Jedro

Res je, da se mora v primeru, ko tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, sodišče na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, vendar pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru očitno menilo, da je ta vrednost navedena v sprejemljivi višini, saj je tožbo s takšno vrednostjo spornega predmeta sprejelo v obravnavanje. Razlog za zatrjevano očitno prenizko vrednost ne bi mogel biti ta, ki ga sedaj izpostavlja pritožba, in sicer dejstvo, da je tožena stranka v nasprotni tožbi svoj, po mnenju pritožbe identičen zahtevek ovrednotila z zneskom 10.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba tožene stranke po tožbi V.L. se zavrne in se potrdi t a oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (o zavrženju revizije in o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za revizijo).

Obrazložitev

S prvim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožene stranke proti sodbi Višjega sodišča v Kopru, I Cpg 26/2006 z dne 10.3.2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg z dne 14.9.2005, v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na izključitev toženca kot družbenika družbe L. d.o.o.; ugotovilo je, da v obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska 5.000.000,00 SIT, pri katerem je v gospodarskem sporu dovoljena revizija.

Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za revizijo, ker je ugotovilo, da ni dokazala, da bodo s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Proti obema sklepoma je tožena stranka po svoji pooblaščenki, odvetnici M.N., vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno razveljavitev oz. spremembo. Povzema, da je prvostopno sodišče zavrglo revizijo toženca iz razloga, ker da je tožeča stranka navedla kot vrednost svojega zahtevka le 1.919.485,50 SIT, kar ne zadošča za pravico do revizije. Pri tem pa prvo in drugostopno sodišče ni upoštevalo, da je toženec svoj nasprotni in identičen zahtevek ovrednotil z 10.000.000,00 SIT in sta sodišči takšna zahtevka drugega ob drugem obravnavali. Samo zato, ker prvostopno sodišče ni ravnalo v skladu z ZPP, ki mu nalaga ugotovitev vrednosti spornega predmeta, toženec zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je namerno podcenila vrednost spornega predmeta, ne more ostati brez pravnega varstva, ki mu ga dopušča veljavni ZPP in Ustava. Za toženca je tako zahtevek za izključitev tožnice kot njen identičen zahtevek za njegovo izključitev, bil in je v denarju ocenjen in vreden 2 x toliko, kot je spodnja meja za revizijo. Če bi sodišče ravnalo v skladu z ZPP, bi moralo takoj po prejemu nasprotne tožbe po uradni dolžnosti ugotoviti vrednost spora, ne pa da je za istovrsten zahtevek za potrebe revizije uporabilo sporno navedbo vrednosti, kot se ga je poslužila tožnica. Toženec pri tem izrecno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up 325/05 in podobne odločbe. Glede na zmotno ugotovitev vrednosti spornega predmeta za revizijo je zmotna tudi odločitev o višini sodne takse, ki bi jo bil toženec dolžan plačati za revizijo. Glede na to, da je vrednost spornega predmeta 10 mio SIT taksa seveda ne bi znašala 38.389,69 SIT in je zato prošnja toženca utemeljena v celoti.

Tožeča stranka po tožbi je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke zoper oba izpodbijana sklepa ni utemeljena.

K prvonavedenemu sklepu: Tožeča stranka K.L.U. je s tožbo z dne 19.1.2004 uveljavljala izključitev toženca - družbenika - V.L. iz družbe L. d.o.o.. Kot vrednost spornega predmeta je v tožbi navedla znesek 1.919.484,50 SIT. Tožena stranka V.L. je po svojem tedanjem pooblaščencu dne 15.4.2004 vložila odgovor na tožbo, v katerem pa v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 22.9.2004 in tudi tedaj tožena stranka ni podala ugovora v zvezi z vrednostjo spornega predmeta. Tožena stranka V.L. je dne 25.10.2004 po svojem pooblaščencu vložila nasprotno tožbo na prenehanje družbe, podrejeno pa na izključitev družbenice K.L.U. iz družbe L. d.o.o., v kateri je navedla vrednost spornega predmeta v višini 10.000.000,00 SIT.

V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko tožeča stranka v tožbi, enako kot tožena stranka v nasprotni tožbi, uveljavljata tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek. Za takšen primer 2. odst. 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi; v obravnavanem primeru je v njej navedla znesek 1.919.484,50 SIT. Res je, da se mora v primeru, ko tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, sodišče na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, vendar pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru očitno menilo, da je ta vrednost navedena v sprejemljivi višini, saj je tožbo s takšno vrednostjo spornega predmeta sprejelo v obravnavanje. Razlog za zatrjevano očitno prenizko vrednost ne bi mogel biti ta, ki ga sedaj izpostavlja pritožba, in sicer dejstvo, da je tožena stranka v nasprotni tožbi svoj po mnenju pritožbe identičen zahtevek ovrednotila z zneskom 10.000.000,00 SIT (sicer pa ne gre za identičen zahtevek, saj je bil po nasprotni tožbi uveljavljen primarni zahtevek na prenehanje družbe ter podrejeni zahtevek na izključitev družbenika iz družbe), saj gre pri nasprotni tožbi za samostojno tožbo, za katero veljajo vsa pravila, ki jih ima zakon za tožbo sploh, med drugim tudi glede navedbe vrednosti spornega predmeta po 2. odst. 180. čl. ZPP. Poleg tega pa je možnost ugotavljanja prave vrednosti spornega predmeta časovno omejena, saj 3. odst. 44. čl. ZPP določa, da se o njej sodišče lahko prepriča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Glavna obravnava, na kateri se je pričela v predmetni zadevi obravnavati glavna stvar, je bila opravljena že 22.9.2004, na njej je bil prisoten pritožnik skupaj s svojim tedanjim pooblaščencem in v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta niti on ni ugovarjal. Ker torej vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v obravnavanem primeru ne presega 5.000.000,00 SIT (490. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo revizijo kot nedovoljeno (1. odst. 374. čl. ZPP).

K drugonavedenemu sklepu: Na podlagi po toženi stranki predloženih listin je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta stranka ni dokazala, da bodo glede na njeno premoženjsko stanje s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (3. odst. 168. čl. ZPP in 1. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah). Tega zaključka pa pritožba konkretno niti ne izpodbija, trdi le, da je vrednost spornega predmeta 10.000.000,00 SIT in da v tem primeru taksa ne bi znašala (le) 38.389,69 SIT, ampak očitno več. Ta pritožbena trditev pa ne drži, kot je navedeno v obrazložitvi k prvonavedenemu sklepu.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.