Jedro

Tožnik ima pravni interes za tožbo zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je poseženo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, dokler nezakonito dejanje še traja. Ob ugotovitvi, da je nezakonito dejanje prenehalo, sodišče tožbo zavrže. Tožnik pa ima v primeru kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS po že končanem postopku možnost vložiti odškodninsko tožbo po 26. členu Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). V navedeno ustavno pravico naj bi bilo po tožbenih navedbah poseženo s tem, ker tožena stranka še ni odločila v pravdnih zadevah. Tožbo je utemeljevala s tem, da je od vložitve tožb v navedenih pravdnih zadevah (tožbe vložene leta 1996 in začetku leta 1997), pa do vložitve tožbe v upravnem sporu (tožba z dne 5.3.2002), poteklo več kot pet let, pri čemer je od skupaj 115 zadev pravnomočno zaključenih 18 zadev, v preostalih 97 zadevah pa sodišče še ni odločilo, od tega v 84 zadevah ni bil razpisan niti prvi narok za glavno obravnavo. Zato je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je bila v navedenih pravdnih zadevah tožeči stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da tožena stranka zagotovi, da bodo procesna dejanja v navedenih pravdnih zadevah opravljena pred procesnimi dejanji v tistih zadevah, ki niso prednostne in da v tistih zadevah, v katerih še niso bili razpisani naroki, zagotovi razpis narokov v 8 dneh ter, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača 440.127.907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1998 do plačila.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da iz dopisa Okrajnega sodišča z dne 24.12.2002 izhaja, da so bile v tožbi navedene pravdne zadeve združene v eno zadevo, o kateri je tožena stranka odločila s sodbo z dne 16.4.2002 (pravilno z dne 14.6.2002). Z navedeno sodbo je bilo odločeno o vseh nerešenih zahtevkih tožeče stranke. Višje sodišče je glede 83 zahtevkov sodbo potrdilo, glede enega zahtevka pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pravilnost teh navedb potrjuje tudi tožeča stranka v odgovoru sodišču z dne 15.11.2004. Ker je bil torej postopek končan, je nezakonito dejanje prenehalo in ga torej s tožbo v upravnem sporu ni več mogoče preprečiti. Zato je tožbo zavreči. Tako stališče je v primerih, ko je, tako kot v obravnavanem primeru, postopek že končan, zavzelo Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS. Ker je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ravnanj tožene stranke v pravdnem postopku, so predmet presoje le ravnanja tožene stranke v tem postopku. Zato v tem upravnem sporu ni relevantno, da so bili vloženi izvršilni predlogi in da je sedaj v teku izvršilni postopek, pri čemer tožeča stranka tožbe ni razširila na izvršilni postopek, Glede odškodninskega zahtevka tožeče stranke pa sodišče navaja, da ima tožeča stranka skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS v že končanem postopku na voljo tožbo zaradi povračila škode pred pravdnim sodiščem po določbi 26. člena Ustave RS.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predvsem pa uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz razloga 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev določb ZPP, ki urejajo postopek v primeru stvarne nepristojnosti sodišča. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede pristojnosti za odločanje o odškodnini zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS napačno in v nasprotju z določbo 3. odstavka 17. člena ZPP. Po tej določbi namreč, če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste. Navaja, da tudi če bi bil postopek res končan, bi lahko bil vprašljiv le pravni interes za zahtevek na opravo procesnih dejanj, o ostalih dveh zahtevkih - ugotovitev kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS in povrnitev škode zaradi kršitve te pravice, pa bi moralo sodišče odločiti tudi v primeru, če bi nezakonito dejanje tožene stranke prenehalo. Pa tudi sicer meni, da dejanje ni prenehalo, ob tem, ko sodišče samo navaja, da je sodba tožene stranke glede enega od zahtevkov razveljavljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovo odločanje in glede na to, da je v teku pred toženo stranko izvršilni postopek, ta pa je smiselno nadaljevanje pravdnih zadev. Tudi če bi bilo pravilno stališče sodišča, da je postopek že končan in da je zato o odškodnini pristojno odločati drugo sodišče, bi moralo sodišče "odškodninski del tožbe" odstopiti Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ker ni tako ravnalo, ampak je tožbo v celoti zavrglo, je s tem tožeči stranki onemogočilo ali bistveno otežilo uveljavljanje odškodnine. Dejansko je sodišče z izpodbijano odločitvijo tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS ter kršitev ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tako, da navedene kršitve sanira.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). Sodno varstvo zaradi posega v navedeno pravico je predvideno v upravnem sporu (3. odstavek 1. člena ZUS). V upravnem sporu iz navedene določbe sme sodišče ugotoviti nezakonitost dejanja, prepovedati nadaljevanje dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti kar je treba, da se odpravi poseg v ustavno pravico in vzpostaviti zakonito stanje (1. odstavek 62. člena ZUS). Dejanje, s katerim je bilo poseženo v ustavne pravice, mora biti navedeno v tožbi, kot tudi kje, kdaj in kdo je dejanje storil. Navedeni podatki so po določbi 3. odstavka 28. člena ZUS obvezna vsebina tožbe. Ker je tožeča stranka v tožbi kot nezakonito dejanje navedla ravnanje Okrajnega sodišča v Kranju v pravdnih zadevah, je samo to ravnanje predmet presoje v tem upravnem sporu. In ker iz podatkov spisa izhaja in niti ni sporno, da je bilo v pravdnih zadevah med upravnim sporom že odločno s sodbo tožene stranke, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, že končan. Za odločanje v tem upravnem sporu torej ni pomembno, kot zmotno meni tožeča stranka, da je navedena sodba glede enega od zahtevkov tožeče stranke razveljavljena in vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje in da pri toženi stranki tečejo izvršilni postopki. Ponovni postopek in izvršilni postopek sta druga postopka. Da bi bila tožeči stranki ustavna pravica kršena tudi v teh postopkih pa tožeča stranka niti ne navaja.

In ker so torej pravdni postopki, v katerih naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice že končani, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nezakonitega dejanja ni več in zato kršitve ustavne pravice ni več mogoče preprečevati. In ker nezakonitega dejanja ni več, tožnik nima več pravnega interesa za tožbo. Pravni interes tožnika je namreč v tem, da se prepreči nadaljevanje nezakonitega dejanja in da se vzpostavi zakonito stanje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode je akcesorni zahtevek in ga sodišče ob zavrženi tožbi ne more obravnavati in tudi ne odstopiti v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot zmotno meni tožeča stranka. Za odločanje o povrnitvi škode zaradi kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS v ZUS ni podlage. Tožnik ima v primeru kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS v že končanem postopku možnost vložiti odškodninsko tožbo pri sodišču splošne pristojnosti po 26. členu Ustave RS. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I 65/05 z dne 29.9.2005. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe 3. odstavka 17. člena ni podan, kot tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razloga 8. točke 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.