Jedro

Tožnik v postopku ni izkazal, da je nelikviden zaradi razlogov, na katere ni mogel vplivati ter da mu zaradi tega grozi hujša gospodarska škoda, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova davkov in prispevkov kot neutemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor zavrnil tožnikovo vlogo za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova davkov in prispevkov. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-31-98/2010 z dne 20. 5. 2010. V obrazložitvah odločb upravna organa navajata, da je tožnik dne 15. 12. 2009 vložil vlogo za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davkov in prispevkov, ki se nanašajo na dejavnost. Ker vloga ni bila popolna, je prvostopni davčni organ tožnika pozval, da predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev za odlog oziroma obročno plačilo po določbi 102. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/06 in spremembe, ZDavP-2). Tožnik se na navedeni poziv ni ustrezno odzval, davčni organ pa vseh za odločitev pomembnih podatkov ni mogel pridobiti po uradni dolžnosti, zato je vlogo zavrnil. Glede na določbe ZDavP-2 je dokazno breme za predložitev dokazil o zatrjevanih dejstvih glede izpolnjevanja pogojev na zavezancu. Zgolj na podlagi splošnih navedb in dokazil o rezultatih poslovanja ni mogoče utemeljevati začasne plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov podjetja iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, ter posledični nastanek hujše gospodarske škode, ki bi jo morebitni odlog lahko preprečil. Za ugoditev vlogi mora davčni zavezanec izkazati več pogojev, ki jih določata ZDavP-2 in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, Pravilnik). Tako mora izkazati plačilno nezmožnost oziroma nezmožnost pridobivanja dohodkov, da je takšna plačilna nezmožnost posledica dogodkov, na katere ni mogel vplivati, da mu zaradi tega grozi hujša gospodarska škoda in da bi mu obročno plačilo davčnega dolga omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Navedenega dejanskega stanja pa tožnik v postopku ni izkazal. Ugodnejši način plačila davčnega dolga se namreč lahko uporablja le v izjemnih primerih, ko je podano dejansko stanje posledica spleta sistemskih in izrednih okoliščin, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca, ne pa tudi v primerih, kjer gre za upad prihodkov iz naslova poslovanja in posledično finančno stisko. Navedeno predstavlja dejstva znotraj rizika poslovanja posameznega zavezanca in ne nepredvidene okoliščine v smislu zakona kot so npr. stečaji ključnih poslovnih partnerjev, ukrepi tuje države, dalj časa trajajoča bolezen.

Tožnik v tožbi navaja, da je davčnemu organu k dopolnitvi vloge dne 18. 1. 2010 predložil vso potrebno dokumentacijo in navedel vse potrebne obrazložitve in dejstva, zaradi katerih ni sposoben poravnati zapadlih davčnih obveznosti kot so izpiski bank, potrdilo o solventnosti, bilance stanje in uspeha. Prav tako je v pisni izjavi navedel okoliščine, ki so predvideti za prihodnje. Iz predloženih listin pa je razvidna plačilna nezmožnost. Že samo dejstvo, da bi iz naslova davčnih obveznosti imel blokiran poslovni račun, je razlog za gospodarsko škodo, ki bi mu nastala, saj bi zaradi navedenega bil prikrajšan še za tiste prilive, ki bodo nakazani na njegov račun iz preteklih realizacij, tako da ne bo mogel izplačati plače delavki, ki je zaposlena v podjetju. Predlaga, da sodišče še enkrat pregleda vso dokumentacijo in davčni postopek. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode je podana v prvem odstavku 102. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ štiriindvajset mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. V drugem odstavku tega člena je določeno, da mora davčni zavezanec vlogo za odlog plačila oziroma obročno plačevanje davka vložiti pri davčnem organu. Davčni organ odloči na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca, iz katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode.

Podrobnejše kriterije in sam način ugotavljanja hujše gospodarske škode ureja Pravilnik in sicer v določbah 40. do 43. člena. Prvi odstavek 41. člena Pravilnika določa, da se šteje, da je davčni zavezanec plačilno nezmožen, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (nelikvidnost). Davčni zavezanec to dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne zmožnosti, ki jih predpisuje 12. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Drugi odstavek istega člena določa, da se šteje, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, če je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena Pravilnika. Davčni zavezanec je dolžan izkazati pričakovano izgubo prihodkov. Izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov dokazuje z dokazili o nastanku dogodkov iz 42. člena Pravilnika. Tretji odstavek pa določa, da se lahko davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju drugih pogojev, dovoli odlog ali obročno plačilo davka, tudi če še ni plačilno nezmožen, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo. V skladu z določbami drugega odstavka 41. člena Pravilnika je treba pri presoji ali gre za izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov upoštevati, ali je prišlo do tega zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena Pravilnika. Pri presoji vpliva davčnega zavezanca na nastanek plačilne nezmožnosti ali na izgubo sposobnosti pridobivanja dohodka, se v skladu z 42. členom Pravilnika šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi primerov, ki jih v tem členu Pravilnik navaja primeroma. Razlogi se lahko nanašajo tako na poslovne odnose davčnega zavezanca z drugimi subjekti, ki ne izpolnjujejo svojih pogodbenih obveznosti, gre pa lahko tudi za kakšne druge razloge, ki lahko povzročijo nastanek plačilne nezmožnosti davčnega zavezanca oziroma izgubo sposobnosti pridobivanja dohodkov, če zavezanec na njihov nastanek dejansko ni mogel vplivati.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v vlogi za odlog oziroma obročno plačilo davka navedel le, da iz poslovanja samostojne dejavnosti izkazuje izgubo, da je poslovanje močno upadlo ter da ne dobi poplačane svoje terjatve. Kot dokaz je predložil le izkaz poslovnega izida ter bilanco stanja. Tudi na podlagi poziva za predložitev dokazil, v katerem je bil natančno poučen, s katerimi listinami je treba dokazati plačilno nesposobnost ter gospodarsko škodo, prav tako je bil opozorjen na posledice, če vloge ne bo ustrezno dopolnil, predložil le potrdilo o plačilni sposobnosti, iz katerega je razvidno, da je dne 5. 11. 2009 na transakcijskem računu izkazoval negativno stanje -2.994,00 EUR, v zadnjih šestih mesecih pa je imel neporavnane obveznosti 3 dni in nedovoljeno negativno stanje na transakcijskem računu 20 dni. Predložil je tudi bilanco stanja in izkaz poslovnega izida, iz navedenih dokumentov pa je razvidno, da so znašala njegova sredstva na dan 30. 9. 2009 37.311,53 EUR, od tega opredmetena osnovna sredstva 17.079,62 EUR, kratkoročne poslovne terjatve 2.842,28 EUR, kratkoročne aktivne časovne razmejitve 205,28 EUR in terjatve do podjetnika 17.184,35 EUR. Negativni poslovni izid na dan 30. 9. 2009 je znašal 5.566,50 EUR, v preteklem letu pa je znašal dohodek 22.281,00 EUR. Iz predloženih izpiskov transakcijskih računov pa je razvidno, da na računu pri banki A. d.d. ni imel prometa v dobro, na računu pri SKB pa je imel mesečno promet v dobro 96,12 EUR. Z navedenimi podatki in dokazili pa tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal pogojev za odlog oziroma obročno plačilo davčnih obveznosti iz 102. člena ZDavP-2. Za ugoditev vlogi pa morajo biti pogoji iz navedene določbe izpolnjeni kumulativno in to z dokazili in okoliščinami, ki so primeroma navedene v Pravilniku v določbah 40. do 43. člena. Tudi v tožbi tožnik ne navaja relevantnih okoliščin ter le ponavlja, da je v postopku predložil vso potrebno dokumentacijo in navedel vse potrebne podatke. Kot je že pravilno navedla tožena stranka, se odlog oziroma obročno plačilo davka po 102. členu ZDavP-2 uporablja le v izrednih okoliščinah, ki jih zakon in Pravilnik natančno predpisujeta, ne pa tudi v drugih primerih plačilne nesposobnosti oziroma nesposobnosti pridobivanja prihodkov, torej iz razlogov v okviru opravljanja dejavnosti. V konkretnem primeru je namreč treba izkazati, da je do nelikvidnosti prišlo iz razlogov, na katere tožnik ni mogel vplivati ter da mu zaradi tega grozi hujša gospodarska škoda.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakon utemeljena.