Jedro

Med pravne posle iz 5. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče šteti akta o podržavljenju, ki ga je izdal državni organ, in ne (sodne) poravnave, sklenjene v postopku določitve odškodnine za zemljišče, odvzeto na podlagi akta državnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine z dne 6.7.1993, s katerim je bila zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo stavbnih zemljišč s parc. št. 1230/5, 1231/1, 1231/3, 1229/1, 1229/7, 1229/8, 1229/9, 1229/10, 1229/11, 1229/12, 1230/9, 1230/10, 1230/11, 1230/12 in 1230/13 zavržena. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da so navedena stavbna zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi odloka o določitvi stavbnih zemljišč, namenjenih za kompleksno stanovanjsko graditev po zazidalnem načrtu. Podlago za sprejem odloka je imela občina v zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84). Upravičenci do denacionalizacije so osebe iz 3., 4. in 5. člena zakona o denacionalizaciji. Nesporno je, da zakon o stavbnih zemljiščih, ki je bil podlaga za prenehanje lastninske pravice na navedenih zemljiščih, ni naštet v 3. členu zakona o denacionalizaciji. Nepremičnine tudi niso bile podržavljene na način iz 4. člena tega zakona. Ker v obravnavanem primeru ni pravnega temelja za denacionalizacijo, je morala pritožbo zavrniti.

Tožnika v tožbi navajata, da se s stališčem tožene stranke ne strinjata, saj je kvalifikacija razlaščencev po kriteriju, ki ga je uporabila tožena stranka, krivična in nepoštena. Nepremično premoženje, ki je prešlo v družbeno last, so na domačiji tožnikov ustvarile generacije. Odškodnina, ki je bila izplačana, ni omogočala nakupa nadomestnih parcel. Oškodovana sta torej tožnika in generacije, ki prihajajo za njima. Tožnika menita, da je ne glede na pravno podlago podržavljenja rezultat enak. Zato ne moreta sprejeti stališča, da nista upravičena do vrnitve zemljišč, še zlasti ko večina teh zemljišč ni bila oddana za gradnjo. Akt o razlastitvi je šteti za prisilni akt in na tožnika so "lokalni faktorji" izvajali pritisk in grožnje, predno sta prevzela odškodnino, določeno v sodnem postopku. Gre torej za dejanje, ki sta mu botrovali sila in grožnja, zato ima njuna zahteva temelj v 5. členu zakona o denacionalizaciji. Zaradi navedenega je izpodbijana odločba nepoštena in nemoralna in tožnika predlagata, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da so zemljišča, katerih vrnitev sta tožnika zahtevala v upravnem postopku, prešla v družbeno lastnino na podlagi zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št, 18/84). Tožnika tudi ne oporekata ugotovitvi izpodbijane odločbe, da zemljiška niso bila podržavljena na način iz 4. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/31-I in 31/93, dalje: ZDen). Menita le, da bi morala biti tudi onadva deležna denacionalizacije, saj se nahajata v enakem položaju kot drugi razlaščenci. Takemu tožbenemu ugovoru pa po presoji sodišča ni mogoče slediti. ZDen namreč natančno določa pogoje za vračanje premoženja na njegovi podlagi s tem, da v 3. členu našteva predpise, ki so bili podlaga za podržavljenje premoženja, ki se po tem zakonu vrača. Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 med temi predpisi ni naveden. Ni pa ga tudi mogoče upoštevati kot predpis iz 4. člena ZDen, saj ne gre za predpis, izdan po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963. Preko okvirov, določenih za vračanje podržavljenega premoženja v teh dveh členih ZDen, pa vračanje premoženja po ZDen v upravnem postopku ni možno. Ker je upravni organ prve stopnje zahtevo tožeče stranke za vrnitev premoženja zavrgel, je torej tožena stranka ravnala pravilno, ko pritožbi tožeče stranke ni ugodila.

Tožnika se v tožbi sklicujeta na to, da obstaja temelj za vrnitev nepremičnin v 5. členu ZDen. Ne glede na to, da gre za tožbeno novoto, saj tožnika te pravne podlage v upravnem postopku nista uveljavljala, sodišče meni, da tožbenega ugovora tudi sicer ne bi bilo mogoče sprejeti. Peti člen ZDen namreč ureja primere, ko je denacionalizacija možna glede stvari, ki so prešle v državno last na podlagi pravnega posla. Med pravne posle iz 5. člena ZDen pa ni mogoče šteti niti akta o podržavljenju, ki ga je izdal državni organ niti (sodne) poravnave, sklenjene v postopku določitve odškodnine za zemljišče, odvzeto na podlagi akta državnega organa.

Po navedenem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.