne more več izdati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodba sodišča pravilna. Tožena stranka v svoji odločbi ni pojasnila kateri kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča so bili kršeni, ampak je le na podlagi domneve, da je funkcionalno zemljišče preveliko zaključila, da je bil očitno kršen materialni zakon. Zato je odločba tožene stranke nezakonita in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna s sklepom Vrhovnega sodišča RS. Funkcionalno zemljišče je bilo določeno na predlog Občine D. P.G., z njenim soglasjem in ob upoštevanju PUP ter 46. člena ZUN. Neresnične so pritožbene navedbe, da vzhodni del parcele, št. 1409/1 po PUP ni namenjen funkcionalnemu zemljišču. Zemljišče je skladno z odločbo 2. odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih opredeljeno kot zazidano stavbno zemljišče, saj na tem zemljišču skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem stoji večstanovanjski objekt. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za celotno parcelo, št. 1409/1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranke z interesom v tem upravnem sporu I.K., M.B., A. in N.V., I.P., F. in Z.T., vsi S. cesta, D. in M.O., H., D. v odgovoru na pritožbo zavračajo vse pritožbene navedbe in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Upravno sodišče je ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča RS pravilno presodilo, da je odločba tožene stranke nezakonita. Parcela, št. 1409/1 je po 2. odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih zazidano stavbno zemljišče, za to parcelo je bila izdana odločba o uporabi zemljišča in gradbeno dovoljenje. Neresnične so pritožbene navedbe, da po PUP vzhodni del parcele, št. 1409/1 ni funkcionalno zemljišče k stavbi kot tudi druge pritožbene navedbe. Občina D. P.G. dobro pozna merila in pogoje PUP, saj jih je pravilno upoštevala v urbanistični informaciji z dne 3.2.1999, izdani pred začetkom pridobivanja dokumentacije za poslovno stanovanjski objekt. Funkcionalnega zemljišča k obstoječim objektom ni mogoče zmanjšati. Postavlja se vprašanje strokovnosti in poštenosti pri odločanju tožene stranke. Tožena stranka ni z ničemer utemeljila, da je funkcionalno zemljišče določeno v nasprotju s pogoji PUP.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je podan razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz 2. odstavka 274. člena ZUP. Po tej določbi je razlog za razveljavitev odločbe očitna kršitev materialnega zakona. Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne da bi se preverjalo dejansko stanje. Da bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotovila kršitev materialnega predpisa pa iz odločbe tožene stranke ne izhaja. Tožena stranka namreč ugotovitev, da je bil z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča očitno kršen materialni predpis in sicer določba 2. in 3. odstavek 46. člena ZUN, opira na dejstvo, da je funkcionalno zemljišče v izmeri 1195 m2 preveliko. Po določbi 2. odstavka 46. člena ZUN je funkcionalno zemljišče stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta. Po določbi 3. odstavka istega člena se funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi na zahtevo lastnika ali uporabnika zemljišča na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj neobrazložena ugotovitev tožene stranke, da je funkcionalno zemljišče preveliko, ne more biti podlaga za ugotovitev o očitni kršitvi navedenih določb ZUN, ne da bi tožena stranka ugotovila neskladnost določitve funkcionalnega zemljišča s PUP.

Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe o dejanskih okoliščinah, pomembnih za določitev funkcionalnega zemljišča, ki naj bi bile nepravilno ugotovljene. V upravnem sporu zaradi razveljavitve odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča po nadzorstveni pravici, dejanskega stanja ni mogoče preverjati.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.