Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala za verjetno. Trditve, da se ji nalaga izjemno sporen in neustaven sklep, s katerim se tožnico sili, da grobo poseže v pravico svojih naročnikov in javnosti do obveščenosti, do svobode informacij, in trditve, da gre za primer izjemne in popolnoma nepopravljive škode 200.000 posameznikom, ki jim to pravico zagotavlja 39. člen Ustave RS, ne morejo biti podlaga za presojo, da je tožeča stranka izkazala navedeni zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. Škoda mora biti izkazana v sferi tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočnosti sodne odločbe odložila izvršitev odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 17. 3. 2010, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora kot ponudnik storitve informacijske družbe v roku 15 dni po prejemu te odločbe omejiti dostop do spletne strani www....

, na kateri gospodarska družba A... prireja igre na srečo, in sicer tako, da onemogoči pretvorbo tekstovnega spletnega naslova z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www....

v IP naslov (1. točka izreka) ter da mora prvostopenjskemu upravnemu organu predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v roku 8 dni po omejitvi dostopa do spletne strani (2. točka izreka). Tožena stranka pa je z odločbo z dne 29. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevane začasne odredbe utemeljilo s presojo, da tožeča stranka ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in zahteva od Ustavnega sodišča Republike Slovenije presojo skladnosti določbe devetega odstavka 107. člena Zakona o igrah na srečo, po odločitvi Ustavnega sodišča pa izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da prvostopno sodišče ni presodilo, ali so podani pogoji za oceno ustavnosti navedene določbe Zakona o igrah na srečo. Tožeča stranka je prepričana, da je navedena določba v očitnem neskladju z 39. členom Ustave RS in 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop, stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala za verjetno. Trditve, da se ji nalaga izjemno sporen in neustaven sklep, s katerim se tožnico sili, da grobo poseže v pravico svojih naročnikov in javnosti do obveščenosti, do svobode informacij, in trditve, da gre za primer izjemne in popolnoma nepopravljive škode 200.000 posameznikom, ki jim to pravico zagotavlja 39. člen Ustave RS, ne more biti podlaga za presojo, da je tožeča stranka izkazala navedeni zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. Škoda mora biti izkazana v sferi tožnika. Pa tudi sicer s pravilno izvršitvijo ukrepa, s katerim se omejuje dostop do spletnih strani, preko katerih tuja gospodarska družba prireja igre na srečo, ne more biti nedopustno poseženo v navedeno ustavno pravico. Izvrševanje ukrepa, ki ga je odredil državni organ, ki je pristojen za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (prvi odstavek 107. člena Zakona o igrah na srečo), namreč temelji na dokončnem upravnem aktu. Izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov še ne pomeni poseganja v ustavno pravico tožeče stranke kot nosilca sredstva komunikacije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi sodišče prve stopnje je sporno določbo Zakona o igrah na srečo ocenilo kot skladno ustavno. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi (ko gre za odločanje o začasni odredbi, torej za nujno zadevo) ni nobene podlage, da bi Vrhovno sodišče prekinilo postopek, pred Ustavnim sodiščem RS sprožilo postopek za oceno ustavnosti navedene določbe ter postopek odločanja nadaljevalo šele potem.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).