Jedro

Če delavec uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je dopustna neposredna tožba pred pristojnim sodiščem.

Če je predmet individualnega delovnega spora presoja zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, uporaba instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR ne pride v poštev. 118. člen ZDR se lahko uporabi le v sporu o nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo tožnica in tožena stranka sklenili za obdobje od 21.6.2004 dalje za delovno mesto "izdelovalec embalaže", sklenjena za nedoločen čas in da je bila tožnica od navedenega datuma pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. V drugem odstavku izreka je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 20.12.2004 prenehalo nezakonito in da ji je s tem tudi nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za obdobje od 21.6.2004 dalje. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto "izdelovalec embalaže" ter ji vzpostaviti vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 11.6.2004, s tem, da se upošteva, da je ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. V četrtem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici priznati delovno dobo za čas od 21.12.2004 do 22.2.2005 in od 24.12.2005 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja ter ji za to obdobje vpisati v delovno knjižico delovno dobo. V petem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od 21.12.2004 do 17.5.2006 obračunati razliko v plači v bruto znesku 705.094,66 SIT in ji po plačilu davkov in prispevkov od posameznih bruto prisojenih mesečnih zneskov v EUR izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V šestem odstavku izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem denarni del tožničinega tožbenega zahtevka zavrnilo, medtem ko je v sedmem odstavku izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.436,62 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške tožene stranke oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003, uporabilo tudi za obdobje pred navedenim datumom. Tožnica bi morala upoštevati določbo 1. odstavka 204. člena ZDR in najprej pri delodajalcu zahtevati odpravo kršitve, šele nato pa bi lahko vložila tožbo pri pristojnem sodišču. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. Pdp 388/2004. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni šlo za začasno povečan obseg dela. V prid začasnosti povečanega obsega govori dejstvo, da je bilo v spornem obdobju več naročil iz tujine, da je bila večja odsotnost delavcev pri toženi stranki v proizvodnji zaradi staleža bolnih in da je 19 delavcev v proizvodnji koristilo letni dopust. Tožnica bi lahko podpisala pogodbo o zaposlitvi z podjetjem A.. Ker tega ni storila, je sama kriva za ta spor. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbo 118. člena ZDR. Ker tožnica ni podpisala pogodbe o zaposlitvi s podjetjem A., ni prišla nazaj na delo k toženi stranki, zato tudi nima interesa za reintegracijo toženi stranki. Tožnica bi si lahko zmanjšala škodo, tako da bi podpisala pogodbo o zaposlitvi z že omenjenim podjetjem. Tožnici je pravica iz delovnega razmerja, vključno s plačo, pripadala za čas, ko ji je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo, saj se je s tem prekinila vzročna zveza med tožnico in toženo stranko. Tožena stranka je sicer prepričana, da je tožnici delovno razmerje pri novem delodajalcu, N.K. d.o.o., prenehalo ali po njeni volji ali nezakonito, zato tožena stranka ne more nositi odgovornosti drugega delodajalca do tožnice tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri drugem delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto "izdelovalec embalaže" (A1-A11) in sicer vse iz razloga začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice, priče N.K. in prečitanja vseh listin, ki se nahajajo v spisu, utemeljeno zaključilo, da je delo tožnice na delovnem mestu "izdelovalec embalaže" izgubilo značaj začasnosti. Pritožbeno sodišče se z zgornjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo na strani 5. izpodbijane sodbe, v celoti strinja in jo sprejema kot pravilno, v izogib ponavljanju pa se le sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z zaključkom, da pri tožnici ni šlo več za začasno povečan obseg dela, temveč za trajno povečan obseg dela. Tako Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je bil v veljavi do 31.12.2002, kot tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je pričel veljati 1.1.2003, sta kot temeljno obliko sklenitve delovnega razmerja (oziroma pogodbe o zaposlitvi) opredelila delovno razmerje za nedoločen čas. To pomeni, da sta delodajalec in delavec praviloma sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, le izjemoma, pod pogoji, določenimi z zakonom, pa sta lahko sklepala tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom je zakonodajalec sankcioniral s tem, da se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, štela, kot da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR, podobno 1. odstavek 18. člena ZDR/90). Razlogi, zaradi katerih je bila lahko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, so bili izrecno opredeljeni v 1. odstavku 17. člena ZDR/90 oziroma v 1. odstavku 52. člena ZDR. Oba zakona sta med razlogi naštela tudi začasno povečan obseg dela. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je delo tožnice na delovnem mestu "izdelovalec embalaže", na katerem je tožnica delala vse od 21.8.2000 pa do 20.12.2004, izgubilo naravo začasnosti, je utemeljeno zaključilo, da se šteje da je pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 21.6.2004 dalje sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR). Na takšno ugotovitev ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi imela v tem obdobju več naročil iz tujine in da je prišlo pri toženi stranki do večje odsotnosti delavcev zaradi bolniškega staleža oziroma letnega dopusta. Tožena stranka ustreznih dokazov v zvezi z navedenimi trditvami glede naročil iz tujine v spis ni vložila, odsotnost delavcev zaradi bolniškega staleža ali koriščenja letnega dopusta pa ne pomeni, da je prišlo zaradi tega do začasno povečanega obsega dela. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi določbe ZDR uporabilo za obdobje pred 1.1.2003. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obseg dela na delovnem mestu, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, izgubil naravo začasnosti, pri čemer je presojalo zakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za obdobje od 21.6.2004 dalje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da za vodenje tega individualnega delovnega spora niso bile izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnica ni najprej zahtevala varstva svojih pravic pri delodajalcu (1. odstavek 204. člena ZDR). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila dne 28.12.2004, torej po tem, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi poteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehalo. Ker je torej tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (in po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki) je lahko uveljavljala sodno varstvo v zvezi z uveljavljanjem svojih pravic neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek 204. člena ZDR) v roku 30 dni od prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 388/2004 z dne 9.12.2004, saj ta temelji na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je namreč pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da mora delavec, ki uveljavlja nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času trajanja te pogodbe, najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu po 1. odstavku 204. člena ZDR, šele ob izpolnitvi te predpostavke pa lahko v 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR). Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je s tožnico sklepala pogodbo o zaposlitvi za določen čas v spornem obdobju le zaradi začasno povečanega obsega dela. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, kateri se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, že dejstvo, da je tožnica s toženo stranko sklenila enajst pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto in za časovno obdobje več kot štirih let, izkazuje, da o začasnem povečanju obsega dela na tem delovnem mestu ni mogoče govoriti. Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožena stranka tožničino delo potrebovala tudi po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je želela tožnico za opravljanje istega dela angažirati preko sklenitve pogodbe s podjetjem A., s katerim naj bi tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ki naj bi jo napotilo nazaj na delo k toženi stranki.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo, ni upoštevalo določbe 118. člena ZDR, ki opredeljuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. To določbo sodišče uporabi na predlog delavca (1. odstavek 118. člena ZDR) oziroma ne glede na njegov predlog (2. odstavek 118. člena ZDR) če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita. Uporaba tega člena pride torej v poštev, če delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec. Ker predmet tega individualnega delovnega spora ni bila presoja zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč presoja zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, če bi pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka uporabilo določbo 118. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica v času po tem, ko ji je pri toženi stranki potekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, sprejela vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode tožene stranke (prijava na Zavodu za zaposlovanje, zaposlitev za določen čas pri drugem delodajalcu). Če delavcu pri delodajalcu preneha delovno razmerje nezakonito (bodisi da gre za nezakonito redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca - 88. člen ZDR, 111. člen ZDR; bodisi da gre za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - 54. člen ZDR) je sicer delavec v okviru splošnih pravil civilnega prava dolžan sprejeti razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda delodajalca. Iz spisovnih podatkov (A25) je razvidno, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu N.K d.o.o. in da ji je delovno razmerje pri njem trajalo od 23.2.2005 do 23.12.2005. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da tožnica s tem, ko se je zaposlila pri podjetju N.K. d.o.o. namesto pri podjetju A., ni sprejela vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode tožene stranke. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica do reintegracije oziroma do izplačila vtoževanih plač za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni upravičena, ker naj bi bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je tožnici nastala. Če sklene delavec pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar se šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR), ima od delodajalca pravico zahtevati, da ga pozove nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača vse pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja. Če se delavec v tem času zaposli za določen čas pri drugem delodajalcu, njegova pravica do reintegracije k prvemu delodajalcu ne preneha, od prvega delodajalca pa ima pravico zahtevati razliko med prejemki, ki jih je pri drugem delodajalcu prejel in prejemki, do katerih bi bil upravičen, če bi bil še vedno zaposlen pri prvem delodajalcu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.