Jedro

Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru.

T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Določilo mu je kazen tri leta zapora ter mu upoštevaje enotno kazen deset mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 58179/2019 z dne 1. 9. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 58179/2019 z dne 16. 6. 2021, in kazen eno leto zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 65392/2019 z dne 5. 1. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 65392/2019 z dne 7. 4. 2022, izreklo enotno kazen štiri leta zapora, v katero je vštelo čas pripora od 16. 9. 2021 od 12.50 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo, da mora oškodovancu A. d. d. nerazdelno povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 50,00 EUR. Z isto sodbo je zoper obtoženca po 357. členu ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zoper pravnomočno sodbo vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitev drugega odstavka 5. člena, 16. člena, 17. člena v zvezi s 320. členom, 257. členom, 258. členom in 265. členom v zvezi z 248. členom ZKP. Hkrati uveljavlja kršitev pravice iz 3. d točke 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče bistveno nižjo zaporno kazen, podrejeno pa, naj sodbi razveljavi in vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane, vložnica pa v zahtevi uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

_Prištevnost in zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke_

5. Vložnica sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršitve pravic obrambe, ker je sodišče v zvezi z vprašanjem obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni zadostno obrazložilo, zakaj je obsojenca štelo za prištevnega na podlagi nepopolnega in nepravilnega mnenja izvedenca.

6. Prištevnost storilca je pogoj za oblikovanje njegove krivde (prvi odstavek 29. člena KZ-1). Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti (drugi odstavek 29. člena KZ-1). Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sodijo ugotovitve o vplivu duševne motnje ali duševne manjrazvitosti na voljne in razumske sposobnosti storilca na področje ugotavljanja empiričnih prvin kaznivega dejanja, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.1 Zahteve za varstvo zakonitosti zato ni mogoče vložiti zaradi nestrinjanja s tovrstnimi ugotovitvami v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prištevnost storilca se v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja, ugotavlja se le storilčeva neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Obramba bo lahko v kazenskem postopku dosegla preizkus te domneve le, če bo uspela vzbuditi sum v to domnevo.2 Vložnica zato nima prav, ko posplošeno navaja, da je bilo tožilstvo dolžno ponuditi dokaze za svoje trditve o obsojenčevi prištevnosti. Sodišče mora v vsakem primeru, če nastane sum, da je storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, odrediti psihiatrični pregled obdolženca (prvi odstavek 265. člena ZKP). Na podlagi obsojenčevega zagovora, da je dejanje storil, ker zaradi alkohola v kombinaciji s tabletami ni bil sposoben pravilno razmišljati ter se obvladovati, je sodišče prepoznalo sum, da ob storitvi očitanega mu kaznivega dejanja ni bil prišteven, in zato pravilno pristopilo k ugotavljanju, ali je bil zmanjšano prišteven oziroma neprišteven.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi preverjanja obsojenčevega zagovora postavilo izvedenca psihiatrične stroke dr. Mateja Kravosa. Po izvedenem dokaznem postopku je, opirajoč se na njegovo izvedensko mnenje, izključilo v zagovoru obsojenca nakazovano neprištevnost, pa tudi bistveno zmanjšano prištevnost (42. - 52. točka obrazložitve sodbe) ter zato kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca (razloge je navedlo v v zapisniku o glavni obravnavi z dne 12. 4. 2022 ter v 9. - 12. točki obrazložitve). Tem razlogom je v celoti ob zavrnitvi (enakih) pritožbenih navedb obsojenčeve obrambe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (5. - 14. točka obrazložitve sodbe). Takšne, obširne razloge pa kot razumne sprejema tudi Vrhovno sodišče. 9. Sodišči sta sledili mnenju izvedenca, da je bila pri kaznivem dejanju ropa obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj neokrnjena, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, vendar ne bistveno. Izvedenec je svoje mnenje podal na podlagi pregleda obtoženega, pregleda spisovnega gradiva in pregleda pridobljene obsojenčeve medicinske dokumentacije (iz leta 2021, pri čemer je sam obsojenec navedel, da se pred odreditvijo pripora ni zdravil pri psihiatru, prav tako nima osebnega zdravnika). Sodišči sta povzeli ugotovitve izvedenca, pri čemer kot bistvene Vrhovno sodišče izpostavlja: (i) da pri obsojencu ni ugotovil nobene hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje (hude organsko pogojene duševne motnje, psihoze, motnje razpoloženja, bledeža ali patološkega afekta), (ii) da je obsojenec normalno inteligentna oseba, (iii) da so pri obsojencu podani znaki škodljivega uživanja več drog (alkohol, konoplja, in kokain), (iv) da škodljivo uživanje več psihoaktivnih snovi ni duševna motnja v ožjem pomenu, ampak je prehodno ali morda epizodično zdravstveno stanje, torej le, kadar pije alkohol, uživa kanabis, kokain, (v) da škodljivo uživanje več psihoaktivnih snovi ne vpliva na dojemanje realnosti in obvladovanje svojega vedenja, šele posledice škodljivega uživanja v obliki psihoz, zmedenosti, odtegnitvenih sindromov lahko povzročijo stanja, ki spremenijo stik z realnostjo in onemogočajo nadzor nad vedenjem, (vi) da je zastrupitev z alkoholom ali vinjenost prehodna duševna motnja in traja le, dokler je posameznik pod vplivom alkohola, (vii) da je bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja morda vinjen oziroma pod vplivom alkohola, pri čemer je vajen pitja alkoholnih pijač in vajen učinka alkohola nanj, (viii) da so bila vsa obsojenčeva dejanja miselno smiselna, koordinirana, bila so morda v stanju žalosti in osebne stiske, ki pa niso bile travmatske, prav tako dejanja niso bila nenavadna ali zasuknjena, kot bi bila, če bi bila vinjenosti pridružena še huda dušena motnja, niti niso bila storjena v afektu, (ix) da lahko alkohol vpliva na zmožnost razumevanja ravnanja do zmanjšane stopnje razumevanja, pri čemer tudi za obvladovanje ravnanj velja enako, torej da lahko zmanjša sposobnost obvladovanja vedenja, ne pa bistveno, in (x) da se lahko ocenjuje, da je stopnja prištevnosti manjša, če je k vinjenosti pridana še neka druga duševna motnja. Kadar gre za zdravo osebo pod vplivom alkohola, je izvedenec pojasnil, da je naravni odziv na alkohol v tem, da oseba prej zaspi in je utrujena, preden pride do stanja bistveno zmanjšane prištevnosti ali neprištevnega stanja.

10. Sodišči sta takšne ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke povezali z ostalimi izvedenimi dokazi. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zahteve, da se sodišče ne sme spustiti v področje ocene strokovnega vprašanja, kot je vpliv alkohola na povzročitev duševne motnje, ter da sodišče samo nima strokovnega znanja, da bi lahko nadomestilo pomanjkljivo in napačno mnenje izvedenca, pojasnjuje, da je (ne)prištevnost pravni pojem, zato ocena o tem sodi v pristojnost sodišča in ne morebiti izvedencev psihiatrov. Odrejena naloga sodišča izvedencu ne more biti ocena obdolženčeve prištevnosti, kolikor gre za pravno vprašanje, na katero mora in sme odgovoriti samo sodišče. Sodišče presoja mnenje izvedenca kot vse druge dokaze, po načelu proste presoje dokazov.3 Iz izpodbijanih sodb izhaja, da sta sodišči v zvezi z vprašanjem obstoja duševne motnje pri obsojencu sledili izvedencu psihiatrične stroke, nato pa v mejah načela proste presoje dokazov izvedensko mnenje preverili tudi z ostalimi dokazi v spisu. Obveznost psihiatričnega pregleda namreč ne pomeni, da sodišče ne bi smelo presoje obsojenčeve (ne)prištevnosti opreti tudi na druge dokaze. Sodišči sta tako ugotovili, da tudi priče B. B., C. C. in D. D. niso zaznale vidnih znakov obsojenčeve alkoholiziranosti. Nasprotno, ugotovili sta, da iz njihovih opisov izhaja, da so bila obsojenčeva ravnanja smiselna. Prav tako iz razlogov sodbe izhaja, da obsojenčevega zagovora ne potrjuje zapis posnetka videonadzorne kamere v poslovalnici bencinskega servisa v času izvršenega ropa.

11. Vložnica je že v postopku pred sodišči nižje stopnje zatrjevala, da je izvedensko mnenje nepopolno, nepravilno ter da so v njem pomanjkljivosti, zato bi moralo sodišče v skladu z 257. ter 258. členom ZKP postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke. Vložnica v zahtevi zatrjuje, da mora izvedenec, ko in če ugotovi duševno motnjo, določiti njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter podati mnenje o tem, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje vplivalo na obsojenčevo prištevnost, česar izvedenec ni storil. Izpostavlja, da pri obsojencu ni bila opravljena toksikološka analiza, zato ni objektivnih podatkov za presojo obsojenčeve alkoholiziranosti, zato bi izvedenec moral upoštevati obsojenčev zagovor o vrsti in količini popitih alkoholnih pijač ter upoštevati dejstvo, da pred dejanjem ni nič jedel, da je bil v hudi duševni stiski, upoštevati njegove osebnostne lastnosti ter tudi mnenje E. E. in B. B. Vpogledati bi moral tudi v posnetke nadzorne kamere. Nadalje navaja, da je duševna motnja možna tudi zaradi alkoholiziranosti, izvedenec pa se je postavil na povsem napačno in nesprejemljivo stališče, tako z vidika psihiatrične stroke kot tudi iz pravnega vidika, da bistveno zmanjšana prištevnost zaradi alkoholiziranosti ni mogoča. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve predloga, da se dokazovanje ponovi z novim izvedencem psihiatrične stroke, ni podana. Prvič, iz zgoraj povzetega izvedenskega mnenja dr. Mateja Kravosa jasno izhaja, da se je izvedenec opredelil do obstoja duševne motnje in duševne manjrazvitosti pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja ropa. Ugotovil je, da ta dva pogoja za izključitev prištevnosti nista podana, kar je obširno pojasnil tako v pisnem izvedenskem mnenju kot ustno na glavni obravnavi dne 12. 4. 2022, kjer je odgovarjal na dodatna vprašanja strank in sodišča. Obsojenec je tako imel možnost izpodbijati pravilnost izvedenskega mnenja ob izvedenčevem zaslišanju. Drugič, iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca je razvidno, da je izvedenec odgovoril tudi na sedaj v zahtevi izpostavljene pomisleke vložnice. Ob primerjavi pisno izdelanega mnenja ter ustnega podajanja mnenja ni mogoče slediti vložnici, da je izvedenec spremenil svoje mnenje na glavni obravnavi, temveč je na vprašanja obrambe svoje zaključke zgolj dodatno pojasnil. Iz pisnega izvedenskega mnenja namreč ne izhaja drugačno stališče, kot ga je podal na glavni obravnavi, in ga izpostavlja vložnica, da alkohol lahko vpliva na prištevnost do stopnje zmanjšanja razumevanja, ne pa bistveno zmanjšane prištevnosti.

13. Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru. Pojasnil je, da obstaja v forenzični medicini pravilo, takšna pa je tudi praksa, da je treba upoštevati tisto, kar bi bilo za preiskovanca ugodneje. Izvedenec je torej tako, kot to pričakuje vložnica, v obsojenčevo korist upošteval podatke, ki jih je navedel obsojenec sam. Relevantno je tudi pojasnilo izvedenca, da tudi v primeru obstoječih podatkov o koncentraciji psihoaktivnih snovi na podlagi toksikološke analize še vedno obstajajo velike individualne razlike. Ljudje, ki so večkrat izpostavljeni psihoaktivnim snovem (kot je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno tudi pri obsojencu), imajo namreč več izkušenj, kako pri tem ravnati; višja je ponavadi tudi toleranca in zato lahko pri višjih koncentracijah alkohola bistveno bolje funkcionirajo kot drugi. Iz tega razloga je na glavni obravnavi zagovornici odgovoril, da je imel za izdelavo mnenja dovolj podatkov. Glede na navedeno vložnica ne more uspeti niti z očitkom, da izvedenec ni bil seznanjen z izpovedbo priče B. B., ki je povedal, da v tistem času, ko je pri njem prespal, obsojenec ni bil čisto "dihtig", da se je čudno vedel. Kot navedeno, je izvedenec upošteval tisto vrsto in količino zaužitih psihoaktivnih snovi, o kateri mu je povedal obsojenec; vložnica izjavo priče hkrati povzema delno in zanemarja del, v katerem priča nasprotuje zagovoru obsojenca o količini popitega alkohola. Vložnica nadalje ne more uspeti z navedbami, da izvedenec ni vpogledal v posnetke kamer in ni imel na razpolago izpovedbe niti ene priče glede uživanja alkohola in drog. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec razpolagal z izjavami soobdolženca in prič, ki so jih te podale pred policijo. Te obsojenca niso ocenile kot vinjenega. Izvedenec je v tem smislu pojasnil, da je stanje vinjenosti splošno znano stanje in za prepoznavanje ni potrebna posebna izobrazba ter da je manjša verjetnost, da bi bil obsojenec sposoben za hojo, če bi spil navedeno količino alkohola (2 ali 3 litre piva), neznano količino vina in okrog pol litra žgane pijače ter dve uspavalni tableti. V času izdelave izvedenskega mnenja so se v spisu že nahajali posnetki videonadzornih kamer in je zato izvedenec z njimi razpolagal. Izrecno vpogleda v posnetke ni omenil, je pa iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec ocenil obsojenčevo ravnanje kot miselno smiselno, koordinirano. Vložnica sicer tega v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedencu ni izpostavila in dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri ni predlagala; izvedencu niti na naroku ni postavila vprašanj v zvezi z vpogledom v posnetke kamer. Dodatno pa sta tudi sodišči ocenili, da posnetki glede na ravnanje obsojenca, ki je izvlekel pištolo, jo repetiral, z njo zagrozil zaposleni, med grožnjo nemirno prestopal in se obračal po bencinskem servisu, ne potrjujejo obsojenčevega zagovora glede zaužitih substanc. Z drugačno oceno obsojenčevega ravnanja, kot izhaja iz posnetkov kamer, vložnica nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

14. Protispisno je navajanje vložnice, da se je izvedenec postavil na povsem napačno in nesprejemljivo stališče, da bistveno zmanjšana prištevnost zaradi alkoholiziranosti ni mogoča. Kot že povzeto, je izvedenec pojasnil, da je stopnja prištevnosti lahko manjša, če poleg vinjenosti obstaja še neka druga duševna motnja. Vedno morata biti prisotna dva dejavnika, torej vinjenost in duševna motnja drugačnega izvora. Kadar pa gre za zdravo osebo pod vplivom alkohola, kot je to izvedenec ugotovil v konkretnem primeru, je naravni odziv na alkohol, da oseba prej zaspi in je utrujena, preden pride do stanja bistveno zmanjšane prištevnosti ali neprištevnega stanja. Izvedenec je torej pojasnil, da je duševna motnja zaradi alkoholiziranosti mogoča, vendar vedno ob hkratnem obstoju duševne motnje drugačnega izvora. Do tega se je opredelilo tudi višje sodišče, ki je na načelni ravni pritrdilo vložnici, da alkoholiziranost lahko predstavlja duševno motnjo, da pa v konkretnem primeru takšno izhodišče ne more vplivati na pravilnost in popolnost dejanskih ugotovitev izvedenca (13. točka obrazložitve). Protispisno je tudi vložničino zatrjevanje, da je izvedenec v svojem pisnem mnenju ugotovil stanje duševne motnje zaradi dlje časa trajajočega uživanja alkohola in drog, zato je neutemeljen očitek, da ni napravil zaključka in pojasnil vpliva te motnje na prištevnost. V zvezi z očitkom vložnice, da se ni opravil dodatni pregled obsojenca ter diagnostika, kot je to v izvedenskem mnenju zapisal izvedenec, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta zapis nanaša na ugotavljanje obsojenčeve osebnostne strukture in morebitni obstoj motnje osebnosti, kar za presojo prištevnosti ni relevantno.

15. Glede na navedeno je zavrnitev dokaznega predloga za pritegnitev novega izvedenca psihiatrične stroke umeščena v celovito dokazno oceno, višje sodišče pa je prav tako povsem razumno odgovorilo na enake pritožbene navedbe. Pri tem je razumno vložnici odgovorilo tudi, da obramba pravzaprav ni uspela pojasniti, kaj bi lahko nov izvedenec ugotovil drugače. Tudi novi izvedenec namreč ne bi razpolagal z več podatki, predvsem izpostavljenim toksikološkim poročilom. Tako se izkaže, da obramba izraža zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in pač ne sprejema dokaznih zaključkov sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, kar pa niso okoliščine, s katerimi bi lahko uspela (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče upoštevajoč navedeno ugotavlja, da ni podana zatrjevana kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, kot tudi ne kršitev določb 257. in 258. člena ZKP, prav tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Postopanje organov pregona in nižjih sodišč pa, kot obrazloženo v tej sodbi, ne izkazuje niti zatrjevanih kršitev domneve nedolžnosti, arbitrarnega, nepravičnega in pristranskega ravnanja.

_Kazenska sankcija_

16. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sme odločba o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, praviloma iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, tj. kadar je bila z odločbo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Uveljavljanje (pritožbenih) razlogov iz 374. člena ZKP, kamor sodi izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, v postopku z zahtevo ni dopustno. Presoja, ali sta nižji sodišči pravilno upoštevali ter ovrednotili okoliščine, ki vplivajo na odločitev o kazenski sankciji, ne predstavlja razloga za vložitev izrednega pravnega sredstva.4

17. Sodišče izbere kazensko sankcijo in odmeri kazen v skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij. Navedeno pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Tako sodišče pri presoji pogojev za izrek kazenske sankcije presoja, kakšno kazensko sankcijo bo izreklo na podlagi splošnih pravil za odmero kazni ter določb o pogojni obsodbi in glede na načelo individualizacije kazenskih sankcij izbere tisto, ki je po njegovi presoji najprimernejša in pri tem upošteva ugotovljene okoliščine in možnosti za njen izrek, predviden v kazenskem zakoniku. Sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na izrečeno vrsto kazenske sankcije in pri izreku zaporne kazni na odmero kazni, tako v okviru individualizacije kazni, izreče kazen.5

18. Vložnica odmero kazni napada skozi zatrjevanje več kršitev.

19. Prvič, vložnica navaja, da višina kazni ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Izpostavlja primer Okrožnega sodišča v Mariboru I K 17808/2022, v katerem je sodišče za dve kaznivi dejanji ropa, ki sta bili izvršeni z grožnjo z nožem in bistveno večjo pridobljeno premoženjsko koristjo (več tisoč evrov), storilcu izreklo enotno kazen tri leta zapora. Storilec je bil prav tako kot obsojenec že večkrat predkaznovan zaradi premoženjskih deliktov in bil v celoti prišteven. Tožilstvo je v navedenem primeru za dve kaznivi dejanji ropa predlagalo takšno kazen, kot je za eno in bistveno blažje dejanje, brez dosežene premoženjske koristi zase, ob stanju zmanjšane prištevnosti storilca, predlagalo tožilstvo v obravnavanem primeru.

Vložnica s temi navedbami po vsebini zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic pa vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretizirala na način, da bi Vrhovno sodišče njene trditve lahko preizkusilo, kar ji sicer nalaga prvi odstavek 424. člena ZKP. Za kršitev 22. člena URS bi namreč šlo le v primeru, če bi bila obsojencu izrečena kazen arbitrarno določena, po vrsti in teži odstopajoča sankcija od več drugih podobnih primerov, katere različnost ne bi bila upravičena s stvarnimi razlogi. V tem pogledu zahteva ne izpolnjuje potrebnih pogojev za utemeljitev zatrjevane diskriminacije. Vložnica navede le en primer, ki ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Poleg tega vložnica ne navede vseh okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri izbiri vrste ter odmeri višine kazni, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali gre za primerljiv oziroma podoben primere. Tako ne navede vseh okoliščin primera, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi težo dejanja, niti natančnih osebnih okoliščin na strani storilca v navedeni zadevi. Vložnica zelo na splošno izpostavi predkaznovanost obeh storilcev za premoženjske delikte, medtem ko spregleda, da sodišče upošteva tudi število predhodnih obsodb, njihovo vrsto in tudi ravnanje obsojenca po obsodbah. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil obsojenec obsojen za vrsto kaznivih dejanj, ki poleg premoženjskega vsebujejo tudi elemente nasilja (gre za kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, hude telesne poškodbe, grožnje, lahke telesne poškodbe odvzem motornega vozila), kar že v tem delu predstavlja razlikovalni element med zadevama. Poleg tega obsojenec kljub večkrat izkazenemu zaupanju sodišča, da bo kazen zapora izvršena tako, da bo obsojenec opravil dela v splošno korist, slednjega ni storil. Kolikor vložnica v začetnem delu zahteve za varstvo zakonitosti izpostavlja izrečeno kazen za sostorilca E. E., tudi v tem delu ne poda pravzaprav nikakršnih elementov, potrebnih za primerjavo pri izreku kazni upoštevanih okoliščin. Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati le, da primera nista primerljiva že na podlagi podatka, da je soobtoženi storitev kaznivega dejanja priznal ter da je sodišče priznanje upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino (drugi odstavek 51. člena KZ-1). Iz spisovnih podatkov pa izhaja, da soobdolženi še ni bil predhodno obsojen za kazniva dejanja, kar ima na izrek kazenske sankcije pomemben vpliv.

20. Drugič, vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja okoliščine, za katere meni, da bi jih sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati oziroma jih ni upoštevalo dovolj. Vložnica navaja, da sodišče ni (zadostno) upoštevalo: - vloge obsojenega pri kaznivem dejanju: da je prav soobtoženi E. E. močno vinjenega obsojenca nagovoril h kaznivemu dejanju ropa, izkoristil in zlorabil njegovo osebnostno labilnost, stisko in vinjenost ter mu izročil pištolo, s katero je bilo dejanje izvršeno ter obdržal denar, tj 50,00 EUR; - teže in nevarnosti samega dejanja: nizek znesek pridobljene koristi, in še to le s strani sostorilca, ter dejstva, da je bila uporabljena nedelujoča in povsem neuporabna pištola; - obsojenčevo močno vinjenost; - obsojenčevo psihično in socialno stisko ter osebnostne lastnosti, razvidne iz izpovedb prič in sostorilca kot tudi izvedenskega mnenja dr. Mateja Kravosa; - da je nevarnost dejanja zaradi uporabe nedelujoče pištole lažja, saj ni mogoče enačiti primerov, ko storilec uporabi pištolo, s katero lahko realno in resno ogrozi tudi telo in življenje osebe, ali pištolo, ki bi jo lahko šteli tudi za igračo; - da sodišče ni upoštevalo konstruktivnega priznanja dejanja, ki ga je obsojenec podal že na prvem zaslišanju in nato tudi na obravnavi.

S temi navedbami, ki v določenih delih tudi nasprotujejo pravnomočnemu ugotovljenemu dejanskemu stanju, vložnica uveljavlja kršitev po 374. člen ZKP. Kot navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

21. Tretjič, vložnica v okviru navedb, s katerimi napada višino izrečene kazni, poudarja tudi, da sodišče pištole ni pribavilo, niti si je ni pogledalo, čeprav meni, da gre za bistveno okoliščino, pomembno za odločitev v zadevi. Sodišču očita, da se je zadovoljilo zgolj z navedbami policije; dokazov v zvezi z obstojem in vrsto pištole v spisu ni, kljub temu da je bil obsojenec obsojen za storitev dejanja z uporabo pištole.

Vložnica dokaznega predloga za vpogled v pištolo, ki je bila uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja, na naroku samem ni podala. Glede na navedeno se v pravnih sredstvih ne more sklicevati na kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.6 V takšni procesni situaciji je mogoče vložničine navedbe presojati le skozi jamstvo ustrezno obrazložene odločbe, čemur je bilo v konkretnem primeru zadoščeno. Iz izpodbijane sodbe, temelječe na spisovnem gradivu, jasno izhaja, da v postopku uporaba pištole ni bila sporna, kot tudi ne njena vrsta in ne, ali je pištola delovala ali ne. Storitev kaznivega dejanja s pištolo izhaja že iz samega posnetka video-nadzornih kamer s kraja dejanja, pri čemer uporabo pištole v zagovoru priznava tudi obsojenec. Vrsta pištole je razvidna iz zapisnika o zasegu predmetov (povzet v 32. točki obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje). Dejstvo, da pištola ni bila delujoča, pa je sodišče v celoti upoštevalo, čeprav ne, kot to pričakuje vložnica, v smislu olajševalne okoliščine. Sodišče je namreč menilo, da četudi pištola ni bila prava, je dajala videz prave. Kot takšno sta jo ocenila tako zaposlena na bencinskem servisu A. kot tudi B. B., pri katerem je obsojenec pištolo pustil. Obsojenec je pištolo pred zaposleno na bencinskem servisu tudi repetiral in s tem še podkrepil prepričanje zaposlene, da gre za pravo pištolo. Pri tem je sodišče pravilno poudarilo učinek uporabljene pištole na osebo, na katero je bila grožnja uperjena, in stopnjo odločenosti obsojenca doseči cilj, ki ga je s tem zasledoval - priti do denarja.7 Takšen zaključek sodišča ni arbitraren in je tudi v skladu s predhodno zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča.8

22. Končno, vložnica v zvezi z odločitvijo o kazenski sankciji sodišču očita tudi poseg v obsojenčevo pravico do pravičnega in nepristranskega sojenja. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega konstruktivnega priznanja in da je bila obsojencu neupravičeno odvzeta pravica do ugodnosti v zvezi z omilitvijo kazni, ki bi jo moral obsojenec imeti zaradi danega priznanja in uporabe določb drugega odstavka 51. člena KZ-1. Obsojenec se je želel sporazumeti s tožilstvom, vendar je slednje priznanje kaznivega dejanja ropa vezalo na priznanje kaznivega dejanja tatvine, katerega je bil istočasno obtožen. Tožilstvo je vztrajalo pri ponujenih štirih letih enotne zaporne kazni za primer priznanja vsega, kar se mu je očitalo, tudi tega, česar ni storil. Iz sodbe sodišča prve stopnje (62. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče obsojenčevo priznanje upoštevalo kot olajševalno okoliščino v smislu drugega odstavka 49. člena ZKP. T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.9 Na predobravnavnem naroku dne 26. 10. 2021, na katerem je bila prisotna obsojenčeva zagovornica, je višja državna tožilka za primer priznanja krivde predlagala: "za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen 3 leta zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 kazen 3 mesece zapora, nakar naj mu ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 58179/2019 z dne 1. 9. 2020, ki je postala pravnomočna 27. 10. 2020, in s katero mu je bila izrečena kazen 10 mesecev zapora s preklicem alternativne izvršitve zaporne kazni, izreče enotno kazen 4 leta zapora".

V zaključni besedi na glavni obravnavni dne 17. 5. 2022 je zagovornica navedla: "Menim pač, da v kolikor ne bi bila že na predobravnavnem naroku predlagana previsoka kazen, da bi lahko že na predobravnavnem naroku končali postopek z njegovim že podanim kompletnim priznanjem tega kaznivega dejanja. Če ne bi tožilstvo takrat vztrajalo pri visoki kazni in tudi pri kaznivem dejanju, za katerega se je kasneje, danes izkazalo, da ga resnično ni storil, bi že takrat lahko zadevo zaključili in bi takrat imelo možnost sodišče mu izreči še nižjo kazen, kot jo danes jaz predlagam." Na seji pritožbenega senata dne 23. 9. 2022 je zagovornica navedla: "Zagovornica prosi, da sodišče protokolira tudi, da ODT ne samo, da ni pri pogajanjih v zvezi s priznanjem krivde ponudilo sodni praksi neprimerljivo in ne ustrezno visoko kazen brez uporabe omilitvenih določil za primer priznanja, ampak je celo sklenitev sporazuma in uporabo omilitvenih določil pogojevalo s priznanjem tudi neobstoječega kaznivega dejanja za katero je bil obtoženi istočasno obtožen in za katerega se je kasneje ugotovilo, da ga dejansko ni storil tako, kot je ves čas zatrjeval." Vložnica je prvič na seji senata pritožbenega sodišča ter sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti govorila o pogajanjih o priznanju krivde s tožilstvom ter pogojevanju sklenitve sporazuma s priznanjem tudi drugega kaznivega dejanja tatvine. Takšne navedbe bi bilo mogoče razumeti, da so obstajala pogajanja s tožilstvom v smislu določb XXVI.a poglavja ZKP, ki urejajo sporazum o priznanju krivde. Vendar pa zagovornica svojih navedb ne konkretizira in ne izkaže, prav tako predhodnega pogajanja s tožilstvom ne potrjujejo spisovni podatki.

Glede na navedeno lahko Vrhovno sodišče presodi le postopanje državnega tožilstva na predobravnavnem naroku. Kot citirano zgoraj, je višja državna tožilka v primeru priznanja najprej predlagala vrsto in višino kazni za vsako posamezno očitano dejanje, nato pa je predlagala še enotno kazen zapora, z upoštevanjem obsojencu pravnomočno izrečenih kazni v drugih kazenskih postopkih. Iz navedenega ne izhaja, da bi tožilstvo kakorkoli priznanje obravnavanega kaznivega dejanja ropa vezalo na priznanje kaznivega dejanja tatvine. Obsojenec bi tako lahko priznal krivdo tudi le za eno kaznivo dejanje,10 vendar pa je, kot navedeno, uporaba omilitvenih določil v vsakem primeru fakultativna. Kot je to Vrhovno sodišče že odločilo, stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.11 Vrhovno sodišče glede na navedeno zatrjevane kršitve tudi v tem delu ni ugotovilo.

23. Kolikor vložnica meni, da je izrečena kazen zapora nepravična, ker je v nasprotju z določbami, ki določajo kriterije za določitev in odmero kazni, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta navedba neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Kljub temu je ugotoviti, da je bila kazen zapora, kot to zahteva prvi odstavek 49. člena KZ-1, izrečena v zakonskih mejah, celo bližje predpisanemu zakonskemu minimumu (prvi odstavek 206. člena KZ-1 za kaznivo dejanje ropa določa razpon med enim in desetimi leti zapora).

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej npr. sodbo VS RS 53223/2010 z dne 1. 9. 2011. 2 Sodbe VS RS I Ips 228/2010 z dne 10. 3. 2011, I Ips 51047/2014 z dne 8. 12. 2016, I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016. 3 Sodbe VS RS I Ips 36465/2011 z dne 18. 4. 2013, I Ips 65361/2012 z dne 19. 1. 2017, I Ips 30884/2012 z dne 19. 11. 2015. 4 Npr. sklep VS RS I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022 in sodba VS RS I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 ter številne druge odločbe. 5 Glej sodbo VS RS 12/2010 z dne 18. 3. 2010. 6 Tako sodba VSRS I Ips 34485/2013 z dne 26. 11. 2015. 7 Podrobno se je o tem izjavilo že višje sodišče v 19. točki obrazložitve. 8 Vrhovno sodišče se je že izreklo, da za storitev kaznivega dejanja ropa ni relevantno, ali je pištola, s katero storilec grozi oškodovancu, prava, pomembno je le, da je oškodovanec prepričan, da je - ni treba, da je grožnja objektivno uresničljiva, mora pa biti resna, torej takšna, da pri oškodovancu objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti oziroma strahu ter da storilec to hoče. Tako sodba I Ips 58494/2011 z dne 6. 3. 2014. 9 Sodba VS RS I Ips 5416/2011 z dne 18. 7. 2013. 10 Sedmi odstavek 285.c ZKP določa: "Če je obtoženec obtožen za več kaznivih dejanj in prizna krivdo samo za nekatera, se o obtožbi odloči z eno odločbo, po opravljeni glavni obravnavi. Če je to smotrno, sme predsednik senata tudi odločiti, da se postopek glede tistih kaznivih dejanj, za katera je obtoženec krivdo priznal in je bilo priznanje sprejeto, nadaljuje po 285.č členu, postopek glede kaznivih dejanj, za katera krivde ni priznal, pa se izloči in dokonča posebej." 11 Sodba VS RS I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021.