Jedro

Tožnik je s tem, ko je dopustil na gradbišču postavitev gradbiščne table izvajalca, na kateri ni bil naveden odgovorni vodja projekta PGD in odgovorni vodja projekta PZI, kršil določbo 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika. Sodišče pa ne soglaša z odločitvijo tožene stranke, da je tožnik s tem, ko se je predstavil kot vodja gradbišča, storil disciplinsko kršitev po 15. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika. Tako kršitev namreč stori tisti, ki uporablja strokovne in izobrazbene nazive, do katerih ni upravičen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Senata disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije, št. DK 16/2015 z dne 24. 12. 2015, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Senat disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, št. DK 16/2015 z dne 24. 12. 2015, tožnika spoznal za krivega več disciplinskih kršitev na gradbišču rekonstrukcije, odstranitve dela stavbe in spremembe namembnosti stanovanjske stavbe v okrepčevalnico in tri turistične sobe na zemljišču s parc. št. 1175 k.o. ... Ugotovil je, da je kršil 3. člen Pravilnika o gradbiščih (Uradni list RS, št. 55/2008) v zvezi z 2. členom Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), saj je v času od 6. 6. 2014 do 1. 9. 2014 kot odgovorni vodja del dopustil postavitev gradbiščne table izvajalca, na kateri ni bil naveden odgovorni vodja projekta PGD in odgovorni vodja projekta PZI; nadalje, da je kršil 76. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v zvezi z 2. členom Kodeksa, ker se je kot pooblaščeni inženir predstavil kot odgovorni vodja del izvajalca A., d.o.o., četudi je investitor z izvajalcem sklenil le pogodbo o izvajanju gradbenih del in obrtniških del v obsegu kleparskih del; da je kršil 27. člen ZGO-1 v zvezi z 2. členom Kodeksa, ker je v gradbenem dnevniku prej navedenega izvajalca navedel, da je odgovorni vodja gradbišča ter se pri prestavitvi tega naziva, četudi do njega ni bil upravičen, saj ga investitor ni imenoval za vodjo gradbišča, tudi podpisal; da je kršil 2. in 4. točko 83. člena ZGO-1 v zvezi z 2. členom Kodeksa, ker je kot odgovorni vodja del dopustil, da so se dela izvajala v nasprotju s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem; in da je kršil 13. člen Statuta Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut) v zvezi z 5. in 7. členom Kodeksa, ker kot član Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS) disciplinskemu tožilcu ni predložil zahtevane dokumentacije. V sklepu je ugotovljeno, da je vse kršitve tožnik stori iz malomarnosti, s svojim ravnanjem pa izpolnil znake disciplinskih kršitev po Disciplinskem pravilniku Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik). Tožniku je prvostopenjski organ za ugotovljene kršitve izrekel disciplinski ukrep denarne kazni v znesku 1.500,00 EUR, kot tudi določil, da mora poravnati stroške disciplinskega postopka v znesku 500,00 EUR.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je namestnica disciplinskega tožilca IZS po opravljenem predhodnem postopku vložila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka proti tožniku. Senat je odločitev sprejel po tem, ko je pregledal vodilno mapo projektanta, vključno s soglasji, fotografije gradbišča, fotografije gradbiščne table, odločbo o gradbenem dovoljenju, odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, potrdilo direktorja investitorja, PZI načrt gradbenih konstrukcij ter prebral zapisnik informativnega razgovora s tožnikom. Ugotovil je, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake očitanih mu disciplinskih kršitev, ki jih je v nadaljevanju sklepa tudi opisal in pojasnil, na kakšni podlagi in na podlagi katerih dokazov je za vsako posamezno kršitev sprejel svojo odločitev. Ugotovil je, da je tožnik vsa dejanja storil iz malomarnosti ter pojasnil, da je po določbi 13. člena Disciplinskega pravilnika dejanje storjeno iz malomarnosti takrat, če se član IZS ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se tega moral zavedati. Prvostopenjski organ je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožniku izrekel disciplinsko sankcijo, to je denarno kazen, določil pa tudi, da mora poravnati stroške postopka.

3. Po pritožbi tožnika je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ) odločitev prvostopenjskega organa spremenilo tako, da je tožniku določilo nižjo denarno kazen, in sicer v višini 1.000,00 EUR ter mu odmerilo nižje stroške postopka v višini 350,00 EUR. V preostalem je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil ter potrdil odločitev prvostopenjskega organa. V obrazložitvi se je drugostopenjski organ opredelil do vsake tožniku očitane disciplinske kršitve in do njegovih pritožbenih navedb v zvezi s tem. Pojasnil je, da je kot olajševalno okoliščino upošteval stopnjo kršitve Kodeksa, in sicer, da zaradi tožnikovih disciplinskih kršitev niso nastale škodljive posledice za investitorja in druge udeležence pri gradnji. Zato je spremenil višino denarne kazni, posledično pa tudi odmeril nižje stroške postopke, ki jih mora poravnati tožnik.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da ni točna navedba, da naj bi dopustil postavitev gradbiščne table, na kateri ni bil naveden odgovorni vodja projekta PGD in odgovorni vodja projekta PZI. Odgovornost za postavitev in pravilnost zapisanega na gradbiščni tabli je namreč le investitorjeva, kot to določa 2. člen Pravilnika o gradbiščih, enako tudi 82. člen ZGO-1. V 3. členu tega pravilnika, na katerega se sklicuje tožena stranka, je določena le vsebina in oblika gradbiščne table, ne pa tudi, kdo jo je dolžan postaviti. Tožnik je investitorja ustno seznanil z nepravilnostmi, kar je več kot je njegova dolžnost. Tožena stranka bi se morala zavedati, da v času krize v gradbeništvu zgolj zaradi gradbiščne table naročila ni mogoče zavrniti. Izvajalec del je investitorju tablo na njegovo prošnjo posodil, kar potrjuje tudi njegova izjava. Tožnik torej ni v ničemer kršil prej navedenih določb, kar pomeni, da je tožena stranka pri svoji odločitvi zmotno uporabila materialno pravo. Nadalje tožnik navaja, da prav tako ni točna ugotovitev tožene stranke, da naj bi se predstavljal kot odgovorni vodja del izvajalca A., d.o.o. V 76. členu ZGO-1 je namreč določeno, da mora izvajalec imenovati odgovornega vodjo del, kolikor prevzame celotno gradnjo. Če prevzame le določena dela, mora izvajalec imenovati odgovornega vodjo le prevzetih del. Kršitev je torej lahko nastala le pri izvajalcu, ne pa pri tožniku, ki je že od 2011 dalje upokojen in le občasno sodeluje z izvajalcem ter torej ne more biti odgovoren za njegova dejanja. Tožena stranka je zato napačno uporabila materialno pravo. Ker je bil A., d.o.o. edini izvajalec del na objektu, je tožnik v gradbeno knjigo nekoliko pomanjkljivo napisal, da je odgovorni vodja del, četudi bi moral dopisati, da gre za dela v skladu z izvajalsko pogodbo. Tožnik nadalje trdi, da prav tako ni upravičena ugotovitev tožene stranke glede njegovega predstavljanja kot odgovornega vodje gradbišča, s čimer naj bi kršil določbo 15. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika. Tožena stranka je to določilo uporabila napačno, saj se očitana kršitev nanaša na posameznike, ki uporabljajo strokovni oziroma izobrazbeni naziv, ki ga niso nikoli pridobili, s tem pa napačno uporabila materialno pravo. Glede očitka tožene stranke, da so se dela izvajala v nasprotju s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, je tožnik navajal, da je že na zaslišanju pojasnil, da so se med gradnjo pojavile spremembe, ki so zahtevale drugačno izvedbo, ne pa tudi, da je izvajalec take spremembe dejansko izvršil. V času gradnje si je gradbišče ogledal tudi pristojni gradbeni inšpektor, ki na dela ni imel nobenih pripomb. Inšpekcijska služba pa je tista, ki je pristojna za ugotovitev ali se dela izvajajo skladno z gradbenim dovoljenje. Tožena stranka je torej nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Glede očitka tožene stranke, da naj ne bi predložil vse zahtevane dokumentacije, je pojasnil, da je bilo od njega zahtevano, da predloži ponudbeni predračun. Ker ni zaposlen pri izvajalcu, tega ni mogel storiti, saj ni sodeloval pri sklepanju posla, gre pa za listino, ki je poslovna skrivnost družbe. Zato meni, da mu ni mogoče očitati take disciplinske kršitve. Tožnik tudi ugotavlja, da tožena stranka ni pojasnila razlogov za ugotovitev, da naj bi ravnal z malomarnostjo niti ni pojasnila, kakšna škodljiva posledica bi lahko nastopila pri konkretnih očitanih dejanjih. Stopnja krivde mu torej ni dokazana in odločitve ni mogoče preizkusiti. Tudi odločitev o sankciji ni obrazložena. Tožena stranka namreč ni obrazložila niti izbire sankcije niti njene višine, kot tudi se ni opredelila do olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Prav tako ni obrazložila odločitve o stroških postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da ni točna tožnikova navedba, da bi mu očitala postavitev gradbiščne table, ki ni imela vseh zahtevanih podatkov, pač pa to, da je postavitev take table, ki ni imela vsebine, kot jo zahteva 3. člen Pravilnika o gradbiščih, dopustil. V zadevi ni sporno, da je investitorju tablo posodil izvajalec, prav tožnik pa je bil odgovorni vodja del izvajalca, kar pomeni, da je dopustil tako nepravilnost. Tožnikova navedba, da je investitorja o nepravilnosti seznanil ustno, je zato brezpredmetna. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnikovo sklicevanje na to, da je od leta 2011 dalje upokojen, nedovoljena tožbena novota, pa tudi sicer disciplinska odgovornost ni odvisna od pogodbenega ali delovnopravnega razmerja, pač pa je primarno odvisna od tega ali je kršitelj član IZS in to tožnik tudi je. Neutemeljena je tudi navedba, da je tožnik pomotoma v gradbeno knjigo vpisal, da je odgovorni vodja del, gre pa tudi za tožbeno novoto, ki je za postopek brezpredmetna. Glede zatrjevane nepravilne uporabe 15. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika pri ugotovitvi, da se je tožnik neupravičeno predstavil kot vodja gradbišča, je tožena stranka pojasnila, da je citirana določba namenjena prav za tiste primere, ko posamezniki uporabljajo nazive do katerih niso upravičeni, stvar konkretne situacije pa je ugotovitev, kateri naziv so bili upravičeni uporabljati. Tožnik tako ni imel pravice uporabljati naziva vodje gradbišča. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je v izpodbijani odločbi točno pojasnila, katera dela je tožnik kot odgovorni vodja del dopustil izvajati na objektu preden je bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje. Zmotna je tožnikova navedba, da naj bi imel le pristojni inšpektor možnost ugotoviti ali se dela izvajajo skladno z gradbenim dovoljenjem. Pristojnost gradbenega inšpektorja je namreč v varovanju javnega interesa pri gradnjah, pristojnost tožene stranke pa, da ugotavlja ali je prišlo pri izvajanju del do disciplinskih kršitev njenih članov. Med takimi kršitvami je tudi poseganje v prostor brez upravnih dovoljenj in prav to je storil tožnik. Prav tako ni mogoče slediti tožniku, ko navaja, da se je zanesel na investitorjeva zagovorila, da lahko z deli nadaljujejo, saj je tožnik strokovno usposobljena oseba, ki mora sama ugotoviti neskladje med gradbenim dovoljenjem in izvedenimi deli. Glede trditve tožnika, da ni mogel posredovati določene dokumentacije toženi stranki, je ta pojasnila, da je tožnik opustil lastno zavezo, saj je namestnici disciplinskega tožilca sam ponudil, da bo predložil ponudbeni predračun. Razlogi, zakaj tega ni storil, zato niso utemeljeni, tožnik pa jih je navedel šele v tožbi, kar je nedovoljena tožbena novota. Tožnik tudi trdi, da v sklepu ni pojasnila o tem kakšni razlogi kažejo na njegovo malomarno ravnanje, četudi je to pojasnjeno v obrazložitvi vsake posamezne kršitve posebej. Iz sklepa tako tudi izhaja, kakšna je prepovedana posledica vsakega očitanega dejanja. Tožena stranka poudarja, da prepovedana posledica ni le dejansko nastala škoda, pač pa vsakršno stanje, ki nasprotuje predpisom. Glede sankcije je tožena stranka izpostavila, da ni utemeljena navedba tožnika, da bi morala tožena stranka raziskati vse možne olajševalne in oteževalne okoliščine, saj bi jih moral predstaviti tožnik, kazen pa mu je bila sicer odmerjena na najnižji dopustni ravni.

6. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2016 ter vztrajal pri vseh svojih navedbah. Glede očitka o dopustitvi postavitve neustrezne gradbiščne table je tožnik izpostavil, da je postavitev gradbiščne table naloga in odgovornost investitorja. Nikjer v zakonodaji namreč ni določeno, da je dopustitev postavitve neustrezne gradbiščne table odgovornosti kogarkoli drugega razen investitorjeva, kar pomeni, da tožnik za to ne more biti odgovoren, saj morajo biti disciplinske kršitve vnaprej določene. Glede zatrjevanja tožene stranke, da naj bi bilo to, da tožnik ni zaposlen pri izvajalcu in da je upokojen, tožbena novota, je navajal, da ima tožena stranka za vse svoje člane podatke o zaposlitvi, to pa je tožnik tudi pojasnil ob zaslišanju. Vsekakor pa je naloga tožene stranke, da ugotovi vse premoženjske in osebne razmere kršitelja, preden odloči o sankciji. Tožena stranka je namreč tista, ki mora ugotoviti vsa dejstva v prid in v škodo kršitelju. Tudi glede predračuna bi tožena stranka morala vedeti, da tožnik ni zaposlen pri izvajalcu in zato ne gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik ponavlja tudi svoja zatrjevanja glede očitka, da se je predstavljal kot odgovorni vodja del in tudi glede gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ter pristojnostmi inšpekcijskih služb. Ponovno poudarja, da bi tožena stranka morala obrazložiti vrsto sankcije in njeno odmero, pa tudi sicer izrečena kazen ni najnižja denarna kazen, ki jo je dopustno izreči. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede glavno obravnavo, zasliši pa naj direktorja investitorja, ki bo lahko razjasnil vse okoliščine. Tak dokazni predlog podaja šele sedaj zato, ker pred dokončanjem del ta ni želel pričati.

7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2016 vztraja tako pri izpodbijanem sklepu kot tudi pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo. Pojasnjuje, da je vsak član IZS dolžan ravnati v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo tako, da investitorju pomaga, nikakor pa ne, da bi svoja dejanja, oziroma opustitve prevalil na investitorja, kot to skuša tožnik glede očitka v zvezi s gradbiščno tablo. Ni res, da naj bi tožena stranka vodila podatke o zaposlitvah svojih članov. Član IZS namreč lahko le prostovoljno pove, kje je zaposlen, pa tudi sicer bi moral tožnik sam predlagati, da naj se vpogleda v evidenco IZS, česar ni storil. Tožena stranka izpostavlja, da se v postopku smiselno uporabljajo določbe ZUP, kar pomeni, da ni dopustna interpretacija nalog tožene stranke tako, da naj bi ugotavljala vse premoženjske in osebnostne razmere kršitelja s samostojnim zbiranjem podatkov, pač pa je kršitelj tisti, ki mora take dokaze predložiti ali se nanje vsaj sklicevati. Prosta presoja dokazov, ki jo določba 9. člen Disciplinskega pravilnika, ne posega v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu stranke v postopku. Glede predlaganega zaslišanja priče pa tožena stranka meni, da pojasnila, da priča pred zaključkom gradnje ni bila pripravljena pričati v postopku, ni mogoče upoštevati. Kolikor je tožnik vedel, da bi ta priča lahko karkoli pojasnila v njegovo korist, bi moral njeno zaslišanje pravočasno predlagati, kar pomeni, da je s svojim predlogom prepozen.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena, vendar le glede tožniku očitane disciplinske kršitve v tretji alineji izpodbijanega sklepa, to je glede očitka, da je uporabljal strokovni naziv, ki ga ni bil upravičen uporabljati. Glede ostalih očitanih mu disciplinskih kršitev pa je tožba neutemeljena.

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik, ki je pooblaščeni inženir in član tožene stranke, odgovorni vodja posameznih del na gradbišču rekonstrukcije, odstranitve dela stavbe in spremembe namembnosti stanovanjske stavbe v okrepčevalnico in tri turistične sobe na zemljišču s parc. št. 1175 k.o. ... Investitor te gradnje je bila družba B., d.o.o., izvajalec pa družba A., d.o.o. 10. Disciplinski pravilnik IZS, ki ga je sprejela Skupščina IZS na podlagi 137. člena ZGO-1 ter 120. člena Statusa IZS, določa dejanja, ki so disciplinske kršitve članov IZS, delovanje disciplinskih organov, disciplinski postopek in sankcije. Član IZS je odgovoren za kršitve, določene v 10. členu Disciplinskega pravilnika, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti (11. člen Disciplinskega pravilnika), kršitev pa lahko stori s storitvijo, opustitvijo ali dopustitvijo (prvi odstavek 14. člena Disciplinskega pravilnika). Za storjene disciplinske kršitve se sme članu IZS izreči disciplinska sankcija, in sicer so to opomin, denarna kazen, začasni izbris iz imenika IZS in začasna prepoved udeležbe na javnih natečajih (17. člen Disciplinskega pravilnika), pri izreku disciplinske sankcije pa se upošteva teža storjenega dejanja in stopnja krivde kršitelja ter ostale okoliščine, ki vplivajo na izrek disciplinske sankcije, to je olajševalne in obteževalne okoliščine (20. člen Disciplinskega pravilnika). Tožena stranka tožniku očita, da je kriv petih disciplinskih kršitev, in sicer treh kršitev po 3. točki 10. člena (prva, druga in četrta alineja izreka izpodbijanega sklepa), kršitve po 15. točki 10. člena (tretja alineja izreka) in kršitve po 10. točki 10. člena (peta alineja), vse Disciplinskega pravilnika. Tožena stranka je odločila, da je vsa ta dejanja tožnik storil iz malomarnosti in mu izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni.

11. Sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in utemeljitvijo tožene stranke glede kršitev, ki so tožniku očitane v prvi, drugi, četrti in peti alineji izreka izpodbijane odločbe in se vsem njenim argumentom, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je dopustil na gradbišču postavitev gradbiščne table izvajalca, na kateri ni bil naveden odgovorni vodja projekta PGD in odgovorni vodja projekta PZI, kršil določbo 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika. To, da gradbiščna tabla ni imela vseh podatkov, ki jih zahteva 3. člen Pravilnika o gradbiščih, med strankama ni sporno, sporno pa je ali je za tako kršitev odgovoren tožnik ali, kot sam navaja, investitor. Res je, kar navaja tožnik, da je v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o gradbiščih navedeno, da mora investitor gradbišče označiti z gradbiščno tablo in da je v 3. členu tega pravilnika določeno, kakšna mora biti njena vsebina. Kljub taki dikciji pravilnika pa se sodišče pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik, ki je bil na gradbišču odgovorni vodja posameznih del izvajalca A., d.o.o., svoje odgovornosti ne more prevaliti na investitorja. Odgovorni vodja posameznih del je namreč tisti, ki odgovarja tudi za skladnost del pri gradnji z gradbenimi predpisi (4.3.1. točka 2. člena ZGO-1). Med te obveznosti nedvomno sodi tudi označitev gradbišča z ustrezno gradbiščno tablo. Tožniku se ne očita, da bi sam namestil neustrezno gradbiščno tablo, pač pa to, da je namestitev take table dopustil. K spoštovanju predpisov ga je zavezoval, kot ugotavlja tožena stranka, 2. člen Kodeksa. Sodišče meni, da je tožena stranka zato pravilno ugotovila, da je taka tožnikova opustitev disciplinska kršitev iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika. V izreku in nato še v obrazložitvi je povzela vse elemente kršitve, opis kršitve ter v izreku ugotovila, da je tožnik dejanje storil iz malomarnosti, v obrazložitvi pa navedla, da je pri tej ugotovitvi upoštevala 13. člen Disciplinskega pravilnika. Iz obrazložitve izhaja, da tožniku očita, da je dejanje storil z nezavestno malomarnostjo, čemur sodišče pritrjuje. Ob tem sodišče še poudarja, da nastanek škode ni element disciplinske kršitve, pač pa je disciplinska kršitev neupoštevanje predpisov, kar je tožniku dokazano. Okoliščina, da tožnik dela v času, ko je v gradbeništvu kriza, ni mogel odkloniti zgolj zaradi neustrezne gradbiščne table, na njegovo odgovornost ne more vplivati, pač pa je to lahko okoliščina, ki vpliva na vrsto in višino sankcije, enako tudi dejstvo, da škoda drugim ni nastala, kar je drugostopenjski organ upošteval pri odmeri izrečene denarne kazni.

13. Sodišče iz enakih razlogov pritrjuje odločitvi tožene stranke v drugi alineji izreka, kjer je tožniku očitano, da se je predstavil kot odgovorni vodja del izvajalca in ne le odgovorni vodja določenih del. Dejstvo, da je, skladno s pogodbo, izvajalec A., d.o.o. izvajal gradbena in kleparska dela, ne pa tudi ostalih, med strankama ni sporno. Ločitev med odgovornim vodjo posameznih del in dogovornim vodjo del določata 4.3.1 in 4.3.2 točka 2. člena ZGO-1. Tožnik ugotovljeni nepravilnosti sicer ne nasprotuje, meni pa, da gre za odgovornost izvajalca, ki imenuje odgovornega vodjo del (ali posameznih del). Sodišče s tem ne soglaša, saj je tožnik na svojem področju strokovno usposobljena oseba, kar pomeni, da mu je razlikovanje med odgovornim vodjo del in odgovornim vodjo posameznih del dobro poznano. Te okoliščine bi moral zato preveriti ob prevzemu del, kot to smiselno od njega zahteva 2. člen Kodeksa. Utemeljen je zato zaključek tožene stranke, da je tožnik to disciplinsko kršitev storil z malomarnostjo.

14. Enaki razlogi in utemeljitev potrjujejo tudi odločitev tožene stranke, ki tožniku očita, da je kot odgovorni vodja posameznih del dopustil gradnjo, ki ni bila skladna z gradbenim dovoljenjem. Tožena stranka je tako v izreku kot tudi v obrazložitvi pojasnila, v čem je ugotovila odstopanja in kako jih je ugotovila. Sodišče meni, da odstopanje dejansko izvedene gradnje od gradnje, ki je dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ni le naloga inšpektorja, kot skuša to prikazati tožnik in s tem smiselno navaja, da tožena stranka za tako ugotavljanje ni pristojna. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je naloga odgovornega vodje posameznih del, da skrbi, da so dela skladna s projektno dokumentacijo. Kolikor niso skladna (temu tožnik po vsebini niti ne oporeka), je to kršitev 2.člena Kodeksa in s tem disciplinska kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika, kot je pravilno ugotovila in utemeljila tožena stranka, enako pravilno utemeljila da je to kršitev tožnik storil iz malomarnosti.

15. V zadnji alineji izreka izpodbijanega sklepa tožena stranka tožniku očita, da je storil disciplinsko kršitev po 10. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika s tem, ker disciplinskemu tožilcu ni predložil zahtevane dokumentacije. Tožnik se v tožbi sklicuje na to, da ni zaposlen pri izvajalcu in da zato tudi ni mogel pridobiti ponudbenega predračuna, ki je poslovna skrivnost izvajalca. Dejstvo je, da se je tožnik sam zavezal, da bo to dokumentacijo predložil in ker je ni, je tožena stranka upravičeno ugotovila, da je storil prej navedeno disciplinsko kršitev in da jo je storil z malomarnostjo. Tožnik se šele v tožbi sklicuje na to, da je upokojen in da zato nima dostopa do dokumentacije, vendar pa ne pojasni, zakaj tega podatka toženi stranki ni sporočil že prej, torej med disciplinskim postopkom, kar pomeni, da je taka navedba tožbena novota, ki je v upravnem sporu ni dopustno upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke v pripravljalni vlogi, ko navaja, da se v disciplinskih postopkih tožene stranke primeroma upoštevajo pravila ZUP ter da je v smislu teh določb tudi treba interpretirati določbo o prosti presoji dokazov v disciplinskem postopku, torej da je stranka tista, ki je dolžna povedati vse, s čimer utemeljuje svoje trditve in za to tudi predložiti dokaze.

16. Sodišče pa ne soglaša z odločitvijo tožene stranke, da je tožnik s tem, ko se je predstavil kot vodja gradbišča, storil disciplinsko kršitev po 15. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika. Tako kršitev namreč stori tisti, ki uporablja strokovne in izobrazbene nazive do katerih ni upravičen. Strokovni in izobrazbeni nazivi so urejeni v Zakonu o strokovnih in znanstvenih naslovih (Uradni list RS, št. 61/2006). Strokovni in znanstveni naslovi se pridobijo na visokošolskih zavodih po končanih javno veljavnih študijskih programih prve, druge in tretje stopnje. To so študijski programi, ki so akreditirani na Svetu RS za visoko šolstvo po 11. 6. 2004. Nazivi strokovne izobrazbe, ki se pridobijo v višjih strokovnih šolah po končanih javno veljavnih višješolskih študijskih programih, se določajo z zakonom, ki ureja višje strokovno izobraževanje. Na področju gradbeništva se lahko pridobivajo strokovni nazivi inženirjev gradbeništva (različnih stopenj). Predstavljanje tožnika kot "vodje gradbišča" torej ni uporaba strokovnega ali izobrazbenega naziva in je tožena stranka v tem delu zmotno uporabila materialno pravo.

17. Glede na ugotovitev, opisano v prejšnji točki, torej, da je tožena stranka v tretji alineji izreka izpodbijanega sklepa zmotno uporabila materialno pravo, je sodišče, skladno z 3. točko 64. člena ZUS-1 sklep tožene stranke odpravilo ter ji ga vrnilo v ponovno odločanje. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ugotovljeno kršitev odpraviti, obenem pa tudi ponovno odločiti o disciplinski sankciji ter stroških postopka. Sodišče na tem mestu poudarja, da sme disciplinski organ kršitelju izreči katerokoli sankcijo, določeno v Disciplinskem pravilniku. Poudarja tudi, da je pri tem dolžan upoštevati olajševalne in oteževalne okoliščine, jih v odločitvi predstaviti, pri tem pa tudi za ugotavljanje teh okoliščin veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, kot ga določa ZUP in do česar se je sodišče opredelilo v 15. točki te obrazložitve.

18. Sodišče je, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Tožnik je sicer šele v zadnji pripravljalni vlogi sodišču predlagal, da bi izvedlo glavno obravnavo in zaslišalo pričo, to je direktorja izvajalca, vendar pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Tožnik bi moral namreč tak dokazni predlog podati že v disciplinskem postopku. Njegovim zatrjevanjem, da tega ni storil zato, ker je želela predlagana priča počakati na zaključek gradnje, zato ni mogoče slediti, saj te trditve niso opravičljiv razlog, da takega dokaznega predloga tožnik ni predlagal že v disciplinskem postopku.

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica.