Jedro

Dedič poleg verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti podan kumulativno poleg verjetnosti obstoja terjatve, zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, posledično pa tudi ni utemeljena pritožba, ki graja odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog R. K. (v nadaljevanju dedič) z dne 17. 4. 2018 za izdajo začasne odredbe z vsebino: „Dedičem v zapuščinskem postopku po pokojnih U. in M. K., se prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, in sicer - M. K. pri celotnih parcelah št. 903/2 in 869, obe k.o. P. in 416/4000 deležev parcele št. 904/2 k.o. P., - I. K. pri celotnih parcelah št. 849, 838, 839, 970/1, 848 in 970/2, vse k.o. P. in 3742/10000 deležev parcele št. 904/2 k.o. P., - M. K. pri celotnih parcelah št. 4014/15 k.o. L., 801/1, 801/9 in 801/11, vse k.o. G. in 4233/10000 deležev parcele št. 904/2 k.o. P., - B. K. nepremičnine 12/125 deležu parcele št. 904/2 k.o. P., ter se ta začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi.“

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu dedič brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je verjetnost terjatve dediča izkazana, dokler ne bo odločeno o njegovi pritožbi in je zato izpolnjena predpostavka za obstoj verjetnosti terjatve v smislu določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tej predpostavki je dedič zadostil. Nadalje navaja, da je od predloga za izdajo začasne odredbe poteklo več kot pet mesecev, v tem času so dediči dejansko odsvojili pretežni del nepremičnin, ki so jih pridobili v last po izpodbijanem sklepu o dedovanju (dediča M. in I. K. sta nemudoma odsvojila skoraj vse kar sta podedovala po sklepu, ki ga dedič izpodbija), zaradi česar se je nevarnost za nastanek nepopravljive škode, kar je dedič uveljavljal v predlogu za začasno odredbo, dejansko že izkazala. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu ugoditve predlogu, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dedičev predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so jih dediči M., I. in M. K. pridobili v tem zapuščinskem postopku, ker je ugotovilo, da dedič v utemeljenost predlagane začasne odredbe ni konkretno navedel vsaj ene od treh predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ, torej zakaj bi bila zaradi neizdaje začasne odredbe njegova terjatev onemogočena ali precej otežena, pri čemer ni navedel niti vsebine terjatve, niti interes za parcelo, ki bi jo naj ostali dediči prodajali.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), prav tako je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo. Sodišče druge stopnje jih povzema, zgolj v odgovor pritožbenim navedbam dodaja naslednje:

6. Ni dvoma o tem, da je začasna odredba, v kolikor se slednja izkaže za utemeljeno, lahko predmet odločanja v zapuščinski zadevi, saj lahko v smislu 200. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zapuščinsko sodišče ves čas zapuščinskega postopka odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, ukrep pa je lahko tudi utemeljena začasna odredba.

7. Ob zapustnikovi smrti nastane glede zapustnikovega premoženja med sodediči skupnost ter zapuščina preide na zapustnikove dediče po samem zakonu s trenutkom njegove smrti (132. člen ZD), takšna njihova skupnost pa praviloma traja vse dokler se zapuščina med njih ne razdeli. Do tega trenutka dediči upravljalo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Predmet zapuščine po pokojnih so med drugim tudi nepremičnine, katerih prepoved odtujitve in obremenitve zahteva dedič od drugih dedičev v tem postopku.

8. Zraven verjetnega obstoja terjatve (za katero je sodišče prve stopnje štelo, da je izkazana)1 mora kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upnik (v našem primeru dedič oziroma pritožnik) poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazati še eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer je ugotoviti, da je dedič zatrjeval obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Dedič je namreč zatrjeval, da mu je prišlo na ušesa, da M. K. (eden izmed ostalih dedičev tega postopka) prodaja eno od parcel, ki jo je dedoval. Takšne navedbe v zvezi z obstojem nastanka težko nadomestljive škode so, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pavšalne in neobrazložene ter posledične nezadostno konkretizirane, da bi lahko predstavljale podlago za izdajo začasne odredbe. Trditve o prodaji niso podkrepljene z nobenimi dokazi, poleg tega pa niso postavljene niti trditve, da bi v posledici prodaje nastala dediču težko nadomestljiva škoda, v smislu, da dediči, ki so na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju prejeli nepremičnine, ne bi mogli vrednost teh nepremičnin izplačati dediču v njegovem deležu oziroma, da ima dedič interes na konkretnih nepremičninah.

9. V posledici navedenega so vsa ostala pritožbena izvajanja o tem, da je dejansko prišlo do prodaje po tem, ko je sodišče zavrnilo dedičev predlog za izdajo začasne odredbe ter, da je ogrožena njegova lastninska pravica na deležih nepremičnin, ki bi jih moral podedovati in drugo, brezpredmetna in v ničemer pravno odločilna.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dedič poleg verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti podan kumulativno poleg verjetnosti obstoja terjatve, zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, posledično pa tudi ni utemeljena pritožba, ki graja odločitev sodišča prve stopnje ter razloge, na podlagi katerih je svojo odločitev sprejelo.

11. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj le ti niso bili priglašeni.

1 Razlogi sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa.