Jedro

Postopek, ki je tekel do pravnomočne odločitve o glavni stvari, in postopek izterjave naloženih stroškov postopka sta ločena postopka. Odločbe, s katerimi se postopka končata, je mogoče izpodbijati samostojno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 340/2007 z dne 23. 6. 2009 H. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da je obsojeni, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso. Zoper takšno odločitev je obsojeni vložil pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom II K 340/2007 z dne 27. 7. 2009 zavrglo kot nedovoljeno, saj sta se tako obsojeni kot okrožni državni tožilec na glavni obravnavi, takoj po razglasitvi sodbe, pravici do pritožbe odpovedala. Na predmetni sklep Okrajnega sodišča se je obsojeni pritožil, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 918/2009 z dne 9. 9. 2009 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse, kot stroška pritožbenega dela kazenskega postopka.

2. V zvezi z navedenim je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 28. 6. 2010 obsojenemu izdalo plačilni nalog za plačilo obeh naloženih sodnih taks, za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 v višini 96,00 EUR ter za postopek pred sodiščem druge stopanje po tarifni številki 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113, v višini 144,00 EUR, skupno torej 240,00 EUR. S sklepom II K 340/2007-35, izdanim dne 21. 6. 2010 je ugodilo predlogu obsojenega in mu dovolilo, da naloženo plača v dveh obrokih po 120,00 EUR.

3. Obsojeni je dne 30. 6. 2010 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil vlogo naslovljeno „prošnja za oprostitev za plačilo sodne takse in sklepa“, ki jo je sodišče, po dopolnitvi s strani zagovornice, obravnavalo hkrati tako kot ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse in pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 340/2007-35 z dne 21. 6. 2010, s katerim je bilo ugodeno predlogu za obročno odplačevanje. Slednjo je predložilo v odločitev pristojnemu višjemu sodišču, s sklepom II K 340/2007-40 z dne 23. 12. 2010 pa ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo.

4. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma V Kp 13/2011 in V Kp 14/2011 dne 11. 2. 2011 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kp 340/2007-35 z dne 21. 6. 2010, pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper sklep II K 340/2007-40 z dne 23. 12. 2010 pa kot nedovoljeno zavrglo. Obsojenemu je naložilo v plačilo sodni taksi za oba dela pritožbenega postopka.

5. Zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, po lastnih navedbah, vlaga tako zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 340/2007-40 z dne 23. 12. 2010 kot tudi zoper odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 13/2011 in V Kp 14/2011 z dne 11. 2. 2011 in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočne sklepe Okrajnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje, stroške ugovornega in pritožbenega dela kazenskega postopka in stroške postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti pa v plačilo naloži Republiki Sloveniji.

6. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zahtevo ocenjuje kot neutemeljeno.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu in njegovi zagovornici, vendar se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

8. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja iz stališča, da je odločba o stroških v pravnomočni obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani nezakonita, ker je sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan plačati „stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso,“ sodna taksa pa je strošek kazenskega postopka po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. V posledici takšne odločitve, po kateri plačilo sodne takse obsojenemu sploh ni bilo naloženo, so po stališču vložnice nezakonite vse nadaljnje, iz takšne odločitve izhajajoče odločbe, začenši s plačilnim nalogom, za izdajo katerega sodišče tako sploh ni imelo pravne podlage. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča s takšnimi in podobnimi navedbami vložnica izraža le nestrinjanje z odločbo o stroških v obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 6. 2009, pri čemer pa je zahteva za varstvo zakonitosti zoper to odločbo nedovoljena, saj je vložena prepozno. Skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP smejo namreč zagovornik, obdolženec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe. Sodba z dne 23. 6. 2009 je postala pravnomočna na dan izreka, saj se je obsojeni pritožbi odpovedal. Glede na navedeno je trimesečni rok za vložitev zahteve že potekel. Iz vsebine zahteve sicer izhaja, da zagovornica odločbe o stroških v obsodilni sodbe ne izpodbija samostojno, pač pa jo šteje kot del sodnega postopka, ki je tekel pred pravnomočnimi izpodbijanimi sklepi, v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Postopek, ki je tekel do pravnomočne odločitve o glavni stvari, in postopek izterjave naloženih stroškov postopka sta ločena postopka. Odločbe, s katerimi se postopka končata, je mogoče izpodbijati samostojno. Sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v smislu 420. člena ZKP, so zato samo tista procesna dejanja sodišča, ki se nanašajo na posamezno pravnomočno odločbo, ki se jo izpodbija. Nasprotna razlaga bi dopuščala situacijo, ko bi vsaka naknadna odločba sodišča sprožila ponovni tek roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper vse predhodne pravnomočne odločbe.

9. V zvezi z formalno izpodbijanima pravnomočnima sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 2. 2011 Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se sme po določbi tretjega odstavka 374. člena ZKP odločbo o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih nepravilno odločilo, ali odločilo v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z zakonom, to je v nasprotju z določbami 92. do 95. člena ZKP, ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Neupoštevajoč navedbe, ki se nanašajo na odločbo o stroških v pravnomočni obsodilni sodbi (tretji odstavek 421. člena ZKP), sta bistvena očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da Zakon o sodnih taksah, ki je začel veljati 1. 10. 2008 (v nadaljevanju: ZST-1) ni pravilna pravna podlage za odmero sodne takse, saj bi se glede na določili 38. in 40. člena ZST-1 moral uporabiti prej veljavni Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST), ki za kazenske postopke načeloma ni predvideval sodne takse, ampak se je po določbah ZKP odmerila povprečnina ter, da je Višje sodišče v Ljubljani ob zavrženju pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog obsojenemu nezakonito naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega dela postopka. Očitka nista utemeljena.

11. Vrhovno sodišče deli stališče sodišča prve stopnje, ki že v sklepu o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog vložnici pojasnilo pravno podlago s plačilnim nalogom naložene sodne takse ter pri tem v prvi vrsti poudarilo, da se še v času teka kazenskega postopka ni spremenil le ZST, ki je uvedel plačilo sodnih taks tudi za kazenski postopek, ampak tudi določila kazenskega procesnega zakona. Novela ZKP, ki je začela veljati 1. 11. 2008, je namreč povprečnino kot strošek kazenskega postopka po 6. točki drugega odstavka 92. člena nadomestila s sodno takso. Okrajno sodišče je obsodilno sodbo izdalo 23. 6. 2009 in glede na usklajeno ureditev 92. člena ZKP povsem pravilno zaključilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso. Ne gre pa spregledati, da bi bila odmerjena povprečnina, kljub temu da bi se sicer upoštevale tudi obsojenčeve premoženjske razmere, nedvomno višja (prim. določilo tretjega odstavka 92. člena ZKP pred uporabo novele ZKP-I).

12. Vrhovno sodišče ne vidi nezakonitosti niti v odločbi o stroških v sklepu pritožbenega sodišča z dne 11. 2. 2011, saj je sodišče povsem utemeljeno, skladno z določilom prvega odstavka 98. člena v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP, glede na to, da obsojenčeva zagovornica s pravnim sredstvom ni niti delno uspela, zaključilo, da je obsojeni dolžan plačati strošek pritožbenega dela postopka, tj. sodno takso.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Ker zagovornica obsojenega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojeni, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.