Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo premij iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ter posledično za plačilo zamudnih obresti in stroškov opominjanja, je pravilna, saj je bila toženka upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za vtoževano obdobje na podlagi odločb CSD in tako ni bila zavezana k plačevanju tekočih premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Toženkina opustitev notifikacijske dolžnosti iz 17. člena SPD-06 ne spremeni dejstva, da tožnica v pravdi ni uspela, zato ji toženka ni dolžna povrniti pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138767/2015 z dne 16. 11. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je imela ob vložitvi predloga za izvršbo zoper toženko odprto terjatev iz naslova neplačanih premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, stroškov opominjanja in zamudnih obresti. Ob vložitvi predloga ni bila seznanjena, da ima toženka odločbo CSD, na podlagi katere je upravičena za vtoževano obdobje do kritja doplačil iz proračuna. O tem je bila obveščena šele aprila 2016, tekom te pravde. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da je bil zahtevek tožnice že ob vložitvi tožbe neutemeljen. Obstoj odločb CSD je dejstvo, ki se zgodi na strani zavarovancev. Upravičenost do kritja doplačil iz proračuna je okoliščina, ki je pomembna za zavarovalno pogodbo. O tem tožnica ni avtomatično obveščena. Tudi ni dolžnost zavarovalnice preverjati, ali zavarovanci razpolagajo z odločbo o tem. Dolžnost obveščanja o spremembah je na strani toženke, ni pa dolžnost zavarovalnice preverjati morebitne spremembe. Tožnica je storila vse, kar je lahko, saj je pred vložitvijo predloga za izvršbo, toženki poslala najprej opomin za neplačane premije, nato pa še obvestilo o prekinitvi zavarovalne pogodbe, v kateri jo je pozvala na predložitev ustreznih dokumentov. Toženka na opomin in obvestilo ni reagirala. Zato ne držijo zaključki sodišča, da se zavarovalnica ni predhodno pozanimala o vseh relevantnih okoliščinah. Pri tem se sodišče neutemeljeno sklicuje na 2. odst. 17. člena Splošnih pogojev za dopolnilna zdravstvena zavarovanja (v nadaljevanju SPD-06). V tej določbi je zapisano, da ima zavarovalnica pravico od zavarovanca zahtevati pojasnila in ne obveznosti, da se pozanima o vseh relevantnih okoliščinah. Tožnica je storila vse, kar je bilo v njeni moči, toženka pa ne, saj je šele z vlogo v tej zadevi predložila odločbi CSD, ki izkazuje upravičenost do kritja doplačil iz proračuna. Tožnica vztraja pri plačilu stroškov opominjanja, ki so nastali izključno po krivdi toženke. K povračilu stroškov opominjanja se je toženka zavezala ob sklenitvi zavarovalne pogodbe (zadnji odstavek 14. člena SPD-06). Zato ne drži zaključek sodišča, da zahtevek za plačilo stroškov opominjanja ni utemeljen. Če bi toženka izpolnila svojo obveznost obveščanja, je zavarovalnica ne bi opominjala in stroški v zvezi s tem ne bi nastali. Prav tako pa tožnica ne bi vlagala tožbe, zato utemeljeno vztraja tudi pri povračilu izvršilnih stroškov v znesku 44,63 EUR in sodne takse za dopolnitev tožbe v višini 100,00 EUR. Tudi ti stroški so nastali izključno po krivdi toženke.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Po 1. odst. 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo premij iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ter posledično za plačilo zamudnih obresti in stroškov opominjanja, je pravilna, saj je bila toženka upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za vtoževano obdobje na podlagi odločb CSD in tako ni bila zavezana k plačevanju tekočih premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Da se je toženka zavezala k povračilu stroškov opominjanja na podlagi zadnjega odstavka 14. člena SPD-06 so pritožbene novote, ki so neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP), tudi sicer pa z njimi tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Nazadnje pa se pritožbeno sodišče skladno z uporabo pravila de minimis non curat preator zaradi zanemarljivosti zneska stroškov opominjanja (0,49 EUR) v presojo pritožbenih navedb v zvezi z njimi ni spuščalo.

7. Pravilna je presoja prvega sodišča, da toženkina opustitev notifikacijske dolžnosti iz 17. člena SPD-06, ne spremeni dejstva, da tožnica v pravdi ni uspela, zato ji toženka ni dolžna povrniti pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, je bil tožbeni zahtevek že ob vložitvi tožbe z dne 16. 11. 2015 neutemeljen, saj je bila toženka z odločbama CSD z dne 27. 11. 2014 in 25. 5. 2015 upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz proračuna za vtoževano obdobje in tako ni bila zavezana k plačevanju tekočih premij.

Kršitev notifikacijske dolžnosti sicer lahko predstavlja toženkino odškodninsko odgovornost, česar pa tožnica ne uveljavlja, na odločitev o stroških postopka po uspehu pa ne more vplivati, kot se zmotno zavzema pritožnica.

8. Materialnopravne določbe o stroških postopka vsebujejo merila, ki jih sodišče uporabi glede na okoliščine konkretnega primera. Pritožnica govori o krivdnih stroških. Res je, da je tudi krivda za nastale stroške lahko merilo pri stroškovni odločitvi. Vendar je pravilo o separatnih stroških (156. člen ZPP) izjema, ki je pridržana za izjemne stroške, ki so nastali zaradi procesnega ravnanja ene od strank (nikakor pa ne zaradi uveljavljanja pravnih ali dejanskih tez v sodnem sporu). V obravnavani zadevi pa so izpolnjeni vsi pogoji za odločanje po merilu uspeha. Odločanje po uspehu pomeni odločanje po odstotku uspeha s tožbenim zahtevkom, ne pa po številu dokazanih dejstev ali kaj podobnega. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe o povrnitvi stroškov, ki jih vsebuje ZPP (člen 154/1).

9. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnica ni uspela s pritožbo, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 163. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.