Jedro

Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Pritožba se kot nedovoljena zavrže.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, potem, ko je sprejelo sporazum o priznanju krivde, sklenjen med državnim tožilstvom in obtožencem. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil druge alineje 50. člena in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora, stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 5 EUR, to je skupno 500 EUR, ki jo mora obtoženi plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe in stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 20. 1. 2024 od 19:25 ure dalje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški zagovornice bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženec, in sicer zoper kazensko sankcijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni v eno leto zapora ali jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

3.Državno tožilstvo na pritožbo ni odgovorilo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta obtoženec in Okrožno državno tožilstvo v Krškem sklenila sporazum o priznanju krivde, v okviru katerega sta se sporazumela o kazenski sankciji, in sicer prav takšni, kot je bila nato obtožencu izrečena; odločitev o stroških postopka sta prepustila sodišču. Na predobravnavnem naroku je sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejelo ter nato na naroku za izrek kazenske sankcije, na katerem je okrožni državni tožilec med besedo strank navedel tudi olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo tožilstvo, obtožencu izreklo kazensko sankcijo, navedeno v točki 1 obrazložitve tega sklepa.

6.Obtoženec je vložil laično pritožbo, ki je mestoma težko razumljiva. Vendarle pa je iz pritožbe razbrati njegovo stališče, da je sklenitev sporazuma o priznanju krivde zadosti tehtna olajševalna okoliščina za še dodatno omilitev kazni zapora, torej omilitev pod dve leti in dva meseca zapora, in sicer na eno leto zapora.

7.Za obravnavano zadevo je bistveno, da sta stranki sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje, kot navedeno, sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. V takšnem pravnem položaju sodišče prve stopnje namreč presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, torej preveri, ali je dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, kar v obravnavani zadevi tudi je. Sodišče pa nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Sodišče prve stopnje mora sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, zato drugačne sankcije, vključno z višino glavne in stranskih kazni ne more izreči in je v obravnavani zadevi tudi ni. Zato je razumljivo, da v sprejetem sporazumu o priznanju krivde dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku. Skladno z drugim odstavkom 370. člena ZKP se namreč sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, če je sodba izrečena v skladu s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. Ta omejitev pritožbenih razlogov se nanaša seveda le na tiste dele izreka sodbe, ki temeljijo na sklenjenem sporazumu o priznanju krivde.

8.Ker se je pritožnik pritožil zoper odločbo o kazenskih sankcijah, in sicer zoper izrečeno kazen zapora, ki pa je bila izrečena v skladu s sprejetim sporazumom o priznanju krivde, takšna pritožba glede na zgoraj obrazloženo ni dovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 390. členom ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

9.Obtoženčeva pritožba je bila zavržena, zato bi bil dolžan plačati ustrezno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, a ker je brez zaposlitve in brez premoženja, izrečena mu je bila še daljša zaporna kazen, ga je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------

1(1) Glej tudi Bergant K. in s. Gril S. v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga (406. do 566. člen), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2023, strani 282 in 283.

2(2) Glej tudi Erbežnik A. v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga (192. do 405. člen), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2023, stran 873.

3(3) Glej tudi Arzenšek M. v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga (192. do 405. člen), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2023, stran 1039.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 370, 370/2, 390, 450č

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.