Jedro

Le na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja lahko pristojni organ nato na podlagi zakonskega pooblastila in v skladu z namenom zakona izda odločbo po prostem preudarku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.10.1994.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 14.10.1993 odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 16.3.1992, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, vloženo na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je treba, še preden se odloča po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine in dokaze, na podlagi katerih se ugotavlja obstoj razloga, ki je dejanska podlaga za zavrnitev vloge, vložene po 1. odstavku 40. členu zakona o državljanstvu. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so bila kršena pravila postopka, ker tožniku, ki je zanikal vsakršno aktivnost v okviru jugoslovanske armade med njeno agresijo na RS, ni bilo omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma se z njimi seznani. Tožena stranka je v novem postopku z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS. V obrazložitvi navaja, da je zaslišala tožnika in pridobila mnenje Ministrstva za obrambo Republike Slovenije o tem, ali bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za varnost in obrambo države. Iz pridobljene ocene je razvidno, da bi njegov sprejem predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, saj je bil prav tožnik eden tistih, ki so kot aktivne vojaške osebe v času agresije na Republiko Slovenijo aktivno delovale na strani bivše JA. Tožnik je v času agresije postavljal mine znotraj kasarne kot tudi v skladišču minsko eksplozivnih sredstev. Imenovani je tudi javno grozil bivšim kolegom, ki so prestopili v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, sodeloval naj bi pri nezakonitem prisvajanju premičnega in nepremičnega premoženja bivše JA, prav tako pa obstaja tudi sum, da je bil tožnik aktiven sodelavec KOS-a JA. Tožena stranka je zaslišala tožnika in ga tudi seznanila z vsemi ugotovitvami zbranimi po operativni službi ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za obrambo. Tožnik je pojasnil, da je bil v času agresije na RS aktivna vojaška oseba, po činu starejši vodnik, sicer pa je opravljal dela referenta za splošne zadeve in blagajnika. Aktivna vojaška služba mu je prenehala 31.12.1991. Potrdil je, da je v času agresije na Republiko Slovenijo postavljal mine v kasarni. Zanikal pa sodelovanje s KOS-om bivše JA in da bi grozil vojakom, ki so prestopili k teritorialni obrambi Republike Slovenije. Na podlagi teh dokazov je tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za varnost in obrambo države. Tožena stranka navaja, da je navedeno oceno sprejela zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na RS in da je tudi po osamosvojitvi RS do 31.12.1991 ostal aktivni pripadnik tujih oboroženih sil. V tožbi tožnik navaja, da se je v času agresije nahajal v vojašnici. Vojašnica je bila obkoljena od pripadnikov TO in iz nje ni bil možen odhod niti prihod vanjo. Opravljal je redne delovne naloge - finančne posle v enoti, kakor tudi tiste naloge, ki mu jih je ukazal poveljnik enote, dokler ta ni prestopil v TO. V sestavi določene skupine starešin in vojakov je sodeloval pri postavljanju min na notranji strani kasarne. To povelje je izdal poveljnik enote. Povelje je moral izvršiti, saj bi bil v primeru odklonitve tega povelja sprožen proti njemu kazenski postopek pred vojaškim sodiščem. Torej mine so bile postavljene na prostoru in mestu, ki ga je določil poveljnik. Tožnik meni, da se mu zaradi te njegove dejavnosti ne more naprtiti tisto, kar ugotavlja izpodbijana odločba, saj postavljene mine niso nikogar ogrožale. Mine so bile nato tudi varno demontirane in pobrane. V času službovanja v JA je imel čin starejšega vodnika. Torej ni imel položaja, ki bi mu omogočal, da bi samostojno odločal ali pa da bi izvajal kakršnokoli agresijo. Nadalje tožnik poudarja, da je na zaslišanju predlagal, da se ga seznani z vsemi obremenilnimi dokazi, zahteval je, da se osebe, ki ga bremenijo, zaslišijo ob njegovi navzočnosti. Vendar ta predlog ni bil sprejet. Neresnične so navedbe, da bi javno grozil bivšim kolegom, ki so prestopili v TO RS, da bi sodeloval pri nezakonitem prisvajanju premičnega in nepremičnega premoženja JA, kakor tudi, da bi bil aktivni sodelavec KOS-a JA. Vse omenjene ugotovitve so pavšalne in neosnovane. Tožnik poudarja, da njegovo delovanje po 26. juniju 1991 pa do 30.9. oziroma 31.12.1991 ni niti agresija niti aktivno delovanje zoper samostojnost in neodvisnost RS in da njegova pridobitev državljanstva ne ogroža varnosti in obrambe države. JA je bila tudi slovenska vojska, po odhodu JA iz Slovenije se je demobiliziral in ostal pri svoji družini. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva RS, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kot pripadnik tujih oboroženih sil aktivno deloval v času agresije na Republiko Slovenijo s tem, da je postavljal mine v okviru kasarne in v skladišču minsko-eksplozivnih sredstev. Nesporno je tudi, da je tožnik ostal aktivni pripadnik tujih oboroženih sil do 31.12.1991, torej še približno 6 mesecev po osamosvojitvi RS. Glede na ugotovljena dejstva in dokumentacijo v upravnem spisu je po presoji vseh dokazov tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, zato tožena stranka vztraja pri izdani negativni odločbi in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v novem postopku, ko je ponovno odločala o sprejemu tožnika v državljanstvo, v skladu z 62. členom zakona o upravnih sporih (ZUS) deloma sicer sledila pravnemu mnenju in opozorilom o kršitvah postopka, navedenih v že citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS, vendar je tudi po opravljenem ugotovitvenem postopku po presoji sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ob ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik aktivno deloval v agresiji, ker je postavil mine, bi morala tožena stranka spričo tožnikovih trditev, da je bil v JA le referent za splošne zadeve in blagajnik in da je postavil mine po ukazu poveljnika, razčistiti tudi ta dejstva in okoliščine. Ni namreč nepomembno v kakšnih razmerah in okoliščinah je prišlo do postavljanja min in ali je tožnik deloval samovoljno ali po povelju predpostavljenega, ki naj bi bil po tožnikovih trditvah nato sprejet v Teritorialno obrambo in mu taka povelja torej ne bi bila v škodo. Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka, saj je kot dokaz upoštevala podatke ministrstva za obrambo, ki pa nosijo oznako uradna skrivnost ali vojaška skrivnost, strogo zaupno. Ti podatki ne morejo biti uporabljeni kot dokaz v upravnem postopku, ker so po materialnih zakonih določeni kot tajni. Taki podatki niso javne listine, ki bi same zase dokazovale, kar je v njih navedeno (164. člena ZUP).

V novem postopku bo tožena stranka morala z izvedbo dokazov, to je z zaslišanjem prič, tožnikovega neposrednega poveljnika in sovojakov, če so ti dosegljivi, oceniti tožnikove trditve o okoliščinah postavljanja min, kakor tudi njihovega razstavljanja. Šele nato, ko bo tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, bo lahko v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila odločala po prostem preudarku.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).