Jedro

Pritožnica s svojimi navedbami sicer zatrjuje nevarnost nastanka škode, vendar pa ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot trdi pritožnica), saj splošne trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev ne konkretizira z navedbo nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha v upravnem sporu preprečevale njihovo ponovno postavitev.

Odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Ljubljana, s katero ji je občinski inšpektor naložil, da v roku 30 dni odstrani nelegalne enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje z ID številkami: 01, 02, 03, 04,05 in 06, postavljene na tam anvedenih zemljiščih. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče do odločitve o tožbi odloži izvršitev navedene odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka sploh ni opredelila višine (materialne) škode, ki naj bi ji grozila, niti ni pojasnila, zakaj škoda ne bi bila popravljiva, pač pa je le zatrjevala, da lahko naročniki odstopijo od sklenjenih pogodb tudi za druge objekte, ker pogodbe zajemajo več panojev. V zahtevi ni nobenih trditev in dokazov o prihodkih tožeče stranke, njenih dobičkih, številu strank, deležih strank, ki imajo pogodbe za objekte, ki jih je dolžna odstraniti in za ostale objekte, številu objektov za oglaševanje, njenih odhodkih, finančnem položaju in premoženju. Golo sklicevanje na listinsko dokumentacijo (račune in seznam lokacij) ne more nadomestiti določnih trditev stranke. Neizkazan je tudi nastanek nepremoženjske škode, saj je tožeča stranka le omenila, da v očeh svojih strank ne bo več zaupanja vreden partner ter da bo ostala brez potencialnih strank, ni pa navedla celotnega števila strank, niti števila strank, ki naj ne bi želele z njo sodelovati zaradi odstranitve reklamnih panojev. Manjkajo tudi trditve o tem, kakšen je njen obseg poslovanja, kakšna so predvidevanja obsega poslovanja v prihodnje, predviden bodoči manjši dohodek, časovni okvir, v katerem bi se število potencialnih strank zmanjševalo in tako dalje. Njena navedba, da so negativne posledice nepopravljive, je kontradiktorna, saj je sama priznala, da je bilo zoper njo sproženih več inšpekcijskih postopkov, v katerih so bili objekti odstranjeni, kar po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da bodisi njen ugled ni okrnjen, bodisi da je zaupanje njenih strank že skrhano. Tožeča stranka je tako splošno zatrjevanje o grozeči izgubi ugleda sama izpodbila.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je grozečo izgubo zaupanja in okrnitev ugleda zadostno pojasnila in dokazala, saj je poimensko navedla stranke, s katerimi sodeluje na predmetnih objektih za oglaševanje in predložila račune, ki dokazujejo sodelovanje strank prav na relevantnih panojih. Pojasnila je tudi, kako bo v okviru poslovnega modela odstranitev objektov za oglaševanje vplivala na poslovna razmerja s strankami, s čimer je vzpostavila povezavo med odstranitvijo relevantnih objektov za oglaševanje in širšim vplivom odstranitve objektov na njeno sodelovanje s poslovnimi partnerji. Poudarja, da je na podlagi bistveno podobnih navedb in dokazov v dveh pravdnih zadevah (P 192/2013 in P 86/2021) že dosegla izdajo začasne odredbe in trdi, da so bila vsa relevantna dejstva navedena in če se sodišče o obstoju določenih dejstev ni moglo prepričati na podlagi listinskih dokazov, bi lahko zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, česar pa ni storilo, niti ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga.

4. Sodišču prve stopnje očita, da je popolnoma prezrlo argument ireverzibilnosti odstranitve objektov, s čimer je zagrešilo kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) in pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe, ki je del pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Poleg tega ji je sodišče naložilo preveliko breme, saj zavrnitev izdaje začasne odredbe opira na zahteve glede navedb in dokazov, ki za odločitev o zadevi sploh niso bistvene. Zahteve sodišča prve stopnje pa tudi presegajo trditveni in dokazni standard, ki je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na stopnjo verjetnosti, čemur mora biti podvržena tudi dokazna ocena. Zato izpodbijani sklep pomeni negacijo njene pravice do sodnega varstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in in odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Začasna odredba pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti.

10. Zato dejstva, na katerih lahko temeljijo ugotovitve o težki popravljivosti škode, pomenijo pravno pomembna dejstva, ki jih mora vlagatelj zahteve za začasno odredbo navesti v okviru svojega trditvenega bremena.

11. Pritožnica nastanek škode, ki naj bi ji grozila, v prvi vrsti utemeljuje na trditvi o ireverzibilnosti odstranitve reklamnih panojev, da torej odstranjenih panojev ne bo mogla ponovno postaviti. Tudi nadaljnje trditve o škodi in njeni nepopravljivosti pretežno izhajajo iz te predpostavke. V tem pogledu se Vrhovno sodišče že uvodoma strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojimi navedbami sicer zatrjuje nevarnost nastanka škode, vendar pa ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot trdi pritožnica), saj splošne trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev ne konkretizira z navedbo nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha v upravnem sporu preprečevale njihovo ponovno postavitev. To pomeni, da ne navaja pravno pomembnih dejstev oziroma da ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

12. Gola trditev o ireverzibilnosti odstranitve panojev sodišču prve stopnje ni dala niti podlage za to, da bi se do nje konkretno opredelilo. V takem primeru bi namreč moralo sodišče na lastno pobudo iskati in preizkušati pravno pomembne okoliščine v pritožničino korist, kar je v očitnem nasprotju s temeljno zahtevo o njegovi nepristranskosti v postopku. Do tega, da pritožnica kakršnih koli konkretnih okoliščin glede nepopravljivosti škode ni navedla, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo povsem jasno in določno, saj to pomeni bistvo njegove obrazložitve. Pritožbeni očitek, ki v bistvu pomeni, da se do tega ni še posebej in ponovno opredelilo v kontekstu pritožničine trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev, je zato po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen.

13. Do povsem enakega rezultata pa bi prišlo tudi v primeru, če bi sodišče pritožničine navedbe o ireverzibilnosti odstranitve panojev lahko štelo za utemeljene. V celoti so namreč izostale tudi pritožničine navedbe o tem, kako bi jo to pomembno oviralo pri opravljanju njene dejavnosti oziroma zakaj bo na ta način nastala škoda zanjo težko popravljiva. Pri tem po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje poenostavljena logika, da bi bila škoda težko popravljiva že samo zato, ker objekti za oglaševanje očitno pomenijo temeljno sredstvo za pritožničino dejavnost, temveč bi morala pritožnica navesti vsaj to, kaj pomeni konkretno število panojev glede na obseg njenega poslovanja oziroma zakaj jih ne bo mogla nadomestiti.

14. Poleg navedenega je pritožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljevala tudi s poslovno izgubo (izgubo strank, prihodkov), ki naj bi jo utrpela zaradi odstranitve panojev. Zatrjevala je torej materialno škodo. Glede take škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali lahko sploh pomeni težko popravljivo škodo, saj je materialna škoda načeloma popravljiva že po svoji naravi. Vendar pa je Vrhovno sodišče ob tem v svoji praksi kot upoštevno – torej težko popravljivo – škodo že priznalo tudi verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi stranko pomembno prizadeval. Vendar pa zgolj pavšalne trditve o tem, da bo zaradi odstranitve objektov nastala škoda, ker bodo naročniki lahko odstopili od sklenjenih pogodb tudi za druge objekte, ker pogodbe zajemajo več panojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.

15. Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o izgubi prihodnjih strank ter neuresničitvi povečanja obsega poslovanja in s tem prihodkov, kar naj bi privedlo do zmanjšanega ugleda na oglaševalskem trgu. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pritožnica tudi s temi trditvami ni izkazala nastanka težko popravljive škode, saj so trditve pavšalne in se pretežno nanašajo na bodoča negotova dejstva. Ker gre tudi v tem primeru smiselno za bodočo materialno škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti, kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.

16. Zahteva po takšni opredelitvi škode ne predstavlja previsokega trditvenega standarda, kot neutemeljeno navaja pritožnica, temveč pomeni temelj trditvenega bremena, na podlagi katerega sodišče sploh lahko presoja obstoj težko popravljive škode. Prav v zvezi z odsotnostjo vsakršnih navedb o težki popravljivosti škode je treba razumeti tudi „zahtevo“ sodišča prve stopnje po izrecno naštetih podatkih, ki očitno pomeni ilustracijo oziroma primer navedb, na kakršne je mogoče opreti trditve o težki popravljivosti škode, ne pa formalne zahteve po točno določenih podatkih, kot to razume tožeča stranka. Odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank.

17. Pri vsem tem ni pomembno niti to, da je pritožnica, na podlagi bistveno podobnih navedb in dokazov (vsaj tako trdi) v dveh pravdnih zadevah že dosegla izdajo začasne odredbe, saj se pogoji za izdajo začasne odredbe v pravdnih postopkih presojajo na drugi materialnopravni podlagi kot v upravnem sporu.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika pritožnice. Sodišče prve stopnje je namreč v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da pomanjkljiva trditvena podlaga ne dopušča izvajanja dokazov. Da bi bil ta razlog za zavrnitev dokaznega predloga napačen oziroma zakaj, pritožnica ne navaja.

19. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-).

20. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. Vrhovno sodišče je zato toženi stranki priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 34 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 84,15 EUR, kar skupaj znaša 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).