Jedro

Za tožbeno stališče, da regulacijska linija ne more biti všteta v skupno površino gradbene parcele, ker ni namenjena za gradnjo, ni podlage ne v zakonu ne v Odloku o PUP. Odlok o PUP primerjave ne omejuje glede na vrsto objekta ali območje urejanja, temveč se osredotoča na primerjavo nameravane gradnje s sosednjimi objekti oziroma s podobo (celotnega) naselja. Določba 17. člena Odloka o PUP ne daje podlage za primerjavo nameravane gradnje zgolj z objekti v isti ureditveni enoti oziroma istem območju namenskih rab, ampak se tam določeni okviri za primerjavo nanašajo na naselje, zaselek oziroma sosednje objekte. Prostorski red daje pojmu gradbene meje vsebino, ki se izrecno nanaša na oblikovanje podobe naselja, kar smiselno izključuje vpliv te regulacijske črte na podzemne etaže objektov. Organ v obravnavanem primeru na mnenja občine ni vezan, saj zakon kaj takega izrecno ne določa. Pri presoji izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja upošteva vpis lastninske pravice na relevantnih nepremičninah oziroma se omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil po 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ, če v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorju (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za novogradnjo - novozgrajen objekt: manj zahtevna nastanitvena objekta ... na zemljišču, parc. št. 493/7, k. o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je investitor vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nastanitvena objekta na prej navedenem zemljišču s priloženo dokumentacijo. Organ je preveril, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po prvem in drugem odstavku 43. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Obrazložil je, zakaj je predvidena gradnja skladna z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora (v nadaljevanju Odlok o PUP) in ugotovil, da so pridobljena vsa predpisana mnenja, da ima investitor na vseh relevantnih zemljiščih zagotovljeno pravico graditi in da imata predvidena objekta zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo. Med postopkom je tožnik s še nekaterimi stranskimi udeleženci predlagal organu, naj zaprosi Občino A. za obvezno razlago nekaterih določb Odloka o PUP. Prvostopenjski organ je presodil, da je nameravani poseg skladen tudi s temi določbami, zato predlogu za izdajo obvezne razlage ni sledil. Investitor je tekom postopka spremenil dokumentacijo in priložil DGD - dopolnitev 2. julij 2020, vendar je organ ugotovil, da to na pravice stranskih udeležencev ni vplivalo, zato jih s spremembo ni posebej seznanjal. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in odločil, da mora tožnik plačati investitorju stroške pravnega zastopanja v zvezi z odgovorom na pritožbo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem ne strinja. V tožbi pojasnjuje, zakaj meni, da bo predvidena gradnja bistveno poslabšala njegove bivalne pogoje in obrazlaga, zakaj sporna gradnja po njegovem mnenju ni skladna z določbami Odloka o PUP. Navaja, da je prvostopenjski organ storil bistveno kršitev postopka, ker na Občino A. ni naslovil pobude za razlago določb Odloka o PUP. Meni, da bi moral organ s spremembo dokumentacije DGD seznaniti mnenjedajalce in pridobiti nova mnenja. Ker je bil projekt spremenjen še 9. 7. 2020, s čimer ni bil seznanjen, mu je bila kršena pravica do izjave. Organ bi se moral poslužiti postopka usklajevanja po GZ, odstop od negativnega mnenja občine pa obrazložiti. Tožnik tudi meni, da investitor ni zadostil pogoju izkazanosti pravice graditi na relevantnih nepremičninah, ker v zvezi s temi zemljišči pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah na podlagi izbrisne tožbe poteka pravdni postopek opr. št. P 47/2020. Predlaga, naj sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne oziroma podredno, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, zadevo pa vrne organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis obravnavane zadeve.

6. Investitor kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pojasnjuje svoja stališča in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V prvi pripravljalni vlogi navaja, da je bila v pravdnem postopku, ki se je pri Okrajnem sodišču na Jesenicah vodil pod opr. št. P 47/2020, tožba umaknjena, v dodatni vlogi z dne 12. 8. 2021 pa podaja navedbe v zvezi z odločitvijo Disciplinskega sodišča Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) glede disciplinskih kršitev, ki se nanašajo na izdelavo mnenja o skladnosti obravnavanega posega s prostorskimi akti z dne 2. 10. 2019, ki ga je na podlagi naročila Občine A. izdelala družba B., d. o. o. 7. Tožnik in stranka z interesom v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztrajata vsak pri svojih stališčih, ki jih dodatno pojasnjujeta.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

8. Sodišče je 24. 1. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 1974/2020-29, da v zadevi odloča sodnik posameznik. Prisotne stranke sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodnika na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2023 niso ugovarjale, enako tudi ne toženka do izdaje te sodbe. Toženka se je skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) glavni obravnavi odpovedala.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalnih vlog tožnika na list. št. A2 do A6, v listine, ki so priloga odgovora na tožbo stranke z interesom na list št. C2 in C3, ter v upravni spis zadeve.

10. Sodišče je ob upoštevanju 52. člena ZUS-11 zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje tožnika in postavitev sodnega izvedenca urbanistične oziroma geodetske ali druge ustrezne stroke kot prepozna oziroma nedopustna, saj ju tožnik v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ni predlagal, na izrecno vprašanje sodnika na naroku pa ni navedel upravičenih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogel predlagati že v upravnem postopku.

11. Pooblaščenec tožnika je na naroku navedel, da je tožnik v upravnem postopku podajal izjave, kar se lahko v upravnem sporu uresničuje preko tožnikovega zaslišanja, za angažiranje izvedenca urbanistične stroke pa v upravnem postopku ni bilo potrebe, ker je bilo že pridobljeno mnenje, ki ga je za Občino A. izdelala družba B., za to mnenje pa je mislil, da bo zadostovalo za odločitev, zato predhodni upravni postopek ni utemeljeval pridobitve izvedenskega mnenja s področja urbanizma.

12. Navedeno po presoji sodišča niso upravičeni razlogi, zakaj tožnik teh dokaznih predlogov ni mogel predlagati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje tožnika sodišče pojasnjuje, da izjavljanje stranke v upravnem postopku ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnika) kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi svoje zaslišanje.2

13. Da prvostopenjski organ ni sledil mnenju Občine A. glede neskladnosti predvidene gradnje s prostorskim izvedbenim aktom, ki ga je za Občino A. pripravila družba B., pa je bil tožnik seznanjen najkasneje z vročitvijo prvostopenjske odločbe, kar pomeni, da bi lahko dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične oziroma geodetske ali druge ustrezne stroke predlagal najkasneje v pritožbi oziroma pred drugostopenjskim organom, upravičenih razlogov, zakaj tega ni storil, pa ni navedel, še manj izkazal. Poleg tega mnenja občine, ki mora biti skladno s prvim odstavkom 40. člena GZ priloženo pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni mogoče šteti kot dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki ga v upravnem postopku (lahko) poda stranka oziroma stranski udeleženec. Pri tožnikovem dokaznem predlogu za postavitev sodnega izvedenca urbanistične oziroma geodetske ali druge ustrezne stroke, glede na to, kako je bil predlagan, pa gre tudi za neprimeren dokaz, saj ga je tožnik predlagal v zvezi z vprašanjem skladnosti predvidene gradnje z določbami Odloka o PUP, navedeno pa se nanaša na presojo pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer je razlaga in pravilna uporaba prava v domeni sodišča (iura novit curia).

14. Sodišče je kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga stranke z interesom po vpogledu v listine na list. št. C4 (umik tožbe) in C5 (obvestilo toženi stranki o umiku tožbe), saj je dejstvo umika tožbe v pravdnem postopku, ki se je pod opr. št. P 47/2020 vodil pri Okrajnem sodišču na Jesenicah, kar naj bi se s tema listinama dokazovalo, med strankami nesporno. Dokazne predloge stranke z interesom po vpogledu v sklepa Disciplinskega sodišča ZAPS z dne 6. 5. 2021 (na list. št. C6 in C7), v izpis elektronskih poštnih sporočil z dne 22. 10. 2020 (na list. št. C8), v dokument Seznanitev o začetku postopka in vabilo k priglasitvi udeležbe z dne 13. 5. 2021 (na list. št. C9 in C10), v Vabilo na ustno obravnavo z dne 20. 10. 2021 (na list. št. C11), v Skico 0.9 z vrisom manipul. površin in prizidka z dne 26. 11. 2021 (na list. št. C12) ter na prikaz lege z vrisanim prizidkom (na list. št. C13) pa je sodišče ob upoštevanju 52. člena ZUS-1 zavrnilo kot nedopustne, ker v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta niso obstajale oziroma ker gre za listine, ki so vse nastale po izdaji izpodbijane prvostopenjske oziroma drugostopenjske upravne odločbe in v postopku izpodbijane odločbe tudi niso bile podane. Stranka z interesom na izrecno vprašanje sodnika na naroku ni navedla upravičenih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogla predlagati že v upravnem postopku. Kolikor listine v času izdaje izpodbijane odločbe niso obstajale, jih namreč glede na 52. člen ZUS-1 ni mogoče upoštevati, saj se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve glede na čas izdaje izpodbijanega akta. Pooblaščenec stranke z interesom je na izrecno vprašanje sodnika na glavni obravnavi tudi navedel, da zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ne ugovarja.

**K točki I izreka**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je sporna izdaja gradbenega dovoljenja stranki z interesom (investitorju) za novogradnjo - novozgrajen objekt: manj zahtevna nastanitvena objekta ... na zemljišču, parc. št. 493/7, k. o. ... Sporno je, ali je nameravana gradnja skladna z GZ in Odlokom o PUP, kar sta v tem primeru pravni podlagi za presojo skladnosti predvidenih objektov, ter posledično, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Uveljavljane so tudi kršitve pravil upravnega postopka.

17. Med strankami je nesporno, da se za zemljišče s parc. št. 493/7, k. o. ..., na katerem je predvidena gradnja, upoštevajo merila Odloka o PUP, ki veljajo za območje urejanja KG SK3/1, z namensko rabo prostora SK (območje za stanovanja in kmetije) in ureditveno enoto vas (v).

18. Tožnik uveljavlja neskladnost nameravane gradnje s posameznimi določbami Odloka o PUP. Navaja, da za objekt 2 ni ugotovljeno za kateri gostinsko - nastanitveni obrat gre. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da so v objektu 1 predvidena sekundarna bivališča, v objektu 2 pa apartmaji. To pomeni, da sta oba objekta predvidena za sekundarno bivanje, ta dejavnost pa je po tretji alineji prvega (1a) odstavka 9. člena Odloka o PUP za predmetno območje dopustna, kar je bistveno za presojo, zato v zvezi s tem ni pomembno, za točno kateri gostinsko - nastanitveni obrat naj bi šlo v tem primeru. Po petem odstavku 6. člena Odloka o PUP3 so namreč sekundarna bivališča med drugim tudi počitniški apartmaji. Pri tem sodišče pripominja, da je skladno s četrto alinejo prvega odstavka 9. člena Odloka o PUP na obravnavanem območju dopustna tudi terciarna dejavnost. Terciarna dejavnost po tem odloku pa je med drugim tudi gostinstvo (drugi odstavek 6. člena Odloka o PUP), ki je skladno s tretjim odstavkom 6. člena Odloka o PUP po tem odloku gostinska dejavnost, ki se odvija v naslednjih vrstah gostinskih obratov: gostišča, hotelska in apartmajska naselja, planinski in drugi domovi, kampi, prostori za goste pri sobodajalcih in na kmetijah z nastanitvijo, hoteli, moteli, penzioni, prenočišča, restavracije, gostilne, kavarne, slaščičarne, okrepčevalnice, bari, obrati za pripravo in dostavo jedi. Druge dejavnosti gostinstva so v odloku urejene posamično, za vsako vrsto gostinskega obrata posebej. Za gostinstvo po tem odloku se ne šteje bivanje v počitniških hišah in počitniških stanovanjih. Apartmaji so (gl. zakon o gostinstvu) oblika nastanitvenih prostorov kot del gostinske nastanitvene dejavnosti. Iz tega sledi, da so apartmaji po Odloku o PUP del gostinsko nastanitvene dejavnosti, gostinska dejavnost pa sodi med terciarne dejavnosti, kot prej navedeno, te dejavnosti pa so na obravnavanem območju (tudi) dopustne (četrta alineja prvega odstavka 9. člena Odloka o PUP).

19. Prvostopenjski organ je tudi pravilno upošteval celotno površino gradbene parcele v izmeri 1433 m2, kot izhaja iz priložene dokumentacije k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Za tožbeno stališče, da regulacijska linija ne more biti všteta v skupno površino gradbene parcele, ker ni namenjena za gradnjo, pa ni podlage ne v zakonu ne v Odloku o PUP, izrecne podlage za tako naziranje pa ne navede niti sam tožnik. Zato je ta ugovor neutemeljen.

20. Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da se obravnavana objekta 1 in 2 stikata, vendar sta konstrukcijsko ločena skozi vse etaže, nimata skupnih temeljev, nimata skupnih napeljav in priključkov ter sta funkcionalno samostojna, imata vsak lasten vhod, lasten sistem napeljav in sta ločena s požarnim zidom od strehe do kleti, zato se štejeta kot samostojna objekta. S tem je organ po presoji sodišča ustrezno obrazložil, zakaj gre v obravnavanem primeru za dva samostojna objekta. Ta ugotovitev organa je skladna s prvim odstavkom 3. člena Uredbe o razvrščanju objektov (Uradni list št. 37/2018), ki med drugim določa, da se objekti, ki se dotikajo, vendar niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo, razvrščajo kot samostojen objekt. Glede na to tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami, brez konkretnih navedb, ki bi lahko odtehtale konkretizirane ugotovitve organa o samostojnosti objektov, ne more izkazati neustreznosti obrazložitve organa s tega vidika.

21. Ob upoštevanju navedenega je tako organ pravilno upošteval, da znaša zazidana površina vsakega objekta 270,3 m2, kar je skladno s prvim odstavkom 11. člena Odloka o PUP, po katerem zazidana površina posameznega objekta v obravnavanem območju in ureditveni enoti ne sme preseči 280 m2. Prvostopenjski organ je glede na drugi odstavek 11. člena Odloka o PUP4 tudi pravilno izračunal indeks zazidanosti in odstotek ozelenjenega zemljišča, navedeni izračun pa ustrezno in razumljivo pojasnil. 22. Po presoji sodišča je organ tudi ustrezno obrazložil, zakaj je predvidena gradnja skladna s 17. in 32.b členom Odloka o PUP. Po prvem odstavku 17. člena Odloka o PUP je treba pri določanju višine objektov poleg predpisanih dopustnih višin za posamezne vrste objektov upoštevati tudi vertikalni gabarit naselja oziroma zaselka, tako da novi objekti po višini ne izstopajo iz celotne podobe naselja oziroma zaselka. Skladno z drugim odstavkom 17. člena Odloka o PUP morajo biti dozidani ali nadzidani obstoječi objekti ter novi objekti oblikovani v takšnih razmerjih in velikosti, da so skladni s sosednjimi objekti v naselju ali gruči. Tloris, višina in razmerja novega stavbnega volumna ne sme bistveno odstopati od razmerij in velikosti sosednjih objektov. Bistveno preseganje skladnega merila ni dopustno.

23. Iz navedenih določb izhaja, da Odlok o PUP prej opisane primerjave ne omejuje glede na vrsto objekta ali območje urejanja, kot razloguje tožnik, temveč se osredotoča na primerjavo nameravane gradnje s sosednjimi objekti oziroma s podobo (celotnega) naselja. Za razlago, kot jo ponuja tožnik, da se skladnosti razmerij in višin spornih predvidenih objektov ne bi smelo utemeljevati z objekti na območju za hotele H in z družbenimi zgradbami (zdravstveni dom, trgovina), tako po presoji sodišča glede na povedano ni prav nobene zakonite podlage. Prej citirana določba 17. člena Odloka o PUP namreč ne daje podlage za primerjavo nameravane gradnje zgolj z objekti v isti ureditveni enoti oziroma istem območju namenskih rab, ampak se tam določeni okviri za primerjavo nanašajo na naselje, zaselek oziroma sosednje objekte.5

24. Pavšalna je tožbena navedba, da naj bi višine znatno odstopale od višin sosednjih zemljišč, saj navedenega tožnik ne konkretizira - ne navede, katera sosednja zemljišča misli, niti ne konkretizira njihovih višin. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ ustrezno ugotovil višino slemen predvidenih objektov in jo primerjal z višinami slemen sosednjih objektov, kar je vse konkretno navedel, ter na tej podlagi zaključil, da so višine slemen sosednjih objektov višje od višine slemena predvidenih objektov, zato predvidena gradnja po višini ne bo izstopala iz podobe naselja. Ustrezno je tudi navedel in konkretiziral zazidane površine sosednjih objektov, jih primerjal s predvidenima objektoma in ugotovil, da nova objekta tudi po zazidani površini (velikosti) ne bosta izstopala iz podobe naselja. Da naj bi organ napačno navedel določene objekte kot sosednje oziroma da naj bi njihove višine in zazidane površine napačno ugotovil, pa tožnik konkretizirano ne trdi.

25. Neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi načrtovana objekta rušila razmerje posamičnih objektov tako z razmerjem stranic (1:4) kot s stavbnim volumnom. Organ je pravilno ugotovil, da imata predvidena objekta razmerje stranic 1:2,02 (23,40 m : 11,55 m), kar je skladno z 32.b členom Odloka o PUP, in da po tej karakteristiki ne bosta odstopala od sosednjih objektov. Da naj bi imeli sosednji objekti drugačno razmerje stranic, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovil prvostopenjski organ, tožnik konkretizirano ne navaja, saj ne pojasni, za katere sosednje objekte naj bi prvostopenjski organ morebiti napačno ugotovil razmerje stranic. S tem, ko tožnik navaja, da so sosednji objekti zgrajeni z razmerji stranic 1:1,4; 1:1,37; 1:1,04; 1:2,2; 1:1,18, ob tem, ko objektov ne konkretizira in ne napravi konkretizirane primerjave oziroma ocene, ne more izpodbiti ugotovitev organa glede razmerij stranic objektov in opravljene primerjave po tem kriteriju, zato teh tožbenih trditev niti ni mogoče presoditi. S takimi pavšalnimi navedbami ni mogoče izpodbiti ugotovitev organa o razmerju stranic sosednjih objektov, ki jih je upošteval pri presoji skladnosti predvidenih objektov s prej citiranim 17. členom Odloka o PUP in kar je ustrezno obrazložil. Tožbena trditev, da naj bi imela predvidena objekta razmerje stranic 1:4 pa ni utemeljena, saj je organ glede na prej povedano pravilno upošteval, da gre za dva objekta, upoštevaje njune dimenzije pa na tej podlagi tudi pravilno ugotovil razmerje stranic. Navajanje skupne dimenzije obeh predvidenih objektov v smislu primerjalnega razmerja je zato po povedanem neutemeljeno.

26. Tožnik nadalje trdi, da tloris objekta 2 presega gradbeno mejo s kletnim tlorisom in da je kršen četrti odstavek 89. člena Uredbe o prostorskem redu Slovenije (v nadaljevanju Uredba) in drugi odstavek 16.a člena Odloka o PUP.

27. Uredba v 11. točki 5. člena opredeljuje regulacijske črte kot urbanistične elemente za reguliranje in oblikovanje podobe naselja, ob upoštevanju ustvarjenih in naravnih danosti v prostoru naselja. Med te črte spada tudi gradbena meja, ki je uvrščena med horizontalne regulacijske črte, ki se praviloma uporabljajo za določevanje meje javnega prostora, do katerega se lahko načrtujejo in gradijo objekti (prvi odstavek 89. člena Uredbe), medtem ko se vertikalne regulacijske črte, med katere spada tudi gradbena meja v nadstropjih, uporabljajo za določanje urbanističnih oblikovnih elementov zazidave (drugi odstavek 89. člena Uredbe). Gradbena meja je črta, ki je novozgrajeni oziroma načrtovani objekti ne smejo presegati, lahko pa se je dotikajo ali pa so od nje odmaknjeni v notranjost zemljišča (četrti odstavek 89. člena Uredbe).

28. Iz navedenih določb sledi, da prostorski red daje pojmu gradbene meje vsebino, ki se izrecno nanaša na oblikovanje podobe naselja, kar smiselno izključuje vpliv te regulacijske črte na podzemne etaže objektov. Poleg tega jo uvršča med horizontalne regulacijske črte, ki se praviloma uporabljajo za določevanje meja javnega prostora, do katerega se lahko načrtujejo in gradijo objekti, kot prej navedeno, ne pa za določanje urbanističnih oblikovnih elementov zazidave, za kar se uporablja vertikalne regulacijske črte. Gradbena meja, kot jo opredeljuje Uredba, se torej očitno ne nanaša na podzemske etaže objekta, ki ne vplivajo ne na oblikovanje prostora, ne na razmejitev med javnim in zasebnim prostorom, in to kljub temu, da je v opredelitvi uporabljen izraz „objekt“. Po devetem odstavku 6. člena Odloka o PUP gradbena meja določa skrajni zunanji rob, do katerega lahko seže tloris objekta in je določena v grafičnem prikazu. Ta opredelitev gradbene meje v Odloku o PUP pa je po vsebini praktično enaka prej opisani opredelitvi tega pojma iz četrtega odstavka 89. člena Uredbe.6 Zato tožbeni očitek glede kršitve četrtega odstavka 89. člena Uredbe in drugega odstavka 16.a člena Odloka o PUP glede na navedeno ni utemeljen.

29. Nadalje je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil skladnost predvidene gradnje z 38. členom Odloka o PUP. Navedel je, da vsakemu objektu pripada 716,50 m2, kar je več od minimalno predpisane velikosti gradbene parcele po prvem odstavku 38. člena Odloka o PUP.7 Pojasnil je tudi, da funkcionalno zemljišče omogoča normalno uporabo in vzdrževanje objekta z vsemi spremljajočimi prostorskimi potrebami, vključno s parkiranjem, ter da je širina dovoza za stanovanjski objekt 1 več kot 3 m (tj. 4 m), širina dovoza za nastanitveni objekt 2 pa je 13,50 m (kar je enako širini dostopa do parkirišč).8 Navedene presoje pa tožnik zgolj s pavšalnim navajanjem, da funkcionalno zemljišče naj ne bi omogočalo običajne uporabe in vzdrževanja objektov, ne more izpodbiti.

30. Nepomembna je tožbena navedba, da niso zagotovljene prostorske potrebe po zelenih površinah in da naj bi bil zaradi tega vprašljiv arhitekturni in urbanistični standard, saj je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, koliko obsegajo zelene površine in koliko odstotkov predstavlja ozelenjeno zemljišče, ter pojasnil, da so ugotovljene vrednosti skladne s prej citiranim drugim odstavkom 11. člena Odloka o PUP, to pa je bistveno za presojo. Nekonkretizirane in zato neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da naj bi bil zaradi pozicije parkirnih mest in zapletenega dostopa onemogočen prost dostop do vhodov v objekt in dostop na severno in zahodno stran na zelenice, vprašljiv pa tudi intervencijski dostop, ter da ni predvidenih površin, kjer bi se zbiral skidan sneg. Tožnik s takim pavšalnim navajanjem namreč ne more izpodbiti obrazloženih ugotovitev in presoje, kot jo je napravil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi.

31. V zvezi s tožbeno navedbo, da bo klet predvidenega objekta 2 od meje z nepremičnino, parc. št. 491/17, k. o. ..., oddaljena 2,52 m in da zato, ker bo zgrajena na minimalni odmaknjenosti, ne bo omogočena varnost v času gradnje, ogrožena pa naj bi bila tudi stabilnost tožnikovega stanovanja, sodišče pripominja, da je bistveno, da so odmiki predvidenih objektov v skladu s prvim odstavkom 16.a členom Odloka o PUP,9 torej da znašajo najmanj 2,5 m, kar je v tem primeru upoštevano. Da naj bi bila zaradi odmika v izmeri 2,52 m onemogočena varnost v času gradnje in ogrožena stabilnost tožnikovega stanovanja, pa so pavšalne navedbe, za katere tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih konkretnih dokazil in jih zato sodišče niti ne more presojati. Enako velja glede tožbenih navedb, da so se na tožnikovi nepremičnini že pojavile razpoke in da gre v času gradnje pričakovati še večje negativne vplive na tožnikovo nepremičnino, saj tožnik tudi za te trditve ni predložil nobenih dokazil tekom upravnega postopka.

32. Pavšalne so trditve o tem, da naj bi predlagana gradnja poslabšala tožnikove bivalne pogoje z vidika osončenja, svetlobe, zračnosti, da gradnja predstavlja tveganje za odtekanje vode na tožnikovo nepremičnino, da bo zaradi gradnje tožniku otežen dostop do njegove nepremičnine, da se bodo povečale obremenitve dostopne ceste in zastoji na njej, da bo prišlo do neuporabnosti tožnikove nepremičnine. Tožnik navedenega konkretizirano ne obrazloži, še manj izkaže, saj za svoje trditve ne predloži dokazil. Tožnik bi namreč moral skladno s petim odstavkom 39. člena GZ10 predložiti ustrezna dokazila že v upravnem postopku, vendar tega ni storil, čeprav je bil na ustni obravnavi 2. 7. 2020 na to še izrecno dodatno opozorjen.

33. Tožnik nadalje trdi, da naj bi bil upravni organ vezan na mnenje občine glede skladnosti predvidene gradnje s prostorskimi akti oziroma da mora organ mnenju občine slediti ali pa odstop od mnenja obrazložiti.

34. V skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ morajo biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predložena predpisana mnenja mnenjedajalcev. V obravnavani zadevi je bila eden od pristojnih mnenjedajalcev tudi Občina A., ki je podala mnenja glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti, ker se na njenem območju nahaja gradnja predvidenih objektov (tretji odstavek 31. člena GZ). Do mnenj se mora v skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ opredeliti pristojni upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V primeru neusklajenih, nejasnih mnenj in mnenj, ki nimajo ustrezne pravne podlage, lahko razpiše ustno obravnavo z namenom uskladitve ali spremembe mnenja. Če uskladitev ali sprememba mnenja ni dosežena, lahko odloči sam po opravljenem ugotovitvenem postopku ali s pomočjo mnenja pristojnega organa za nadzor nad mnenjedajalcem (tretji odstavek 40. člena GZ). Enako izhaja iz določbe četrtega odstavka 209. člena ZUP, v skladu s katero se sme odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje) izdati šele potem, ko upravni organ dobi mnenje mnenjedajalca, vendar na to mnenje ni vezan, razen, če je s posebnim predpisom to izrecno določeno, in lahko torej izda odločbo tudi v nasprotju z danim mnenjem. Da je mnenje obvezno za pristojni organ, mora predpis to izrecno določati.11

35. Iz navedenega izhaja, da organ v obravnavanem primeru na mnenja občine ni vezan, saj zakon kaj takega izrecno ne določa. S tem, ko je prvostopenjski organ argumentirano obrazložil, zakaj je nameravana gradnja skladna z relevantnimi določbami Odloka o PUP, pa se je implicitno opredelil do mnenj občine in pojasnil, zakaj jim ni sledil. Ker organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kot rečeno, ni vezan na mnenja, je dolžan ne glede na mnenje občine na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ sam presoditi, ali je nameravana gradnja v skladu s prostorskimi akti, kar je v obravnavanem primeru tudi ustrezno storil, saj je to v njegovi pristojnosti. V tem primeru pa tudi ni bilo podlage za ravnanje organa po tretjem odstavku 40. člena GZ, saj ni šlo za nobeno od situacij iz citirane določbe. Poleg tega zakon ne predvideva obveznega usklajevanja po citirani določbi, ampak organu daje (le) možnost takega postopka. S tem, ko prvostopenjski organ na občino ni naslovil pobude za razlago določb Odloka o PUP, pa ni kršil pravil postopka, saj je v svoji odločbi pojasnil, da je predvidena gradnja skladna z določbami Odloka o PUP, kar pomeni, da v postopku ni zaznal kakršnekoli dvoumnosti pri uporabi Odloka o PUP, čemur bi bila eventualno lahko namenjena naslovitev take pobude. V zvezi s tem pa tožnik niti ne pojasni, kako naj bi opustitev navedenega lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, zato s tem ugovorom ne more uspeti.

36. Tožnik dalje navaja, da z zadnjo spremembo projekta (9. 7. 2020) ni bil seznanjen, zato mu je bila kršena pravica do izjave. Meni, da bi moral organ zaradi spremembe dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti nova mnenja.

37. Prvostopenjski organ je navedel, v čem je bila spremenjena dokumentacija in da te spremembe ne vplivajo na pravice stranskih udeležencev. Drugostopenjski organ je dodatno pojasnil, da spremembe dokumentacije niso take narave, da bi lahko vplivale na že izdana mnenja. Navedel je, da gre še vedno za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dveh nastanitvenih objektov, objekta, označena s številkama 3 in 4, ker tvorita uvozno klančino, pa gre šteti za dela v zvezi z vzdrževanjem odprtih površin ob objektu (5. točka 2 Priloge 2 Uredbe) in ne kot samostojen objekt. Podporni zid kot del uvozne klančine je od sosednjega zemljišča oddaljen več kot 2,5 m, kar tudi v primeru, da bi ga bilo mogoče šteti za manj zahtevnega, zadošča določbi 16.a člena Odloka o PUP, ki se nanaša na odmik od sosednjega zemljišča. 38. V zvezi s tem tožnik le na splošno trdi, da je v obravnavani zadevi prišlo do sprememb dokumentacije in našteva, kaj naj bi se spremenilo. Pri tem konkretno ne pojasni, kako naj bi spremembe vplivale na že izdana mnenja oziroma na njegove pravice in pravni položaj kot stranskega udeleženca v upravnem postopku, kar pa je bistveno za uporabo tretjega odstavka 42. člena GZ.12 S pravno koristjo, ki jo varuje v konkretnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec, je namreč opredeljen obseg njegove udeležbe, zato v postopku ne more dajati izjav, ki niso namenjene varstvu te njegove koristi oziroma pravnega interesa. Stranska udeležba ni namenjena varstvu tuje ali javne koristi.13 Kako naj bi sprememba dokumentacije vplivala na tožnikovo pravno korist in s tem na njegove izjave v postopku ter na izdana mnenja, tožnik, kot rečeno, konkretno ne pojasni, niti ne obrazloži, kako naj bi opustitev navedenega vplivala na samo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. S spremembami dokumentacije je bil tožnik namreč seznanjen najkasneje z vročitvijo prvostopenjske odločbe, možen pa bi bil tudi vpogled v upravni spis zadeve. Iz določbe tretjega odstavka 42. člena GZ namreč izhaja, da mora organ s spremembo dokumentacije seznaniti mnenjedajalce ali stranske udeležence in po potrebi pridobiti njihova nova mnenja ali izjave le v primeru, če so spremembe take, da lahko vplivajo na izdana mnenja ali izjave stranskih udeležencev. Zato tožnik s takim pavšalnim ugovorom, brez konkretiziranih pojasnil o tem, kako naj bi spremembe dokumentacije vplivale na njegove pravice in posledično na njegovo izjavljanje v postopku ter na že izdana mnenja, ne more uspeti.

39. Glede tožbenih navedb, da investitor naj ne bi izkazal pravice graditi, ker je glede relevantnih nepremičnin na podlagi izbrisne tožbe v teku pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah P 47/2020, pa sodišče poudarja, da pri presoji izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ14 upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja upošteva vpis lastninske pravice na relevantnih nepremičninah oziroma se omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil po 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ,15 če v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja. Takšna ureditev tako smiselno izključuje vsebinsko (izven v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Tožena stranka je torej ravnala pravilno in zakonito, ker se je omejila na ugotavljanje, ali je investitor uspel izkazati obstoj pravice graditi na katerega od načinov, ki jih izrecno predpisuje zakon. Ne glede na to pa so te tožnikove navedbe tudi nepomembne za odločitev, ker je med strankami nesporno, da je bila tožba v predmetnem pravdnem postopku P 47/2020 umaknjena, kar pomeni, da je ta pravdni postopek ustavljen.

40. Ker je sodišče glede na vse obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka**

41. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

42. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in je sodišče tako tudi odločilo, bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče tožbo zavrnilo že na podlagi spisne dokumentacije in opravljenega naroka, tako da pojasnila te stranke niso vplivala na odločitev sodišča. Stranka z interesom je v svoji vlogi in na naroku pretežno povzemala bistvo obrazložitve izpodbijane odločbe oziroma ponavljala svoje navedbe iz postopka. Te navedbe pa glede na obrazloženo niso vplivale na odločitev sodišča, zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015. 1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019. 3 Peti odstavek 6. člena Odloka o PUP določa: „Sekundarna bivališča po tem odloku so počitniške hiše, počitniška stanovanja, počitniški apartmaji in druge bivalne površine, ki jih lastnik uporablja delno ali pretežno za lastne potrebe in mu ne služijo za trajno bivanje. Za obstoječa sekundarna bivališča se štejejo objekti in stanovanja, kjer ne bivajo prebivalci s stalnim bivališčem v Občini Kranjska Gora. Za obstoječa sekundarna bivališča se štejejo tudi stavbe, ki imajo za tak namen pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje.“ 4 Po drugem odstavku 11. člena Odloka o PUP v ureditvenih enotah vas (v) pri novih gradnjah indeks zazidanosti, to je razmerje med površino zemljišča/parcele in zazidano površino objekta, ne sme preseči 0,4. Najmanj 10 % zemljišča mora biti ozelenjenega. 5 Primerjaj tudi s sodbo tega sodišča I U 2160/2008 z dne 15. 6. 2010. 6 Glej sodbo tega sodišča I U 435/2014 z dne 28. 8. 2014. 7 Prvi odstavek 38. člena Odloka o PUP se glasi: „Zemljišče namenjeno gradnji se določa glede na velikost in namembnost objekta, lego sosednjih objektov, oblikovanost zemljišča in glede na posestne meje. Zemljišče namenjeno gradnji za stanovanjski objekt ali za gostinski nastanitveni objekt na namenskih raba »H« lahko meri najmanj 450 m2, na drugih namenskih rabah pa lahko meri najmanj 350 m2. Pri določanju zemljišča namenjenega gradnji kmetije se upošteva tudi medsebojna razporeditev objektov kmetije, vrsta kmetijske proizvodnje in potrebni manipulativni prostor za kmetijsko mehanizacijo.“ 8 Drugi in tretji odstavek 38. člena Odloka o PUP se glasita: „Funkcionalno zemljišče se določa glede na velikost in namembnost objekta ter oblikovanost zemljišča. Omogočati mora normalno uporabo in vzdrževanje objekta z vsemi spremljajočimi prostorskimi potrebami, vključno s parkiranjem, razen v primeru, da je del teh potreb s pogodbo zagotovljen na drugem zemljišču. Širina dovoza za stanovanjske objekte mora biti najmanj 3 m, širina dovoza za kmetije in kmetijske objekte mora biti najmanj 3,5 m. Širina dovoza do objektov, ki imajo javen dostop, mora biti najmanj 5,5 m. Navedene širine za dovoz do objektov morajo biti zagotovljene do objektov, ki so ob javni prometni površini (cesti) oziroma v dolžini najmanj 6 m od roba javne prometne površine (ceste) za objekte, ki niso neposredno ob javni prometni površini.“ 9 Prvi odstavek 16.a člena Odloka o PUP določa: “Odmik objektov (zahtevnih in manj zahtevnih objektov) od zemljišča namenjenega gradnji mora biti najmanj 2,5 m. Manjši odmik od 2,5 m je dopusten v območjih ohranjanja naselbinske dediščine. Postavitev na parcelno mejo je dopustna v območju naselbinske dediščine samo v primeru rekonstrukcije, nadomestne gradnje obstoječega objekta ali novogradnje kot nadomestitve obstoječega objekta. Manjši odmiki od 2,5 m so dopustni s pisnim soglasjem soseda oziroma upravljavca javne površine ob zagotovljenih pogojih za varnost, rabo in vzdrževanje objekta ter enako tudi v času gradnje. Odmiki po tem PUP veljajo/se merijo od parcelne meje, zemljišča namenjenega gradnji, regulacijske linije ali druge navedene meje do zunanjega roba fasade objekta v pritlični etaži.“ 10 Po petem odstavku 39. člena GZ mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. 11 Glej Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 316. 12 Po tretjem odstavku 42. člena GZ mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, če se med postopkom dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja spremeni tako, da to lahko vpliva na izdana mnenja ali izjave stranskih udeležencev, s spremembo seznaniti mnenjedajalce ali stranske udeležence in po potrebi pridobiti njihova nova mnenja ali izjave v delu, v katerem se je projektna rešitev spremenila. 13 Glej Kmecl, Andrej, v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 334-335. 14 Pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo. 15 Po 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če investitor v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja, predložiti: notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, sodno ali upravno odločbo, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da je investitor zakoniti upravljavec, ali drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del.