Jedro

Ker tožnica uveljavlja pridobitev solastninske pravice iz naslova skupnega premoženja, torej na originaren način, bo lahko vknjižbo svoje solastninske pravice izposlovala že na podlagi ugotovitvenega dela izreka sodbe in ni potreben zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Toženec na premoženju, ki je vpisano v zemljiški knjigi izključno kot njegova lastnina, že iz materialnopravnih razlogov ne more zahtevati lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj že vpisana lastnina na toženca to izključuje. Iz teh razlogov se toženec ne more sklicevati na pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, saj pojmovno ne gre za gradnjo na tujem svetu, temveč na lastnem zemljišču.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (tč. II in III izreka) potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je do ½ lastnica enostanovanjske hiše na parceli 92/7 vl. št. 3032 k.o. K. ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ugodilo je podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da zgoraj navedena nepremičnina spada v skupno premoženje in da znaša delež vsake izmed pravdnih strank ½, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (zahtevek za izdajo brezpogojnega dovoljenja za vpis lastninske pravice na tožnico). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da znaša delež toženca na navedeni stanovanjski hiši ¾, delež tožnice pa ¼. Tožencu je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1485,18 EUR z ustreznimi zakonskimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje pod tč. II/2, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je zahtevala od toženca izdajo dovoljenja za vpis lastninske pravice pri spornih nepremičninah, toženec pa v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice (2. tč. II/1) in zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (tč. III izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. IV) in predlagata ustrezno spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

Tožnica v pritožbi navaja, da je zaradi načela ekonomičnosti smiselno, da se že v pravdnem postopku skupna lastnina na nepremičninah razdeli s preoblikovanjem v solastnino. Takšen način je sprejela tudi sodna praksa, ki v pravdah zaradi skupnega premoženja dovoljuje zakoncema uveljavljanje dajatvenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V nadaljevanju pritožbe se tožnica sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 142/2000, 491/2002, II Ips 59/2006, II Ips 210/2006, II Ips 776/2007, II Ips 611/2006. Z odstopom od ustaljene sodne prakse je bila tožnici kršena tudi ustavna pravica do enakega sodnega varstva.

Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče kršilo določbo čl. 286/1 ZPP, saj sprememba tožbe tožnice pomeni izigravanje določbe čl. 286/1 ZPP, saj je tožnica tožbo spremenila po prvem opravljenem naroku 9.5.2007. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejanskih trditev in dokaznih predlogov iz vloge z dne 17.5.2007. Toženec ne zatrjuje le, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja, pač pa tudi, da je sporno nepremičnino pridobil na podlagi priposestvovanja, o tem pa sodba nima razlogov. Toženec zatrjuje lastninsko pravico na prizidku kot novi gradbi na podlagi določb 22-26 čl. ZTLR, torej z ustvaritvijo nove stvari in z gradnjo na tujem svetu in na ta način povečal svoj solastninski delež. Toženka je dala soglasje za izgradnjo spornega prizidka vsaj molče, saj se gradnji ni uprla. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo, ker je imel samo pravico uporabe. Tožnik je pridobil lastninsko pravico v skladu z določbo čl. 2 ZLNDL. Tožnica po razlogovanju sodišča prve stopnje ni mogla pridobiti skupnega premoženja. Glede skupnega premoženja je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina kupljena v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pomanjkljivost izreka pod tč. I, na katero opozarjata obe pritožbi, ko sodišče ni navedlo, da se tožbeni zahtevek zavrne, je sodišče odpravilo s popravnim sklepom.

**O pritožbi tožnice:** Tožnica izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v delu, v katerem zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine (tč. II/2 izreka), pri čemer se sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča in uveljavljeno sodno prakso. Ker tožnica uveljavlja pridobitev solastninske pravice iz naslova skupnega premoženja, torej na originaren način, bo lahko vknjižbo svoje solastninske pravice izposlovala že na podlagi ugotovitvenega dela izreka sodbe (prvi odstavek tč. 3 čl. 40 Zakona o zemljiški knjigi) tako, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je v tem delu zavrnilo zahtevek. Taka odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 460/2008 z dne 3.12.2009), ko je Vrhovno sodišče v identičnem primeru odločilo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine iz zgoraj navedenih razlogov nepotreben. Glede na spremenjeno sodno prakso se tožnica ne more uspešno sklicevati na priložene starejše odločbe Vrhovnega sodišča in z odločitvijo sodišča prve stopnje po povedanem ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic kot neutemeljeno trdi v pritožbi.

**O pritožbi toženca:** Zatrjevana kršitev določb drugega in tretjega odstavka čl. 286 ZPP ni podana, saj je tožnica z vlogo z dne 17.5.2007 spremenila tožbo in je ugovor o nepravočasnosti navedb in dokazov neutemeljen že iz teh razlogov, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega pa je bila tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje na dan prvega naroka za glavno obravnavo opravičeno odsotna in so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ne bi smelo upoštevati dejanskih trditev in dokaznih predlogov z vloge z dne 17.5.2007. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o priposestvovanju, saj toženec na premoženju, ki je vpisano v zemljiški knjigi izključno kot njegova lastnina, že iz materialnopravnih razlogov ne more zahtevati lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj že vpisana lastnina na toženca to izključuje. Iz teh razlogov se toženec ne more sklicevati na pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, saj pojmovno ne gre za gradnjo na tujem svetu, temveč na lastnem zemljišču. Ker je toženec zgradil prizidek brez soglasja tožnice, ne more zahtevati večjega deleža na nerazdeljenem skupnem premoženju, kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Razlogi, da toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice zaradi tega, ker je bila sporna nepremičnina družbena lastnina, so sicer napačni, vendar v ničemer ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, tako, da je pritožba toženca neutemeljena tudi v tem delu.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).