Jedro

1. Na prenehanje teka obresti ne vpliva, če so obresti med tem zastarale. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja terjatve iz naslova obresti, ampak je posledica zastaranja le neiztožljivost terjatve.

2. Pridobitelj je pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala poznati naštete predpise, kar pomeni, da ob skrbnem ravnanju pogodbe ne bi sklenila, in da je bila zato že od prejema denarnega zneska nepoštena, je pravilen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti v višini razlike med zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 208.367,00 SIT, obračunanimi za čas od 13.1.1992 do 1.1.2002, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega zneska, obračunanimi za čas od 13.1.1992 do 28.2.2001, v eurski protivrednosti, preračunano po tečaju zamenjave, v 15 dneh.

Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 869,50 EUR (prej 208.367,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1992 do 1.1.2002. Zavrnilo je zahtevek za zamudne obresti tudi po 1.1.2002. Iz razlogov sodbe poleg tega izhaja, da je sodišče zavrnilo ugovor neizpolnitve, saj je tožnica stanovanje uporabljala kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice, s sklenitvijo pogodbe ji je bilo stanovanje, ki ga je imela že prej v posesti, izročeno le še v last. Stanje pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe se je na ta način vzpostavilo že z ugotovitvijo ničnosti kupoprodajne pogodbe. Hkrati je bilo še odločeno, da mora tožena stranka tožeči povrniti 150,62 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je namreč prezrlo, da je bil med tem sprejet Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), s katerim je bil 376. člen črtan in z uveljavitvijo katerega ni več ovir za nadaljnji tek zamudnih obresti. Tožeča stranka meni, da tudi sicer s 1.1.2002 zamudne obresti niso prenehale teči. Tožnica zahteva še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe. Najprej se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bila pri sklepanju prodajne pogodbe nepoštena. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bila pogodba sklenjena 14.11.1991, ko Zakon o denacionalizaciji še ni veljal, veljal pa je Stanovanjski zakon, po katerem je bila tožena stranka dolžna prodati stanovanje imetnikom stanovanjske pravice, ki so to zahtevali. Enako kot velja za toženo stranko, bi moralo veljati tudi za tožečo, tudi ona bi morala poznati pravila, saj so vsi zakoni objavljeni v Uradnem listu. Tožena stranka meni, da nobena od strank prodajne pogodbe ni bila nepoštena, ampak sta samo upoštevali določbe Stanovanjskega zakona. Ob tem je treba dodati, da je v tistem obdobju šlo za spreminjanje sistema in je bila zakonodaja v zvezi z denacionalizacijo še zelo nova. S prodajo stanovanja se tožena stranka ni imela namena obogatiti. Ne drži navedba sodišča, da naj bi se strokovne službe tožene stranke že ob sklenitvi prodajne pogodbe ukvarjale tudi z denacionalizacijskimi zahtevki. To ne more držati, saj sodišče samo ugotavlja, da zakon takrat še ni veljal. Gre za nasprotje v razlogih sodbe in bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče o tem, ali je bila tožena stranka nepoštena, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni zaslišalo predlagane priče S.M., ki bi lahko pojasnila o okoliščinah sklepanja pogodb v tistem času. O tem, zakaj sodišče tega dokaza ni izvedlo, v sodbi ni razlogov.

Sodišče je zmotno uporabilo pravo v zvezi z vprašanjem zastaranja. Tožeča stranka je tožbo vložila 1.3.2004, po določbi 347. člena OZ pa zastarajo zamudne obresti v treh letih. Zastarali so torej zahtevki za obresti pred 1.3.2001. V obravnavanem primeru so zamudne obresti takrat že nehale teči, zato je zahtevek zastaran.

Tožena stranka vlaga pritožbo tudi v zvezi z ugovorom neizpolnitve. O tem ugovoru sodišče izreku sploh ni odločilo, čeprav je bil postavljen. Podana je absolutna kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo še prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska, ki ga je po pogodbi, ki je bila kasneje razglašena za nično, prejela tožena stranka, ob predpostavki, da so začele teči v letu 1992, nehajo teči 1.1.2002. Obligacijski zakonik, ki je začel tega dne veljati, je v 376. členu določil, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04-25 z dne 2.6.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se nanaša na tek obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo in s tem veljavnost 376. člena OZ razširil tudi na obravnavani primer. Na dan 1.1.2002 so zamudne obresti, ki so začele teči leta 1992, že več kot presegle glavnico, zato so tega dne prenehale teči. Res je bil kasneje sprejet Zakon o spremembah Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je črtal 376. člen OZ, vendar to na zamudne obresti, ki so do takrat že ugasnile, ni vplivalo. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v s strani tožeče stranke izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče v pojasnilo še dodaja, da na prenehanje teka obresti ne vpliva, če so obresti med tem zastarale. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja terjatve iz naslova obresti, ampak je posledica zastaranja le neiztožljivost terjatve.

Glede pritožbe tožene stranke Pravna podlaga odločitvi v tej pravdi so določbe v času nastanka obogatitve veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o neupravičeni obogatitvi. Po določbi 214. člena ZOR mora neupravičeni pridobitelj poleg vrnitve prejetega denarja plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Teorija in praksa v zvezi z vprašanjem, kdaj je pridobitelj pošten, stoji na stališču, da je pridobitelj pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev. V obravnavani zadevi je v času sklenitve pogodbe veljal Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami v družbeni lastnini, ki je, kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, takratnim družbenopolitičnim skupnostim (kar so bile tudi občine) prepovedoval sklepanje pogodb o prodaji nepremičnin, pridobljenih na podlagi (med ostalim) Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in pogodbe, sklenjene v nasprotju s prepovedjo, razglasil za nične. Enako je kasneje določil Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Nobenega dvoma ne more biti, da bi tožena stranka (ki ji je bil zakon celo neposredno namenjen) morala in tudi mogla vedeti za prepoved. Dodati je še treba, da je Stanovanjski zakon (SZ) v 125. členu (le dva člena naprej od 123. člena, na podlagi katerega so lahko bivši imetniki stanovanjske pravice zahtevali odkup stanovanja) posebej urejal položaj za stanovanja, ki so bila predmet denacionalizacije in to kljub temu, da v trenutku začetka veljavnosti SZ ZDen še ni veljal. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala poznati naštete predpise, kar pomeni, da ob skrbnem ravnanju pogodbe ne bi sklenila, in da je bila zato že od prejema denarnega zneska nepoštena, je pravilen. Tožena stranka je navajala, da ji ni mogoče očitati, da bi vedoma sklepala nično pogodbo in za dokazovanje tega dejstva predlagala zaslišanje priče S.M. Zgoraj je bilo pojasnjeno, da za ugotovitev, da je pridobitelj nepošten, zadošča, da bi mogel in moral vedeti, da sklepa nično pogodbo in torej okoliščina, ali je tožena stranka tako pogodbo sklepala vedoma, ni odločilna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za zaslišanje predlagane priče, saj v obravnavanem primeru za nepoštenost zadošča že zgoraj obrazložen zaključek, da bi tožena stranka morala in mogla vedeti za ničnost in torej priča ni bila predlagana za izpovedovanje o odločilnih dejstvih. Položaj tožnice je bil povsem drugačen. Res je vložila predlog za odkup stanovanja, vendar je predlog naslovila na pristojni organ s strokovnimi službami, tožena stranka je imela vse možnosti, da bi sklenitev pogodbe zavrnila, če tožeča stranka do nakupa ne bi bila upravičena (na podlagi zgoraj naštetih predpisov). Tožeči stranki pri sklepanju pogodbe zato ni mogoče očitati ničesar. Ugotovitev v sodbi, da so se strokovne službe občine že takrat ukvarjale z denacionalizacijskimi zahtevki, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da ZDen takrat še ni veljal, saj je sodišče pojasnilo, da je iz spisa P1 razvidno, da je bila za konkretno stanovanje vložena prijava za denacionalizacijo že v letu 1990. Da se je o denacionalizaciji govorilo že pred sprejemom SZ, kaže tudi že omenjena določba 125. člena SZ. Na podlagi vsega povedanega je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka nepošten pridobitelj od trenutka sklenitve nične pogodbe, pravilna.

Pritožba glede ugovora neizpolnitve je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je ugovor zavrnilo, ni pa potrebno, da bi ga zavrnilo tudi v izreku, saj gre za ugovor materialnega prava, katerega posledica (kadar je upravičen) je, da terjatev iz pogodbe še ni zapadla.

Pravilno pa pritožba opozarja na zastaranje obrestnega zahtevka. Zastaranje zamudnih obresti je urejeno v 372. členu ZOR, ki določa triletni zastaralni rok. Povedano pomeni, da so zastarane vse tiste zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, torej pred 1. 3. 2001 (ne pa tudi po tem datumu). Tožeča stranka je tako upravičena le do zakonskih zamudnih obresti, ki so tekle v obdobju med 1. 3. 2001 in 1. 1. 2002. Ker se je v spornem obdobju za izračun obresti uporabljal konformni obrestni račun, obresti v tem obdobju niso tekle od glavnice, ampak od glavnice, povečane za zneske do tedaj zapadlih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o teku zamudnih obresti spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati zamudne obresti v višini razlike med zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 208.367,00 SIT, obračunanimi za čas od 13.1.1992 do 1.1.2002, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega zneska, obračunanimi za čas od 13.1.1992 do 28.2.2001, vse seveda v eurski protivrednosti, preračunano po tečaju zamenjave.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka je uspela le z manjšim delom, z odgovorom na pritožbo pa ni prispevala k razjasnitvi stvari, zato morata stranki na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.