Jedro

Edina škoda, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim zastopanjem, je škoda zaradi zaupanja, ki se navadno kaže v obliki stroškov, ki jih ima dobroverni sopogodbenik.

Stališče pravne teorije in sodne prakse je, da se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi ničnih pogodb. ZOR nima določb o odpravi pravnih učinkov pri neobstoječih pogodbah, saj v takih poslih naj ne bi bilo niti zunanjih znakov, vendar pa bi morala imeti tožnica v razmerju do neupravičenega zastopnika vsaj takšno varstvo, kot bi ga bila deležna pri nični pogodbi. Revizijsko stališče, da tožnica svojega zahtevka ne bi smela oblikovati z valutno klavzulo, se tako izkaže kot materialnopravno zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 34.000 DEM preračunano v evre, po tečaju Uredbe Evropske skupnosti, plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi za čas od 16. 11. 1995 do 31. 12. 2001 po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM, za čas od 1. 1. 2002 do plačila pa po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v evrih, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 296.793 SIT.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo znižalo za 286.679,50 SIT. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponovno presojo. Navaja, da odškodninskega in kondikcijskega zahtevka ni dovoljeno oblikovati z valutno klavzulo, saj Zakon o deviznem poslovanju (Ur. list RS, št. 1/91 in nasl., v nadaljevanju ZDP) dopušča uporabo deviz kot vrednostne osnove le za pogodbena razmerja. Takšno stališče je sprejela tudi sodna praksa. Opozarja, da bi morala biti pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Zatrjuje tudi, da je bila kršeno načelo neposrednosti, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na zagovor direktorja družbe GDS, podanega v kazenskem postopku. Pri tem bi moralo tudi upoštevati, da imajo obdolženci v kazenskem postopku številne kavtele in da lahko tudi lažejo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so revizijske navedbe, da je sodišče v škodo toženca upoštevalo lažni zagovor direktorja družbe GDS, da je toženec pri sklepanju poslov s tožnico ravnal tako, kot je bilo pri družbi GDS običajno, da ni delal na lastno pest, itd., neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta toženec v imenu družbe GDS in tožnica dne 16. 11. 1995 podpisala pogodbo o vezavi 34.000 DEM, na podlagi katere je tožnica tožencu izročila 34.000 DEM kot posojilo za dobo treh let, družba GDS pa ji bi 16. 11. 1998 vrnila 34.0000 DEM. Družba GDS bi morala tožnici plačevati mesečne obroke leasinga za vozilo BMW 318i, tako da bi tožnica po treh letih postala lastnica tega avtomobila. Toženec ni bil zakoniti zastopnik družbe GDS, niti ni bil s strani te družbe pooblaščen za zastopanje s pravnim poslom. Družba GDS predmetnega posla ni odobrila, niti ni prejela tožničinega denarja.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Res je, da v skladu s četrtim odstavkom 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) toženec kot neupravičeni zastopnik (falsus procurator) tožnici kot dobroverni sopogodbenici odškodninsko odgovarja, vendar pa izročeni znesek 34.000 DEM, katerega tožnica sedaj zahteva nazaj, ne more predstavljati tožničine škode, kot sta to zmotno zaključili nižji sodišči. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim zastopanjem, je tista (navadna) škoda, ki je nastala drugi pogodbeni stranki zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo neupravičenost za zastopanje. Gre torej za škodo zaradi zaupanja, ki se navadno kaže v obliki stroškov, ki jih ima dobroverni sopogodbenik.(1) Tožničin zahtevek za vrnitev izročenih 34.000 DEM ima tako naravo kondikcije. Res je, da je problem pri vračilu denarja lahko tudi načelo denarnega nominalizma. To predstavlja težko breme za upnika, ker se mu naloži vsa izguba, kadar vrednost valute pade. Zaradi tega je ZOR skušal to breme omiliti s tem, da je določil, da se nečiste obveznosti preračunavajo po cenah v času, ko se izda sodna odločba. Takšne nečiste obveznosti so vrnitvene obveznosti v naravi, kadar se pogodba razdre, nadalje odškodninske obveznosti, ko se naravna škoda preračuna v denarno ter ko se določa odškodnina zaradi izgube preživljanja.(2) V konkretnem premeru pa s takšno naravo obveznosti nimamo opraviti. Sporna posojilna pogodba z dne 16. 11. 1995 je vrnitveno obveznost opredeljevala kot valutno obveznost. Tožnica sedaj zahteva vrnitev 34.000 DEM, plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Prepoved uporabe valutne klavzule v ZOR ni absolutna in je dopustna, če takšno možnost predvideva drug zakon. S 5. členom ZDP so se uporabi valutne klavzule v našem pravnem prostoru vrata na široko odprla. Postavlja se vprašanje, ali mora stranka, ki vrača denar na podlagi pogodbe, za katero tretji odstavek 88. člena ZOR določa, da ni bila sklenjena, vsebovala pa je valutno klavzulo, vrniti prejeto po splošnih pravilih, ali pa se se valutna klavzula upošteva tudi pri pravilih o vračanju. Stališče pravne teorije in sodne prakse je, da se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi ničnih pogodb.(3) ZOR nima določb o odpravi pravnih učinkov pri neobstoječih pogodbah, saj v takih poslih naj ne bi bilo niti zunanjih znakov, vendar pa bi morala imeti tožnica v razmerju do neupravičenega zastopnika vsaj takšno varstvo, kot bi ga bila deležna pri nični pogodbi. Revizijsko stališče, da tožnica svojega zahtevka ne bi smela oblikovati z valutno klavzulo, se tako izkaže kot materialnopravno zmotno.

8. Toženec revizijskega očitka, da bi morale biti zamudne obresti omejene do višine glavnice, ni konkretiziral, saj ni navedel višine obrestne mere, banke, katere obrestne mere za hranilne vloge na vpogled naj bi se upoštevale, itd.. Tožnici namreč niso bile prisojene zakonske zamudne obresti, temveč zamudne obresti, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve občanom za hranilne vloge na vpogled, nominirane v DEM za čas od 16. 11. 1995 do dneva uveljavitve evra, od dneva uveljavitve evra dalje pa v višini, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled nominirane v evrih, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Toženec v reviziji nadalje zatrjuje, da je bila kršeno načelo neposrednosti, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na zagovor direktorja družbe GDS, ki ga je podal v kazenskem postopku. Bistvo načela neposrednosti je, da med sodnikom in strankama ne sme biti nobenega vmesnega člena, ki bi sodniku posredoval gradivo. Sodbo mora izdati tisti sodnik, ki je sprejemal od strank navedbe in ki je izvajal dokaze. V danem primeru je sodbo izdal sodnik, ki je sodeloval oziroma vodil postopek tudi na glavni obravnavi, in ki je tudi izvedel dokaz z vpogledom in branjem zadevnega kazenskega spisa. To pomeni, da kršitev načela neposrednosti ni podana. http://krn2.sodisce.si/bin/gate.exe?f=doc&state=28o4np.10.5 - 8 9. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP) .

.Op. št. (1): Plavšak, N. in soavtorji; Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga str. 451 in 457 ter druga knjiga str. 222. Op. št. (2): Cigoj, S.; Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, 1983, druga knjiga, str. 1199. Op. št. (3): Juhart, M.; Vračilo denarja kot posledica prenehanja obligacijske pogodbe, Pravna praksa št. 322, 30. 3. 1995. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 399/93, II Ips 35/93, II Ips 643/2005 itd..