Jedro

Če prosilec ne izkaže, da ima med drugim zagotovljen trajen vir preživljanja, se njegova prošnja za sprejem v državljanstvo RS zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.2001, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 10. odstavka Zakona o državljanstvu (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 14/94).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS je pogoj za pridobitev državljanstva RS tudi zagotovljen trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Skladno s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba) pa se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo o določitvi zajamčenega osebnega dohodka; prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v Republiki Sloveniji; ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v 1. alinei; jo je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug. Če pa je prosilec dolžan po zakonu preživljati še koga drugega, mora višina njegovih dohodkov zadoščati v smislu prej navedenih pogojev tudi za osebe, ki jih je dolžan preživljati. V času odločanja tožene stranke je znašala višina zajamčene bruto plače 46.319,00 SIT (sklep Vlade RS, Uradni list RS, št. 62/2001). Glede na to višino in glede na to, da tožnik preživlja tudi ženo in dva otroka, bi njegovi prejemki morali znašati 185.276,00 SIT mesečno. Ker je po podatkih upravnih spisov tožnik v mesecu aprilu 2001 prejel bruto plačo v višini 184.417,90 SIT, za marec 2001 plačo v višini 84.418,00 SIT, za februar v višini 71.053,90 SIT, za mesec maj in junij 2001 pa je njegova plača znašala 74.794,00 SIT, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka odločila pravilno in zakonito, ko tožnikov ni sprejela v državljanstvo RS, saj dohodki tožnika Z.N. ne dosegajo višine, ki omogoča materialno in socialno varnost njegove družine. Prvostopno sodišče je pritrdilo tudi odločitvi tožene stranke, da otroški dodatek ni prejemek, ki bi ga bilo mogoče šteti kot drug vir preživljanja, ker gre za prejemek, ki se ne izplačuje na podlagi pridobljenih pravic, varovanih z zakonom. Glede na navedeno je kot neutemeljene zavrnila tudi tožbene ugovore.

Tožniki vlagajo zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajajo, da so vlogo za sprejem v državljanstvo vložili že 9.4.1993, o kateri je tožena stranka prvič odločila 21.8.1998, ta njena odločba pa je bila odpravljena s sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 189/98-6 z dne 11.4.2000. V zvezi s to sodbo je tožena stranka ponovno odločala o njihovem državljanstvu z izpodbijano odločbo. Tako tožena stranka kot prvostopno sodišče bi morala upoštevati, da je bila vloga za sprejem v državljanstvo vložena že 9.4.1993 in da so takrat tožniki izpolnjevali predpisane pogoje.

Tožena stranka je o vlogi odločala po preteku dvomesečnega inštrukcijskega roka, določenega za upravne organe. S tem je tožnikom kršila pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave RS). Znano je, da je veliko oseb pridobilo državljanstvo pred uveljavitvijo Uredbe, kar bi morali tudi tožniki, saj so vlogo za sprejem v državljanstvo vložili pred uveljavitvijo Uredbe.

Spreminjale so se tudi druge okoliščine, med drugim tudi plača in ne nazadnje prvotožnikova zaposlitev. Je še vedno redno zaposlen in vsa ta leta sam preživlja sebe in družino. Zato prosi, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke odpravi. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Iz načela zakonitosti (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86) izhaja načelo, da organi, ki odločajo v upravnem postopku, odločajo po predpisu, ki velja na dan njihovega odločanja. V obravnavanem primeru je bila prva odločba tožene stranke izdana 21.8.1998, v tem sporu izpodbijana pa 2.10.2001. Takrat je že veljala Uredba, ki v 5. členu določa, kaj pomeni zagotovljena trajna materialna in socialna varnost po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča in tožene stranke, ki sta svojo odločitev utemeljila na navedenih določbah ZDRS in Uredbe, pravilna in zakonita.

Tožeča stranka ima sicer prav, da je bil postopek odločanja v tej zadevi dolg in da je prekoračen dvomesečni inštruktažni rok za odločitev upravnega organa, določen v 218. členu ZUP/86. Vendar je imela tožeča stranka možnost po 26. členu sedaj veljavnega ZUS in tudi po 26. členu prej veljavnega Zakona o upravnih sporih vložiti tožbo zaradi ne izdaje odločbe tožene stranke. Tega pa po podatkih upravnih spisov ni storila. Glede na navedeno ni utemeljena njena pritožbena navedba, da ji je bilo zaradi dolžine trajanja postopka pred izdajo odločbe tožene stranke poseženo v ustavni pravici do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, saj tudi sama ni uporabila razpoložljivih pravnih sredstev, da bi postopek pospešila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Ker prvostopno sodišče še ni odločilo o zahtevi tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, mora o tem zahtevku odločiti nemudoma.