Jedro

Ob stanju stvari, ko je tožniku odvzeta prostost in ko kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in tudi ne pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, hkrati pa ni izkazano, da bi bil ob tem obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe.

Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da je podan ta razlog za omejitev gibanja: prvi pogoj je, da je gibanje prosilcu že omejeno po ZTuj-2 zaradi postopka vračanja, drugi pogoj je, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, tretji pogoj pa je, da je že prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.

Izrek

I. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi in se tožba v tem upravnem sporu šteje za pravočasno.

II. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1466/2020/31 (122-20) z dne 28. 10. 2020 odpravi.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (točka 1 izreka). Tožniku je izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v ... od 27. 10. 2020 od 12.40 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 1. 2021 do 12.40, z možnostjo podaljšanja za 1 mesec (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito z dne 22. 7. 2020 je bila z odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2020 zavrnjena kot očitno neutemeljena, odločba je s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1285/2020 z dne 15. 9. 2020 postala pravnomočna. Tožnik je po prejemu odločb o odstranitvi iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo ter o nastanitvi v Center za tujce, obe z dne 14. 10. 2020, izdani na podlagi Zakona o tujcih, 16. 10. 2020 izrazil namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki jo je na zapisnik podal 27. 10. 2020. 3. Tožniku je bil izrečen ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je mogoče utemeljeno domnevati, da je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožniku izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce in o odstranitvi iz države. Šele po seznanitvi z odločbama je vložil namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v zadevi mednarodne zaščite. Tožnik je sicer povedal, da prej za to možnost ni vedel, šele uradna oseba mu je v Centru za tujce, ko ji je pokazal policijski odločbi, povedala za to možnost. Tožnik pa je bil že v začetku septembra seznanjen z izdajo zavrnilne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito (18. 9. je bil tožnik seznanjen s pravnomočno zaključenim postopkom). V zadevi mednarodne zaščite ga je zastopal pooblaščenec PIC, kasneje tudi svetovalec za begunce, kar pomeni, da je imel na voljo pravno pomoč in informacije o tem, kakšne možnosti ima v primeru, če bo njegova prošnjo za mednarodno zaščito zavrnjena, v Centru za tujce pa je tudi v stiku z uradnimi osebami, pri vseh teh osebah bi se lahko pozanimal, kaj zanj pomeni prejeta negativna odločitev o njegovi mednarodni zaščiti. Tožnik pa kljub temu tega skoraj v mesecu dni do izdaje odločbe o vrnitvi ni storil, zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni imel interesa nadaljevati postopka v Republiki Sloveniji. Ker je namero za uvedbo ponovnega postopka podal šele po prejemu odločbe o vrnitvi, to izkazuje, da je to storil zgolj zato, da bi preprečil odstranitev iz države, saj se v izvorno državo ne želi vrniti. Ker je tožnik pred izdajo odločbe o vrnitvi imel možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, je podan objektivni kriterij, ki kaže na to, da je zahtevek vložil samo zato, da bi oviral ali preprečil odstranitev iz države.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje Azilnega doma samovoljno zapustila.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je res, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena in da je 14. 10. 2020 prejel odločbi o vrnitvi in nastanitvi. 16. 10. 2020 je podal namero za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Ne drži pa, da jo je podal zgolj z namenom zadržanja ali oviranja odstranitve. Šele v Centru za tujce je bil primerno informiran, zato je podal prošnjo za mednarodno zaščito (tj. zahtevek za uvedbo ponovnega postopka) v najkrajšem možnem času. S tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, se tudi postopek njegove odstranitve iz območja Republike Slovenije ustavi do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji. Ko gre za pridržanje po členu 8(d) (3) Recepcijske direktive II1, mora biti to strogo omejeno, izrečeno le v izjemnih okoliščinah, če je to njuno, razumno in sorazmerno, ker gre za skrajno sredstvo posega v osebno svobodo. Po stališču Ustavnega sodišča RS v zadevi Up- 1116/09 glede strogega testa sorazmernosti tovrstne pavšalne navedbe, ki po mnenju tožene stranke kažejo na sum zlorabe azilnega postopka, ne zadoščajo za odvzem prostosti. Določilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja implementacijo Recepcijske direktive II - (d) točka tretjega odstavka 8. člena, ki določa, da se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.12.2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevno lahko država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Navedeni člen v nadaljevanju določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. ZMZ-1 takih objektivnih meril ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v slovenski pravni red, zato se 8. člen v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi. Tožena stranka sicer meni, da je objektivni kriterij izpolnjen s tem, da je imel tožnik možnost podati namero za vložitev zahtevka že od trenutka, ko je odločba o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito postala pravnomočna. Vendar je to le eden od zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ni istoveten s pojmom »objektivnih kriterijev«. Merila, po katerih bi tožena stranka sploh lahko presojala, ali je tožnik zahtevek vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, ne obstajajo, tako je omejitev gibanja na navedeni pravni podlagi nezakonita. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 ni mogoče opraviti presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, ampak je dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika, ki pa v izpodbijanem sklepu na strani tožnika niso v zadostni meri pojasnjene. Ponovno namero je tožnik podal, ko je bil pravilno informiran s strani uradne osebe v Centru za tujce v Postojni, na izid postopka bo počakal, v Sloveniji si želi ostati. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

7. Tožnik hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Le-ta se bo z vsakim dnevom le še povečevala.

8. Predlaga tudi vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je pooblaščenka prevzela zastopanje tožnika 25. 11. 2020. Po prejetju spisovne dokumentacije je bilo razvidno, da je tožnik podpisal vročilnico za izpodbijani sklep 2. 11. 2020. Trdi, da mu lista svetovalcev za begunce ni bila predložena ob vročitvi sklepa in da mu pravni pouk ni bil preveden v njegov materni jezik, zaradi česar ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja. Trdi, da ni pismen, v šolo je hodil le 3 leta, ne zna prebrati sam dokumentov. Oseba, ki ne zna brati in pisati, je prosilec s posebnimi potrebami, ki se jim po 14. členu ZMZ-1 zagotovi ustrezna podpora. V danem primeru je v postopku sodeloval tolmač, ki je prosilcu ustno prevajal potek postopka. Vendar prosilčeva nepismenost ne pomeni le manko določene veščine, ampak je pokazatelj slabše izobrazbe in slabšega dojemanja - zato bi potreboval posebne procesne prilagoditve (na primer pravno pomoč v upravnem postopku), da bi razumel postopek in svoje obveznosti in pravice v postopku. Zapisnik o izreku omejitve gibanja ne vsebuje nujno pouka in točne obrazložitve, kako lahko uporabi pravno sredstvo, kje naj najde seznam svetovalcev, na koga naj se kot nepismen obrne, da kontaktira svetovalca, ipd. Tožnik zatrjuje, da mu tudi sklep o omejitvi gibanja ni bil preveden. Glede na okoliščine navedenega ukrepa (omejitev izhoda tožnika iz prostora, itd.) gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Zato bi moral tožnik v upravnem postopku, v katerem mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, med drugim takoj poučen, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere (tretji odstavek 19. člena Ustave RS). Iz zapisnika z dne 27.10.2020 ni razvidno, da bi bil tožnik ob odvzemu prostosti poučen o navedeni pravici. S tem pa tudi ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega razloga zamudil rok za vložitev tožbe v tem primeru.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Ker je tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe vezal na čas do pravnomočnosti sodne odločbe, nima pravnega interesa za začasno odredbo, saj v zadevi omejitve gibanja postane sodba pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam. V zvezi s tožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da pred uradnimi osebami ni nikdar izjavil, da bi bil nepismen, o tem niso tožene stranke obvestili niti tožnikovi pooblaščenci v upravnem postopku in pred sodiščem. Izpodbijani sklep je bil preveden v tožniku razumljiv jezik, poleg prevoda sklepa pa je tožnik zagotovo prejel tudi seznam svetovalcev za begunce. Ob vročitvi pa je bil tudi seznanjen, da si mora izbrati svetovalca za namen tožbe zoper izpodbijani sklep. Ne glede na to pa tožbe v tridnevnem roku ni vložil. Zato tožena stranka meni, da predlog vrnitve v prejšnje stanje ni upravičen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

10. Iz podatkov upravnega spisa, ki je sestavni del sodnega spisa, je razvidno, da je bil tožniku izpodbijani sklep vročen 2. 11. 2020, tožbo zoper navedeni sklep pa je tožnikova pooblaščenka vložila priporočeno po pošti 4. 12. 2020. Tridnevni zakonski rok za vložitev tožbe se je sicer iztekel 5. 11. 2020.2

11. Vrnitev v prejšnje stanje predlaga stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek 24. člena ZUS-1), in sicer v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

12. Tožnik je po pozivu sodišča z dne 8. 12. 2020 predlog za vrnitev v prejšnje stanje 9. 12. 2020 dopolnil tako, da je navedel in izkazal tudi okoliščine 8 dnevnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZUS-1. Kljub temu, da je pooblaščenka tožnika prevzela zastopanje tožnika 25. 11. 2020, je za okoliščine tožnikove zamude izvedela šele 30. 11. 2020, ko je prejela informacije v zvezi z izpodbijanim sklepom – o datumu izdaje ter o vročitvi sklepa (pred tem je prejela le dokumentacijo v zvezi s podanim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka) in vložila prvo pravno sredstvo v zvezi z omejitvijo gibanja, celotno dokumentacijo pa je prejela 3. 12. 2020 (kar je razvidno tudi iz upravnega spisa) in 4. 12. 2020 vložila zadevno tožbo. Iz upravnega spisa je razvidno, da so ji 26. 11. 2020 po njenem pozivu za posredovanje dokumentacije v zvezi s tožnikom s strani tožene stranke vročili dokumentacijo v zvezi s tožnikom (vendar ni bilo razvidno, katera dokumentacija je bila sicer pooblaščenki tožnika posredovana v zazipanem dokumentu). Po pozivu sodišča je tožena stranka 9. 12. 2020 specificirala predano dokumentacijo tožnikovi pooblaščenki 26. 11. 2020, med katerimi pa ni vsebovanega zadevnega sklepa o omejitvi gibanja z dne 28. 10. 2020 (temveč le iz prvotnega postopka) niti vročilnica navedenega sklepa tožniku. Zato je za izdajo navedenega sklepa o omejitvi gibanja z dne 28. 10. 2020 in njegovo vročitev tožniku tožnikova pooblaščenka izvedela šele iz pojasnila tožene stranke glede odprave ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti z dne 30. 11. 2020, ki je del upravnega spisa, in na kar se sklicuje tudi pooblaščenka tožnika. Tožbo s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje glede izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja je pooblaščenka tožnika tako vložila v zakonskem roku 8 dni, odkar je izvedela za tožnikovo zamudo.

13. Tožniku je bil izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce, ki je sicer poimenovan kot omejitev gibanja, kot strožji od možnih ukrepov. Glede na okoliščine izvajanja navedenega ukrepa (omejitev izhoda tožnika iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti, itd.) pa gre po presoji sodišča za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Zato bi moral biti tožnik v upravnem postopku, v katerem mu je bil izrečen obravnavani ukrep omejitve gibanja, med drugim takoj poučen, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere (tretji odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije).

14. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je bil tožnik o tem zagotovo poučen (vsaj ob vročitvi). Vendar pa to ni razvidno iz zapisnika z dne 27. 10. 2020, ki je javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) niti iz vročilnice za zadevni sklep, dokazno breme za izkazovanje navedenega pa je na toženi stranki, ki za navedeno ni ponudila dokazov. Navajala je sicer še, da je hkrati s prevodom sklepa o omejitvi gibanja tožnik prejel tudi seznam svetovalcev za begunce v jeziku, ki ga razume, vendar to ni razvidno iz vročilnice, navedeni zatrjevani prevedeni seznam pa tudi ni vsebovan v upravnem spisu. Ob takem stanju stvari, ko je tožniku odvzeta prostost in ko kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in tudi ne pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, hkrati pa ni izkazano, da bi bil ob tem obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva (prosilci pa imajo na podlagi prvega odstavka 9. člena ZMZ-1 pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije zagotovljeno podporo in pravno pomoč svetovalcev za begunce), pa tudi ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe.3 Zato sodišče v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 šteje dne 4. 12. 2020 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje (v zvezi z navedeno omejitvijo gibanja tožniku) za pravočasnega, saj je tožnikova pooblaščenka šele najprej 30. 11. 2020 bila seznanjena z izdajo navedenega sklepa o omejitvi gibanja in njegovo vročitvijo tožniku. Posledično je sodišče ugodilo njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo štelo za pravočasno.

K točki II izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da je podan ta razlog za omejitev gibanja: prvi pogoj je, da je gibanje prosilcu že omejeno po Zakonu o tujcih zaradi postopka vračanja, drugi pogoj je, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, tretji pogoj pa je, da je že prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Kot je bilo že omenjeno, je drugi pogoj ta, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

17. Določilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja implementacijo Recepcijske direktive II. Konkretno predstavlja navedeno določilo ZMZ-1 implementacijo (d) točke tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Ta določa, da se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/51/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevno država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Nadalje 8. člen Recepcijske direktive II še določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

18. Iz navedene določbe je torej izrecno razvidno, da se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi. V ZMZ-1 bi morali biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je prosilec vložil prošnjo za azil samo zato, da bi zadržal svojo odstranitev. Taki objektivni kriteriji bi morali biti v zakonu določeni tudi zaradi spoštovanja osnovnih načel, na katerih temelji Recepcijska direktiva II. Tako je v uvodnem delu citirane direktive v točki 15 navedeno, da bi bilo treba pridržanje prosilca uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije. Prosilce se sme pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Kadar je prosilec pridržan, bi moral imeti dejanski dostop do potrebnih procesnih jamstev, kot je pravno sredstvo pred nacionalnim sodnim organom.

19. Ker torej Recepcijska direktiva II v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določno opredeljeni v zakonu, takih objektivnih kriterijev pa, kot je bilo že pojasnjeno, ZMZ-1 ne vsebuje.

20. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka samo zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi in odstranitvi, po skorajda mesecu dni od seznanjenosti s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito v Centru za tujce podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer meni, da je imel na voljo vso pravno pomoč, kakšne možnosti ima po tem, ko je bila njegova prošnja zavrnjena. Tožena stranka zato meni, da je vedel, da lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Meni, da je objektivni kriterij izpolnjen s tem, da je imel tožnik možnost podati namero za vložitev zahtevka že od trenutka, ko je odločba o njegovi prošnji za mednarodno zaščito postala pravnomočna.

21. Vendar pa sodišče opozarja na to, da je to, da tožnik zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni vložil že prej, le eden od treh zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta pogoj ni istoveten s pojmom objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v povezavi z drugim pogojem, to je pogojem, da je tožnik prošnjo (v konkretnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka) podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. To, da je prosilec imel že prej možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je le še dodaten pogoj poleg pogoja, da je vložil prošnjo samo zato, da bi preprečil odstranitev, in seveda prvega pogoja, ki se nanaša na postopek odstranitve. Za ta drugi pogoj, da je torej nekdo vložil prošnjo (v konkretnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka) samo zato, da bi preprečil odstranitev, pa bi morali biti predpisani objektivni kriteriji, ki pa jih ZMZ-1 ne določa, čeprav bi jih glede na določila Recepcijske direktive II moral. To, da je nek kriterij „objektiven“, namreč že pojmovno pomeni, da mora biti vnaprej določen za vse bodoče primere, določen pa je lahko z ustreznim predpisom, v tem primeru z zakonom, v ZMZ-1 pa takih objektivnih kriterijev za tak primer omejitve gibanja ni. V ZMZ-1 torej niso določeni kriteriji oziroma merila, po katerih bi lahko tožena stranka presojala, ali je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (ali pa prošnjo) vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, zato do ustrezne spremembe zakona ni mogoče uporabiti te pravne podlage za omejitev gibanja. Ker torej ni podan razlog za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

22. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Iz predloga ZMZ-14 je razvidno, da se zaslišanje opravi zaradi občutnega posega v svobodo prosilca, torej v njegovo korist. V obravnavni zadevi, ko za ukrep omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ustrezne podlage, pa bi zaslišanje prosilca doseglo nasproten namen, saj bi se zaradi izvedbe glavne obravnave le podaljšal čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, ki predstavlja omejitev tožnikove osebne svobode. V takem primeru bi bila izvedba glavne obravnave torej sama sebi namen, hkrati pa bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja ugotoviti tožnikovo prisotnost, mu omogočiti tolmačenje in zastopanje po pooblaščenki, s čimer bi nastali nepotrebni stroški postopka. Glede na stališče, da za ukrep pridržanja ni bilo podlage, pa je sodišče tudi po določbi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Toženi stranki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba v odgovor.

K točki III izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (II. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, saj je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 2 Šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče. 3 Tako tudi sodba I U 1722/2020 z dne 12. 11. 2020, 14. in 15. odstavek obrazložitve. 4 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.