Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je pri tožniku podan dejanski stan (nevarnost za javni red države) po 40/3 členu ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je toženik vložil pri sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da tukaj dejansko živi in da je zahtevek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložil pravočasno. Nadalje pa je bilo na podlagi podatkov iz kazenske evidence ugotovljeno, da je bil tožnik s sodbami občinskega sodišča z dne 26.1.1977, 14.10.1974, 7.8.1974, 20.11.1975 in 1.12.1976 obsojen na enotno kazen treh let zapora; s sodbo občinskega sodišča z dne 25.1.1983 na kazen 9 mesecev zapora; s sodbo občinskega sodišča z dne 18.2.1983 na 9 mesecev zapora; s sodbo občinskega sodišča z dne 20.10.1983 na kazen 9 mesecev zapora; s sodbo občinskega sodišča z dne 28.2.1990 na kazen 6 mesecev zapora; in s sodbo temeljnega sodišča z dne 17.9.1990 obsojen na kazen enega leta in 5 mesecev, zapora zaradi česar se tožnik tudi nahaja v zaporih. Ker številne zaporne kazni, na katere je bil tožnik pravnomočno obsojen, pri tožniku niso dosegle prevzgojnega učinka in je tožnik še naprej izvrševal kazniva dejanja, tožena stranka ocenjuje, da v primeru tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ker so po mnenju tožene stranke podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), tožena stranka tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogla ugoditi in je zato to vlogo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da že 14 let ne živi več v Makedoniji, katere državljan je. Ves ta čas živi v Sloveniji, kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče. Trenutno se nahaja na prestajanju dvoletne zaporne kazni, ki mu poteče 17.1.1993. Ker živi že 14 let v Sloveniji in je v Makedoniji odjavil stalno prebivališče, je vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Prijavljen je pri zavodu za zaposlovanje. Kazniva dejanja (gre le za manjše tatvine) je storil le zato, da se je lahko preživljal. Ker mu po odpustu iz zapora ni nihče nudil ničesar (niti dela, niti socialne pomoči, niti stanovanja), da bi se lahko vključil v normalno življenje, je bil primoran stopiti zopet na "staro pot". Prosi za pridobitev slovenskega državljanstva oziroma potnega lista, saj se po prestani kazni ne more vrniti v Makedonijo (tam nima nikogar in tudi je odjavil stalno prebivališče). Stvari so se namreč tako obrnile, da nujno potrebuje potni list, saj ker nima slovenskega državljanstva, nima v Sloveniji kaj iskati. Potni list potrebuje za odhod v Indijo, saj je po narodnosti Rom. Morda mu bodo v Indiji več nudili za normalno življenje, kot v Sloveniji. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Pravilne so tudi ugotovitve tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da številne zaporne kazni, na katere je bil tožnik pravnomočno obsojen, pri njem niso dosegle prevzgojnega učinka, saj je tožnik še naprej izvrševal kazniva dejanja, kar tožnik v tožbi niti ne izpodbija, ob tem pa navaja v opravičilo socialne razloge za to.

Po 1. in 3. odstavku 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na katera se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek); ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (to je, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države - 3. odstavek). Ker je tožena stranka, glede na podatke in listine v upravnih spisih, pravilno ocenila, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije oziroma so podani razlogi iz citiranega 3. odstavka 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je po presoji sodišča z izpodbijano odločbo pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.