Jedro

V poroštveni izjavi je kot porok naveden toženec, ki je označen z EMŠO in prebivališčem. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec kot fizična oseba poroštva ni prevzel, ker je poleg njegovega podpisa še žig družbe, katere zakoniti zastopnik je bil in ki je kredit najela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženca dolžna nerazdelno plačati

4.809.289,70 SIT, kar predstavlja glavnico in zakonite zamudne obresti po pogodbah št. 9940954, 9941009, 9940904 in 9940985, kot je razvidno iz 1. odstavka tožbenega zahtevka. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka prvotoženi stranki povrniti 139.700,00 SIT, drugotoženi pa 332.960,80 SIT njunih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožencev podpisani poroštveni izjavi ne zavezujeta, ker nista podani v smislu 998. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami). Poroka pa sta prosta svoje obveznosti tudi na podlagi 1012. člena ZOR. Zahtevek tožeče stranke v obrestnem delu pa je neutemeljen tudi zaradi zastaranja, ker je potekel triletni zastaralni rok 372. člena ZOR.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer korektno izvedlo pravdni postopek in izvedlo vse relevantne predlagane dokaze ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sprašuje se, zakaj sodišče poudarja izbris družbe S.., d.o.o. iz sodnega registra, saj tožba ne opira temelja obveznosti družbenika do obveznosti družbe po njenem izbrisu iz sodnega registra po določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99). Ugotavlja, da sodišče prve stopnje v nasprotju s poroštveno izjavo toženca sklepa, da je poroštveno izjavo dala družba S.., d.o.o. Povzema poroštveno izjavo in ugotavlja, da je kot porok naveden prvi toženec s svojo EMŠO in prebivališčem, ki se je zavezal kot porok in plačnik plačati znesek, ki ga S..., d.o.o., ne bi poravnal. Sodišču prve stopnje očita, da ne navede razlogov in ne utemelji, zakaj prvi toženec kot fizična oseba poroštvene zaveze ne bi prevzel. Glede toženke je vsebina poroštvene izjave jasna in nedvoumna. Graja, da sodišče brez obrazložitve razloguje, da naj bi ravnanje tožnice ne bilo skladno z dobrimi običaji. Če naj bi se razumelo, da naj bi po dobrih poslovnih običajih poroštvena izjava vsebovala tudi bistvene elemente kreditnih pogodb, opozarja, da je toženka kot pooblaščena podpisnica podpisovala v imenu kreditodajalca tudi kreditne pogodbe in zanj vodila celo knjigovodstvo in računovodstvo. Tako kot toženec se je zavezala kot solidarni porok in plačnik. Podano je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin - poroštvenih izjav tožencev in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje ne obrazloži kako in na katerih pravnih temeljih naj bi prešlo regresno upravičenje v primeru plačila obveznosti glavnega dolžnika s strani zavarovalnice nanju, ko pa sta s poroštvenima izjavama jamčila isti zavarovalnici vsako plačilo, ki bi ga iz naslova zavarovanja poslov plačala tožnici. Sodišče očitno šteje, da sta toženca podpisala poroštveni izjavi v svojem imenu za svoj račun, čeprav predhodno trdi nasprotno. Sodišče prve stopnje je očitno napačno toženca opredelilo kot subsidiarna poroka in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo, določilo 1012. člena ZOR. Sodišče prve stopnje pa je kršilo materialno pravo tudi glede uveljavljanja obrestnega dela zahtevka, saj je neutemeljeno ocenilo, da gre za spremembo tožbe, čeprav je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da je tožeča stranka na naroku specificirala tožbeni zahtevek. Ocenilo je, da so zastarale stranske pravice, pri čemer glavne terjatve niso zastarale.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena poroštvena pogodba (997. člen), s katero se je tožena stranka zavezala izpolniti obveznost po kreditnih pogodbah, ki jih je s tožečo stranko sklenil S..., d.o.o. Ugotovilo je, da sta toženca poroštveni izjavi 20.10.1994 podpisala, da pa ju poroštvena izjava ne veže. Po določbi 998. člena ZOR poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da toženec kot fizična oseba poroštva ni prevzel, ker je poleg njegovega podpisa na poroštveni izjavi 24.10.1994 žig družbe S.., d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec. V poroštveni izjavi je, kot upravičeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, kot porok naveden toženec, ki je označen z EMŠO in prebivališčem. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi žiga S.., d.o.o., kot porok in plačnik zavezana družba S..., d.o.o. in ne toženec.

Glede poroštvene izjave toženke je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da jo je podpisala toženka, da pa toženke ne veže, zaradi pomanjkljive vsebine. Naveden je le skupni znesek 42.500.OOO,00 SIT in številke kreditnih pogodb, pri čemer sta bili dve sklenjeni celo po podpisu poroštvene pogodbe. Pisnost pogodbe po določbi 998. člena ZOR pomeni, da mora biti opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. V poroštveni pogodbi je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje naveden podatek o kreditnih pogodbah, na katere se nanaša in znesek, kar po oceni sodišča druge stopnje zadošča pogoju pisnosti in je nepravilno drugačno stališče sodišča prve stopnje. Ni treba, da bi bil opredeljen odplačilni rok, obrestna mera in zapadlost kredita.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da ugotovljena opustitev uveljavljanja poplačila iz naslova zavarovanja terjatve pri Zavarovalnici X (tožeča stranka v skladu z zavarovalnimi pogoji zavarovalnice ni obvestila o neplačanem obroku) ne nudi opore za uporabo 1012. člena ZOR, ki ga je kot nadaljno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka upoštevalo sodišče prve stopnje. Na podlagi 1012. člena ZOR je porok prost svoje obveznosti, če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je tožeča stranka onemogočila prehod pravic na poroka, česar pa ne obrazloži. Dolžnik (ne poroka) je dodatno zavaroval (sodišče prve stopnje ugotavlja, da po drugi sklenjeni pogodbi, priloga A3) kredit pri Zavarovalnici X Kranj, zato tudi, če bi tožeča stranka pravočasno uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja, na poroka ne bi prišle nobene pravice (1003. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na večih pravnih podlagah, zato si ne prihaja samo s sabo v nasprotje (očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko po eni strani ugotavlja, da poroka ne odgovarjata zaradi vsebinske pomanjkljivosti poroštvenih izjav in po drugi, da sta poroka prosta obveznosti zaradi opustitve upnika.

Tožeča stranka utemeljeno graja tudi zavrnitev obrestnega dela zahtevka zaradi ugovarjanega zastaranja. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožena stranka 26.8.2003 specificirala tožbeni zahtevek v obrestnem delu (obrazložitev na 6. strani sodbe), vendar pa očitno nepravilno šteje, da gre za spremembo tožbe v smislu

184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (obrazložitev na 3. strani sodbe). Tožba je bila vložena 5.3.1996, s tožbenim zahtevkom je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneska 4.809.289,70 SIT in je na naroku 26.8.2003 le specificirala kaj v vtoževanem znesku predstavlja glavnico in kaj obresti in zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (3. odstavek 184. člena ZPP). Specifikacija vtoževanega zneska pa je bila tudi sicer že razvidna iz dokazov, priloženih tožbi (fotokopija izvršilnega predloga opr. št. Ig 768/95). Kot je razvidno iz specifikacije zahtevka 26.8.2003 je tožeča stranka uveljavljala obresti za leto 1994 in leto 1995, kar pomeni, da do vložitve tožbe (5.3.1996) še ni potekel triletni zastaralni rok (372. člen ZOR) in je zato materialnopravno napačna tudi zavrnitev obrestnega dela zahtevka.

Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je na podlagi 355. člena ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku, ugotoviti višino dolga, za katero poroka odgovarjata. Opredeliti se bo moralo do trditve tožene stranke, da so v poroštveno pogodbo vpisane kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene po datumu sklenitve poroštvene pogodbe.

Po dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločati.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje bo moralo o stroških postopka in o pritožbenih stroških odločati s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).