Jedro

O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (sklep in sodba) je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor krajevne nepristojnosti. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od toženke zahtevali odškodnino v skupni višini 15.200 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrnejo njene pravdne stroške v višini 2.014,06 EUR (II. točka izreka).

2. Tožniki se zoper sodbo pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlagajo, da ugodi njihovi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožniki sodišču očitajo, da izpovedi toženkine zavarovanke A. A. ni prepoznalo kot neprepričljive in življenjsko nelogične. A. A. je bila neizkušena voznica, ki nikoli prej ni bila udeležena v podobni prometni situaciji. Izpovedala je, da je v trenutku, ko naj bi prvi tožnik pripeljal po njenem voznem pasu, videla, da na sovoznikovem sedežu sedi otrok, in da je po trku v vzvratnem ogledalu videla, da prvi tožnik ni ustavil vozila. Nelogično je, da bi A. A. po zanjo tako stresnem dogodku uspela v vzvratnem ogledalu spremljati vožnjo prvega tožnika. Sekanje levega ovinka je enako verjetno kot to, da voznika pri vožnji v desni ovinek odnese preveč v levo, s čimer zapelje na nasprotni vozni pas. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da je bila glavnina zdrobljenega stekla na voznem pasu prvega tožnika (torej tam, kjer je prišlo do trka). Malo verjetno je, da bi ostala vozila razbitine prenesla po vozišču. Vozila se načeloma izogibajo razbitinam, poleg tega je bil na mestu nesreče postavljen varnostni trikotnik. Sodišče kljub tehnični zapletenosti in negotovosti primera ni imenovalo izvedenca avtomobilske stroke, katerega mnenje bi lahko bistveno prispevalo k razjasnitvi zadeve. Ne drži ugotovitev, da sta vprašanje morebitne odgovornosti za škodni dogodek dovolj natančno razjasnili zaslišani policistki. Policisti na podlagi zbranih obvestil niso uspeli določiti povzročitelja prometne nesreče. Četudi se sodišču zdita izjavi policistk bistveni za odločitev, pa ni bilo v zadostni meri upoštevano dejstvo, da se je glavnina razbitin nahajala na voznem pasu prvega tožnika.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki vtožujejo odškodnino za (nepremoženjsko) škodo, domnevno nastalo v prometni nesreči 27. 8. 2019. Trdijo, da je toženkina zavarovanka čez neprekinjeno ločilno črto zapeljala na nasprotni vozni pas, po katerem je pravilno vozil prvi tožnik, ki je v poskusu reševanja nevarne situacije obrnil volan in močno zavrl. Vozili sta trčili s stranskimi ogledali na levi (voznikovi) strani. Ogledalo na vozilu tožnikov se je odlomilo in zaradi odprtega stranskega okna prvemu tožniku priletelo v obraz. Na vozilu toženkine zavarovanke je poškodovano ogledalo razbilo levo stransko okno. Toženkina zavarovanka je odgovornost za škodni dogodek pripisovala prvemu tožniku, ki je pri vožnji sekal ovinek in zapeljal na njen vozni pas.

6. Prvi tožnik, ki je vozil iz smeri Otočca proti Novemu mestu, v blagi levi ovinek, in toženkina zavarovanka, ki je vozila po nasprotnem voznem pasu iz smeri Novega mesta proti Otočcu, v blagi desni ovinek, sta v izpovedih (enako kot predhodno v trditvah) podala različni verziji škodnega dogodka. Toženkina zavarovanka je pojasnila, da se po trku ni takoj ustavila, ker ji je to onemogočala varnostna ograja. Ustavila se je čez nekaj sto metrov in o nesreči obvestila policijo. Iz uradnega zaznamka policije izhaja, (1) da so bili ob prihodu policije na kraj prometne nesreče plastični deli obeh v nesreči udeleženih vozil premaknjeni in razneseni po smernem vozišču (kar je bilo posledica dejstva, da mesto prometne nesreče po trku ni bilo takoj zavarovano), (2) da so bili drobci stekla razpršeni po sredini ločilne črte in da se je nekoliko večji del zdrobljenega stekla nahajal na smernem vozišču, po katerem je vozil prvi tožnik, in (3) da na nobenem smernem vozišču ni bilo vidnih sledi vožnje niti vidnih sledi zaviranja. Da z zbiranjem obvestil, ogledom kraja prometne nesreče in pregledom obeh vozil ni bilo mogoče ugotoviti povzročitelja škode, sta ob zaslišanju potrdili policistki, ki sta opravili policijski postopek. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke (izvedencem za raziskave prometnih nezgod), ker je ocenilo "da sta vprašanje morebitne odgovornosti za škodni dogodek dovolj natančno razjasnili obe policistki: materialnih dokazov, na katerih bi lahko sodni izvedenec utemeljil svoje mnenje, pa ni (ni zavornih sledi, premaknjeni plastični delci in steklo na vozišču)". Ker na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, kdo od udeležencev prometne nesreče je zapeljal na nasprotni vozni pas (oziroma ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila povzročiteljica prometne nesreče toženkina zavarovanka), je, sklicujoč se na pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP2), tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožniki utemeljeno nasprotujejo zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje izvedenca cestnoprometne stroke. O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave.3 Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.4 Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

8. Tožniki so želeli z izvedencem cestnoprometne stroke dokazovati, da se je prometna nesreča zgodila na zatrjevani način. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da je bil njihov dokazni predlog zavrnjen zato, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da tožniki niso dokazali obstoja predpostavk odškodninskega delikta (nedopustnega ravnanja toženkine zavarovanke in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo). Podani razlogi predstavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno, da bi bil zavrnjeni dokaz neuspešen, oziroma da so izvedeni dokazi dovolj prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči. Poškodbe na vozilih in ostanki poškodovanih vozil na vozišču so materialne sledi, zato je napačna ugotovitev o odsotnosti vsakršnih materialnih sledi (dokazov). Za odgovor na vprašanje, ali razpoložljivi objektivni sledovi zadoščajo za ugotovitev poteka prometne nesreče, oziroma ali je na njihovi podlagi (in na podlagi drugih znanih okoliščin) mogoče ugotoviti povzročitelja prometne nesreče, pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Strokovno znanje je potrebno tudi za razjasnitev v pritožbi izpostavljene okoliščine, da se je nekoliko večji del zdrobljenega stekla nahajal na smernem vozišču, po katerem je vozil prvi tožnik. Izvedba dokaza z izvedencem bi lahko vodila k drugačni rešitvi spora, zato zavrnitev predlaganega dokaznega predloga predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Navedeni razlogi utemeljujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da postopkovne kršitve glede na njeno naravo ne more sámo odpraviti, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. Dopolnitev oziroma dokončanje postopka na prvi stopnji je torej nujno za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (v nasprotnem bi bili določeni dokazi obravnavani le na eni stopnji sojenja). Obenem z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke (izvedencem za raziskave prometnih nezgod), nato pa skladno z 8. členom ZPP vse izvedene dokaze ponovno oceni in poveže v obrazložen dokazni zaključek.

10. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP, tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. 3 Pravica do izjavljanja se nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja (glej Up-12/97 z dne 25. 3. 1999). 4 Glej sklepe VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012, II Ips 433/2011 z dne 26. 9. 2013, II Ips 69/2015 z dne 14. 5. 2015 in II Ips 20/2017 z dne 4. 10. 2018, ter A. Galič, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 56.