Jedro

Na podlagi pravnega posla se stvarna služnost pridobi šele z vpisom v javno (zemljiško) knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki D.G. in A.G. listino, na podlagi katere bo za potrebe parcelne št. 1548/1 v vložku št. 965 k.o. Š. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice odvajanja odpadnih voda po obstoječi kanalizacijski cevi in greznici v breme parcelne št. 1548/2 v vložku št. 966 k.o. Š. kot služne stvari, da ne bo izvršbe. Tožbeni zahtevek, ki se glasi, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsako poseganje v služnostno pravico, opisano pod prvo točko izreka, še posebej pa, da sta dolžna očistiti obstoječo kanalizacijsko cev oziroma dovoliti, da le to na njune stroške naredita potom tretje osebe tožeči stranki in v bodoče redno čistiti obstoječo kanalizacijsko cev, v roku 15 dni pod izvršbo, je zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženi stranki, ki uvodoma navajata, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnikoma ni razumljivo, kako je lahko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev listine, na podlagi katere bo za potrebe parcele št. 1548/1 v vložku št. 965 k.o. Š. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice odvajanja odpadnih voda po obstoječi kanalizacijski cevi in greznici v breme parcele št. 1548/2 v vložku št. 966 k.o. Š. kot služne stvari, če pa je sodišče s pravnomočno sodbo z dne 7.7.2000, izdano v tem postopku, zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja služnostna pravica, ki je identična služnostni pravici, za katero morata toženi stranki izstaviti listino za vpis v zemljiško knjigo. Če je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev služnosti, bi moral biti tudi zavrnjen zahtevek za izdajo listine za vpis te iste služnosti v zemljiško knjigo, kar je edino logično in pravilno. Pritožnika opozarjata, da postane pravnomočen le izrek sodbe in obrazložitev na pravnomočnost in na samo vsebino izreka sodbe ne vpliva. Iz izreka sodbe tudi ni razvidna pravna podlaga zahtevka. Sodišče je na svoje pravnomočne odločitve, ki so razvidne iz izreka, nedvomno vezano. Zato ni možno z nobeno pravno logiko opravičiti tako diametralno nasprotno odločitev. Če služnost ne obstaja, je tudi ni možno vpisati v zemljiško knjigo. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje očitno odločilo pod vplivom napačne odločitve Višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 977/2000 z dne 9.10.2001, s katerim je razveljavilo zavrnitev tožbenega zahtevka glede izdaje zemljiškoknjižne listine. Po mnenju pritožnikov je bila pravilna prvostopenjska sodba z dne 7.7.2000, zato mora sedaj Višje sodišče popraviti lastno napako in po ponovni proučitvi zadeve zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, tako kot je to pravilno storilo sodišče v prvi prvostopenjski sodbi. Da je bila prva odločitev pravilna, je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj sodišče v obrazložitvi s težavo sledi napačnim navodilom iz razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča. Sodišče je moralo proti svoji volji odločati v nasprotju s svojo prvotno pravilno odločitvijo. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi zaradi zmotne ocene izvedenih dokazov. Pritožnika trdita, da dogovora oziroma pogodbe o ustanovitvi neomejene služnostne pravice odvajanja odpadnih voda po obstoječi kanalizacijski cevi in greznici nikoli ni bilo. Če pa se že omenja realizirani pravni posel, potem je potrebno upoštevati, da v času domnevnega dogovora ni bilo niti obstoječe kanalizacijske cevi, niti greznice, saj naj bi bil dogovor sklenjen pred izgradnjo kanalizacije in greznice. Dogovor tudi ni bil časovno neomejen, ampak kvečjemu velja dokler ne bo možnosti priključka na javno kanalizacijo in bi morala biti ta časovna omejitev zajeta v izrek sodbe. Skupna izgradnja greznice je zato razumljivo pomenila zgolj začasno rešitev za odvajanje odpadnih voda do priključitve na javni kanalizacijski sistem. Že zaradi tega tožeča stranka služnosti ni pridobila, saj bi moralo sodišče ob takih dejanskih ugotovitvah uporabiti 2. odstavek 54. člena ZTLR, da se stvarna služnost ne pridobi, če je bila dovoljena do preklica. Po trditvah pritožnikov ni bil z ničemer dokazan dogovor o uporabi kanalizacijske cevi tožencev, temveč kvečjemu o skupni gradnji greznice. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo spremembo kanalizacije, to je položitev plastičnih cevi v letu 1992, namesto betonskih, kot da gre še vedno za isto cev, kar ni res. Že takrat je prišlo do preklica prvotnega dogovora, če bi se štelo, da je obstajal tudi glede kanalizacijske cevi, kar pa kot rečeno ni res in takega dogovora tožeča stranka ni uspela dokazati. Pritožnika izpodbijata tudi stroškovno odločitev in navajata, da je tožena stranka v vsakem primeru uspela v pretežni meri medtem, ko je tožeča stranka uspela samo glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine, zavrnjen pa je bil tako njen zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice, kakor tudi zahtevek za opustitev poseganja v služnostno pravico. Vsak od postavljenih zahtevkov je imel svojo samostojnost, enako težo, vsak je zahteval posebno obravnavo, zaradi tega bi morala tožeča stranka povrniti toženi stranki najmanj dve tretjini stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna. Pritožnika nimata prav, ko navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek za izdajo listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo že zaradi tega, ker je bil že pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev služnosti. Res je bil v obravnavani zadevi že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja služnostna pravica, vendar sta pritožnika spregledala, da je bilo tedaj odločeno o stvarno pravnem zahtevku, ki je bil zavrnjen zato, ker ni imel podlage v določbi 1. odstavka 56. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR (ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stavarnopravnega zakonika - SZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ne gre za originaren način pridobitve služnostne pravice brez vpisa v zemljiško knjigo, saj sta tožnika zatrjevala, da sta pridobila služnostno pravico s pravnim poslom, ki je šele pravni naslov, ki ustvarja obligacijsko pravno zvezo med strankami. Na podlagi pravnega posla se namreč stvarna služnost pridobi šele z vpisom v javno (zemljiško) knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon (52. člen ZTLR). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o obligacijsko pravnem zahtevku, to je, o zahtevku na izstavitev ustrezne listine, kar bi šele omogočilo vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi in s tem nastanek stvarne pravice. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, imelo dovolj podlage za ugoditev takemu tožbenemu zahtevku tožečih strank in sta tožnika upravičena do oblikacijskopravnega varstva. Zaključku sodišča prve stopnje, da je med strankami v letu 1978 prišlo do ustnega dogovora o ustanovitvi brezplačne in časovno neomejene služnostne pravice odvajanja odpadnih voda od stanovanjske hiše tožnikov po nepremičnini parceli št. 1548/2 k.o. Š. v greznico na tej nepremičnini, za potrebe nepremičnine parc. št. 1548/1 k.o. Š., ni mogoče odreči razumne presoje. 52. člen ZTLR sicer določa, da se na podlagi pravnega posla pridobi stvarna služnost z vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ustni dogovor o ustanovitvi služnostne pravice realiziran, ker so pogodbene stranke izpolnjevale obveznosti, ki so iz njega nastale, obseg in lokacija služnosti pa je bila z ustnim dogovorom natančno določena, dejansko se je tudi izvajala, zato je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je tak dogovor veljaven na podlagi 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pritožnika izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklenjen dogovor oziroma pogodba o ustanovitvi neomejene služnostne pravice odvajanja odpadnih voda po obstoječi kanalizacijski cevi in greznici, pri tem pa trdita le to, da takega dogovora nikoli ni bilo. Taka pritožbena navedba je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti, nasprotno temu pa so razlogi izpodbijane sodbe glede navedenega dejstva prepričljivi in logični in temeljijo na dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje presodilo v skladu z 8. členom ZPP. Trditev pritožnikov, da je bil dogovor časovno omejen in kvečjemu velja dokler ne bo možnosti priključka na javno kanalizacijo, zaradi česar bi morala biti ta časovna omejitev zajeta v izreku izpodbijane sodbe, predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnika nista navajala v skladu z 286. členom ZPP, temveč ga navajata šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Ne glede na to pa se pritožnika nepravilno sklicujeta na 2. dostavek 54. člena ZTLR, saj je služnost, ki je dovoljena do preklica, ovira za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, kot to jasno izhaja iz 2. odstavka 54. člena ZTLR. V obravnavani zadevi pa, kot že rečeno, ne gre za navedeni pridobitni način, temveč za pridobitev služnostne pravice na podlagi pravnega posla. Glede pritožbene navedbe, da ni bil z ničemer dokazan dogovor o uporabi kanalizacijske cevi tožencev, temveč kvečjemu dogovor o skupni gradnji greznice, je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožnikoma pravilno odgovorilo, da je ta navedba nelogična in z njo pritožnika ne moreta uspeti, sam način priključitve na sistem tožencev za stranke ni bil bistven pri sklepanju in realizaciji posla, temveč je bilo bistveno, da so stranke uredile odvajanje v greznico. Edino logično namreč je, kot je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da priključitev tožnikov na greznico nujno predpostavlja napeljavo cevi tudi preko parcele tožencev, pritožnika pa tudi nista trdila, da bi bilo dogovorjeno kako drugače oziroma, da bi bilo mogoče cevi napeljati tudi kako drugače. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje izbralo ustrezno metodo. Pritožnika imata prav, ko navajata, da je tožeča stranka uspela le glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine in da je bil zavrnjen tako njen zahtevek za ugotovitev služnostne pravice kot tudi zahtevek za opustitev poseganja v služnostno pravico, vendar sta spregledala, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dodatno merilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP in je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov na podlagi "upoštevanja vseh okoliščin primera". Katere okoliščine primera je sodišče prve stopnje upoštevalo, je navedeno v izpodbijani sodbi, pritožnika tem ugotovitvam ne oporekata, zato o taki kvalitativni stroškovni odločitvi ni mogoče reči, da ni razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker toženi stranki nista uspeli s pritožbo, nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).