Jedro

Pred začetkom veljavnosti ZBan HKS za svoje poslovanje niso potrebovale dovoljenja toženke in zanje niso veljale določbe ZBH o zagotavljanju likvidnosti in obvladovanju tveganj, prav tako pa tudi ne ureditev jamstva za hranilne vloge, niti določbe o nadzoru toženke nad izvajanjem zakona.

Likvidnost in poslovanje HKS je urejal ZHKS (13. do 20. člen ZHKS), ki pa toženke ni pooblastil za nadzor nad izvajanjem tega zakona, niti ni HKS vključil v sistem jamstva, predpisan z ZBH.

Pooblastil za izvajanje bonitetnega nadzora ter za izvajanje s tem povezanih ukrepov v HKS toženki ni dajal niti ZBS. Pravilnost pojasnjene razlage navedenih zakonov, potrjuje tudi posebna ureditev prilagajanja HKS, predpisana z ZBan. V uskladitvenem obdobju po začetku veljavnosti ZBan je toženka izvajala nadzor nad HKS v obsegu in dinamiki, predpisani v petem odstavku 241. člena ZBan in Sklepa o usklajevanju.

Izrek

Revizija druge do četrte, šeste, osme do desete, trinajste, šestnajste do osemnajste, enaindvajsete, štiriindvajsete do šestindvajsete, devetindvajsete do petintridesete, sedemintridesete do osemintridesete, šestinštiridesete do devetinštiridesete, petinpetdesete, oseminpetdesete, devetinpetdesete, enainšestdesete, dvainšestdesete, štiriinšestdesete, sedeminšestdesete, sedeminsedemdesete do devetinsedemdesete, dvainosemdesete do enaindevetdesete, sedemindevetdesete, osemindevetdesete in stotretje do stoosme tožeče stranke se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jim je tožena stranka dolžna izplačati različne zneske, ki v seštevku znašajo 3,985.576,56 EUR, in zahtevek za povračilo stroškov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev odškodninskih zahtevkov, ki jih tožniki, kot stečajni upniki Hranilno kreditne službe A. (v nadaljevanju HKS a.), uveljavljajo zoper toženko. Navaja, da do začetka veljavnosti Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan) toženka ni imela pravne podlage za izvajanje bonitetnega nadzora nad poslovanjem takrat delujočih HKS, zato ji iz tega naslova ni mogoče očitati malomarnega ravnanja. Javnost je ustrezno obveščala o sistemu dovoljenj in zajamčenih vlog, v zvezi s čemer je uvedla tudi uporabo zelenih tabel in nalepk, zato ji tudi iz tega naslova ni mogoče očitati neustreznega ravnanja. Enako velja za njeno funkcijo v postopku sprejemanja zakonodaje. V uskladitvenem obdobju po začetku veljavnosti ZBan je ravnala s potrebno skrbnostjo in izpolnila vse zakonske zahteve, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti ne glede pravočasnosti sprejema Sklepa o usklajevanju HKS z določbami ZBan (v nadaljevanju Sklep o usklajevanju) ne glede nadaljnjih ukrepov in njihove pravočasnosti.

2. Revidenti v reviziji uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očitajo uporabo nejasnih oziroma pravno nedorečenih izrazov, kot so „sistem“ in „bonitetni nadzor“, ki jih ni v besedilu zakonov. Razlogi sodbe o podlagi nadzora so v nasprotju sami s sabo. Vztrajajo, da je toženka pooblastilo za izvajanje nadzora nad HKS in ukrepanje imela že na podlagi Zakona o hranilno kreditnih službah (v nadaljevanju ZHKS), Zakona o bankah in hranilnicah (v nadaljevanju ZBH), ZBan in Zakona o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS) ter splošnih pravil odškodninske odgovornosti o prepovedi povzročanja škode. Kolikor pa toženka trdi, da ji zakonodaja nadzora ni omogočala, pa dolžne skrbnosti ni izpolnila, ker ni predlagala ustrezne zakonodajne spremembe. Trdijo, da so se za HKS poleg določb 31. člena ZBS uporabljale tudi določbe 34., 35. in 36. člena ZBS (skrb za splošno likvidnost bank in hranilnic). Iz ZBS izhajajo večje oziroma širše obveznosti toženke, kot jih razlaga sodišče. Zmotno je stališče, da toženka do izteka roka za uskladitev ni imela nobene pristojnosti ukrepanja zoper HKS. Sodišče se do tega ni opredelilo in je neobrazloženo odstopilo od sodne prakse. Toženka je s Sklepom o usklajevanju znižala kriterije obvladovanja tveganj, kot so bili določeni z ZHKS, o čemer sodba nima razlogov. Vztraja, da imajo v reviziji citirane zakonske določbe vsebino varnostnih predpisov. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov o zatrjevanem nadzoru HKS a. Pritožbeno sodišče se ni izreklo o naravi nadzora, ki ga je toženka izvajala v drugi HKS. Sklep sodišča o nepomembnosti zamude pri sprejemanju podzakonskega akta je pavšalen. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora razčistiti izvedenec in ki bi moral odgovoriti tudi na vprašanje, ali je toženka sprejela učinkovite ukrepe za nadzor nad poslovanjem HKS, in na druga vprašanja, ki jih načenja revizija. Sodišče ni strokovnjak za ugotavljanje, ali so bili ukrepi smotrni in ali je toženka ravnala kot dober gospodar, zato bi za takšne ugotovitve moralo imenovati ustreznega izvedenca. Sodišče se ni izreklo do vseh zakonskih ukrepov, na primer delnega odvzema dovoljenja. Ni se opredelilo do ključnih navedb o protipravnosti ravnanja toženke in njene krivde, temveč zgolj nekritično sledi navedbam toženke, tedanjo zakonodajo pa razlaga preozko. Sistem obveščanja z zeleno nalepko je bil uradno objavljen šele 13. 10. 2001, pred tem pa je bil interna oznaka, znana le toženki in poslovodstvu HKS. Toženka je imela tudi druge močnejše možnosti obveščanja javnosti.

3. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija druge do četrte, šeste, osme do desete, trinajste, šestnajste do osemnajste, enaindvajsete, štiriindvajsete do šestindvajsete, devetindvajsete do petintridesete, sedemintridesete do osemintridesete, šestinštiridesete do devetinštiridesete, petinpetdesete, oseminpetdesete, devetinpetdesete, enainšestdesete, dvainšestdesete, šestinštiridesete, sedeminšestdesete, sedeminsedemdesete do devetinsedemdesete, dvainosemdesete do enaindevetdesete, sedemindevetdesete, osemindevetdesete in stotretje do stoosme tožeče stranke ni dovoljena. Revizija ostalih ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Stranke lahko neposredno vložijo revizijo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

6. Tožniki so formalni (navadni) sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj vsak od njih uveljavlja zoper toženko odškodnino za svojo škodo. V takem primeru se v zvezi s pravico do revizije v skladu s prvim in drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednosti zahtevkov tožnikov ne seštevajo, temveč je odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. V tako ureditev subjektivne kumulacije peti odstavek 367. člena ZPP ne posega. Po podatkih iz sodbe sodišča prve stopnje vrednosti tožbenih zahtevkov oziroma vrednost spornega predmeta za revidente, navedene v I. točki izreka te sodbe in sklepa, za vsakega od njih ne presega zneska 40.000 EUR. Revizija glede odločitve, ki se nanaša na te revidente, zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

O neutemeljenosti revizije:

7. V obravnavani zadevi tožniki, ki so bili vlagatelji sredstev v HKS A. in nato njeni stečajni upniki, zatrjujejo odškodninsko odgovornost toženke zaradi opustitve nadzora in ukrepanja zoper HKS A. ter v zvezi s tem opustitve obveščanja javnosti in predlaganja ustreznih zakonodajnih sprememb, zaradi česar jim je nastala škoda v obsegu v stečaju nepovrnjenih vlog.

8. Dejansko podlago sodb obeh sodišč tvorijo naslednje ugotovitve: HKS A. je bila ustanovljena leta 1995. V okviru prilagajanja določbam ZBan je toženka vsem HKS. naložila, da do srede marca 2001 posredujejo bonitetna poročila o stanju na dan 31. 12. 2000. Po prejetih poročilih je postopek pregleda poslovanja HKS A. pričela 26. 6. 2001 in 23. 7. 2001 izdala odredbo o odpravi kršitev. HKS A. ni ravnala v skladu z odredbo. Zaradi suma, da sredstva HKS A. ne zadoščajo za poplačilo upnikov, je toženka dne 22. 10. 2001 izdelala oceno njenega finančnega položaja, ji dala možnost za izjavo in nato 29. 1. 2002 izdala odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka ter istega dne pri pristojnem sodišču vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Sklep o začetku stečajnega postopka je bil zaradi vmesnega postopka pred Ustavnim sodiščem (na pobudo stečajnega sodišča in HKS A.) izdan 4. 11. 2003. Toženka je javnost preko medijev obveščala o sistemu zajamčenih vlog in izdaje dovoljenj za opravljanje bančnih storitev, poleg tega pa so bile vse finančne institucije, vključene v ta sistem, ustrezno označene z zeleno tablo in nalepko toženke.

9. Po presoji revizijskega sodišča niso podani v reviziji uveljavljani ugovori zmotne uporabe materialnega prava, izpodbijana sodba pa odgovarja na vse pravno odločilne trditve in ugovore o protipravnosti in skrbnosti ravnanja toženke.

10. Odškodninska odgovornost toženke za ravnanja, ki se kažejo v zatrjevanih opustitvah, predpostavlja, da je imela toženka kot centralna banka Republike Slovenije v relevantnem času dolžnost nadzora in ukrepanja zoper HKS in da je takšno dolžnost opustila. Za ukrepanje, ki bi ji omogočalo poseg v delovanje HKS, bi toženka morala imeti pooblastilo v zakonu, zato njene odgovornosti zaradi opustitve ukrepov ni mogoče graditi zgolj na splošnih pravilih o prepovedi povzročanja škode. Revizijsko zavzemanje, da je imela toženka pred začetkom veljavnosti ZBan podlago za izvajanje nadzora nad varnim in skrbnim poslovanjem (tako imenovani bonitetni nadzor) ter s tem povezanih ukrepov v HKS na podlagi ZHKS, ZBH in ZBS, nima podlage v navedenih predpisi Ker ima zakonodajno pristojnost v Republiki Sloveniji Državni zbor, pa odškodninske odgovornosti toženke ni mogoče utemeljevati niti na morebitnih opustitvah v okviru njene zakonodajne iniciative, in sicer tako pred in kot po začetku veljavnosti ZBan.

11. Pred 20. 2. 1999, ko je začel veljati ZBan, je poslovanje bank in hranilnic urejal ZBH(1), ki je toženko je pooblastil za izdajo dovoljenj za poslovanje bank in hranilnic ter za njihov odvzem. Med drugim je urejal sistem jamstva za bančne vloge (37. oziroma 78. člen ZBH) in nadzor toženke nad izvajanjem tega zakona. Po določbi 63. člena ZBH so se za hranilnice po tem zakonu poleg poštne hranilnice in hranilnice štele tudi HKS, in sicer je po 79. členu ZBH to bila hranilnica, ustanovljena pri kmetijski ali obrtni zadrugi na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Tak poseben zakon je bil ZHKS(2), ki je urejal ustanavljanje, upravljanje in poslovanje HKS. Čeprav je bil ZBH kot splošen predpis sprejet kasneje kot ZHKS, se ZBH ni uporabljal za HKS. ZBH namreč ni posegel v veljavnost ZHKS. V 3. členu ZBH pa je bilo določeno, da se njegove določbe ne uporabljajo za finančne organizacije, ki so ustanovljene s posebnim zakonom. Zato HKS za svoje poslovanje niso potrebovale dovoljenja toženke in zanje niso veljale določbe ZBH o zagotavljanju likvidnosti in obvladovanju tveganj, prav tako pa tudi ne ureditev jamstva za hranilne vloge, niti določbe o nadzoru toženke nad izvajanjem zakona. Likvidnost in poslovanje HKS je še naprej urejal ZHKS (13. do 20. člen ZHKS), ki pa toženke ni pooblastil za nadzor nad izvajanjem tega zakona, niti ni HKS vključil v sistem jamstva, predpisan z ZBH. Za primer, da sredstva HKS ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, je v drugem odstavku 15. člena ZHKS določal, da za obveznosti H. odgovarjajo ustanoviteljice s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno. Pooblastil za izvajanje bonitetnega nadzora ter za izvajanje s tem povezanih ukrepov v HKS toženki ni dajal niti ZBS, ki je v relevantnem času urejal delovanje toženke. V 2. členu je ZBS poleg skrbi za stabilnost valute toženki nalagal tudi skrb za splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine. Teh nalog pa ni mogoče enačiti z obveznostjo toženke za izvajanje nadzora nad varnim in skrbnim poslovanjem bank in hranilnic, ki jo je v tedanjem času izvajala na podlagi ureditve poslovanja in nadzora bank in hranilnic, predpisanega v ZBH, ki pa ni zajemal HKS.(3) Pravilnost pojasnjene razlage navedenih zakonov, ki nikakor ni zgolj jezikovna, temveč upošteva tudi ostale metode, predvsem metodo sistematične razlage, pa potrjuje tudi posebna ureditev prilagajanja HKS, predpisana z ZBan. Ta zakon je sicer uredil tudi uskladitev bank in hranilnic (240. člen ZBan), posebej in pod drugačnimi pogoji pa je bila v 241. členu ZBan predpisana uskladitev HKS. Takšna posebna uskladitev HKS, ustanovljenih na podlagi ZHKS, je bila potrebna prav zato, ker pred začetkom veljavnosti ZBan HKS, drugače kot banke in hranilnice, niso imele dovoljenja toženke in niso bile vključene v prejšnjo ureditev nadzora in jamstva po ZBH. Zanje so zato v uskladitvenem obdobju še veljale določbe 13., 14. in 17. do 20. člena ZHKS (drugi odstavek 241. člena in tretji odstavek 244. člena ZBan).

12. Navedeni situaciji HKS je bil v uskladitvenem obdobju po začetku veljavnosti ZBan prilagojen tudi nadzor, ki ga je toženka lahko izvajala v obsegu in dinamiki, predpisani v petem odstavku 241. člena ZBan in Sklepu o usklajevanju. Kaj drugega ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča G 9/2001 z dne 20. 5. 2002, ki je bila izdana v upravnem sporu ravno v zvezi z nadzorom na podlagi petega odstavka 241. člena ZBan. Glede na navedeno izpodbijana sodba ne odstopa od sodne prakse, kot to neutemeljeno zatrjuje revizija. Ne držijo niti revizijske navedbe, ki sodišču pripisujejo stališče, da toženka do izteka roka za uskladitev HKS po Sklepu o usklajevanju ni imela nobene pristojnosti ukrepanja zoper HKS. Nenazadnje tak ukrep pomeni tudi odločba toženke o ugotovitvi pogojev za stečaj HKS A. Prav tako ne drži, da se pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ne opredeli do navedenega pritožbenega očitka, saj se s tem vprašanjem ukvarja v zadnjem odstavku na 7. strani sodbe. Očitki, da naj bi toženka s Sklepom o usklajevanju znižala standarde o obvladovanju tveganj, predpisane z ZHKS, so neobrazloženi. Revizija namreč ne pojasni, v čem naj bi bilo zatrjevano znižanje standardov. Glede na vsebino Sklepa o usklajevanju, ki določa podrobnejši način usklajevanja s standardi ZBan, ter glede na dejstvo, da so skladno z določbo drugega odstavka 241. in tretjega odstavka 244. člena ZBan za HKS v prilagoditvenem obdobju hkrati veljale tudi določbe ZHKS o likvidnosti ter ugotavljanju prihodka in dobička ter oblikovanju skladov (13., 14. in 17. do 20. člen ZBan), je pritožbeno sodišče po presoji revizijskega sodišča takšne trditve pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

13. Upoštevaje navedeno postopno dinamiko usklajevanja, predpisano z ZBan in s Sklepom o usklajevanju, ter v 8. točki te obrazložitve povzete dejanske ugotovitve o postopanju toženke v postopku nadzora HKS A., ki se je pričel 26. 6. 2001, so po presoji revizijskega sodišča neutemeljeni vsi revizijski ugovori, ki merijo na nepravočasen in nepravilen način ukrepanja toženke. Toženka je bila dolžna izvesti tiste ukrepe, za katere so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Prisilna likvidacija je ukrep, ki ga toženka izreče v primeru, ko nadziranec ovira opravljanje nadzora nad poslovanjem(4), kakršen je tudi obravnavani primer. Ker pa je sumila, da so hkrati izpolnjeni tudi pogoji za začetek stečajnega postopka, ni ravnala protipravno, če je namesto postopka prisilne likvidacije začela postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka. Zato ni bistveno, kako je toženka ravnala v drugi HKS, v kateri naj bi po navedbah tožnikov najprej začela postopek prisilne likvidacije in nato stečaj, kar dovoljuje 152. člen ZBan.

14. Glede na opisani obseg pooblastil toženke pred in po ZBan ter upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine o kronologiji izvajanja nadzora v HKS A., za odločitev niso pomembne revizijske navedbe, s katerimi tožniki poskušajo prikazati, da toženka ni izvajala svojih z zakonom predpisanih pooblastil, vključno s sprejemanjem podzakonskih predpisov, niti (sicer neutemeljeno) zatrjevanje, da gre za tako imenovane varnostne predpise. Upoštevaje navedeno materialno izhodišče o nadzoru nad HKS pred in po ZBan revidenti ne morejo uspeti niti z očitkom, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do drugih ukrepov oziroma da se je opredelilo le do odvzema dovoljenja in prisilne likvidacije.

15. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe v zvezi z očitano opustitvijo obveščanja javnosti je ugotovitev, da je toženka javnost o tem, kakšno dovoljenje ima posamezna banka oziroma hranilnica, obveščala preko medijev in sistema zelenih nalepk. Za presojo, da v ravnanju toženke ni bilo protipravne opustitve, zadostuje, da je na navedeni način javnost seznanjala o tem, nad katerimi subjekti izvaja nadzor, ki ni vključeval HKS. Od kdaj je za tako imenovano zeleno nalepko imela podlago v predpisih, v tem smislu ni pomembno. Da pred tem takšno obveščanje ni bilo opazno, pa je nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

16. Pritožbeno sodišče ima prav, da so izrazi, uporabljeni v sodbi sodišča prve stopnje, kot so „sistem“ in „bonitetni nadzor“ jasni in razumljivi, zato je razumljiva tudi sodba. Gre za splošne izraze, ki so znani in razumljivi v vsakdanjem jeziku, stranki pa je glede na vsebino in potek postopka v tej zadevi znana tudi njihova vsebina v obravnavanem primeru, zato ne drži očitek pritožbenemu sodišču, da je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo nekritično in brez pravne argumentacije. Prav tako ni utemeljen očitek o nasprotju med razlogi glede dolžnosti toženke izvajati nadzor na podlagi ZHKS. Očitki v zvezi z uporabljenimi izrazi o večjem in manjšem nadzoru ne upoštevajo celotnega sobesedila tega dela obrazložitve. Sodišče prve stopnje v tem delu očitno ne govori o konkretnih pooblastilih toženke. Na revizijski očitek o kršitvi zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se toženki naloži predložitev listin o izvajanju nadzora v HKS A., s katero naj bi se izkazala nekonsistentnost toženkinih trditev o vsebinah nadzora toženke v HKS, pritožbeno sodišče res ni odgovorilo izrecno. Po oceni sodišča prve stopnje je toženka izkazala, da je šlo za nadzor v okviru izvajanja monetarne politike. Gre za rezultat dokazne ocene, ki pa glede na pojasnjeno materialnopravno razlago niti ni pomemben. Za očitke o opustitvah, na katerih tožniki gradijo vtoževano odškodninsko odgovornost toženke, je bistvena ugotovitev, da toženka pred začetkom veljavnosti ZBan ni imela zakonskega pooblastila za izvajanje nadzora in ukrepov v HKS, v uskladitvenem obdobju po uveljavitvi ZBan pa sta bila dinamika in obseg nadzora začrtana s prehodnimi in končnimi določbami ZBan in Sklepa o usklajevanju. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem o vprašanjih pravočasnosti sprejema podzakonskega predpisa, nadzora nad poslovanjem HKS. pred in po ZBan ter pravočasnosti in primernosti ukrepanja, trditev, da je toženka s Sklepom o usklajevanju znižala standarde iz ZHKS, idr. Pritožbeno sodišče ima namreč prav, da gre za vprašanja pravilne uporabe prava, to pa je dolžno poznati sodišče. 17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS/I, št. 1/91. Op. št. (2): Ur. l. RS - stari, št. 14/90. Op. št. (3): To potrjuje tudi sedanja ureditev v Zakonu o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), ki toženkino nalogo, da oblikuje, uveljavlja in nadzoruje sistem pravil za varno in skrbno poslovanje bank in hranilnic (9. točka prvega odstavka 12. člena ZBS-1) uvršča med ti. druge naloge, naštete v 12. členu ZBS-1, medtem ko njeno odgovornost za splošno likvidnost bančnega sistem uvršča med naloge izvajanja denarne politike v 11. členu ZBS-1. Op. št. (4): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS Cpg 2/2004 z dne 26. 11. 2004 in G 9/2001 z dne 20. 5. 2002.