Jedro

Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-116/2014/3 (1312-07) z dne 12. 5. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika, roj. ..., zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 23. 4. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Kosovo je zapustil 20. 3. 2014 in odšel v Albanijo. Tam je bil en dan, potem pa je s trajektom odšel ilegalno v Italijo, kjer je bil približno en mesec. Tam mu je prijatelj nekega dne rekel, da gre na Hrvaško, zato se je odločil, da gre z njim. S prijateljem sta ilegalno prečkala slovensko-hrvaško mejo, potem pa so ga legitimirali hrvaški policisti in ga čez približno 7-8 ur vrnili v Slovenijo. Tukaj je potem zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaško je šel zato, da bi se tam čim prej srečal s prijateljem A.A., ki je zapustil Kosovo in naj bi prišel tja. Na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni za mednarodno zaščito zaprosil že med svojim enomesečnim ilegalnim bivanjem v Italiji, je prosilec pojasnil, da je čakal prijatelja, ki naj bi mu prinesel dokumente - dokaze o težavah, ki jih imajo na Kosovu. Na Hrvaškem pa tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj so mu rekli, da ga bodo vrnili tja, od koder je prišel (v Slovenijo). Pri opisovanju razlogov, zaradi katerih je zapustil Kosovo, je prosilec navedel, da je na Kosovu živel v svoji hiši z ženo in otrokom. Pred okoli 3 leti so trije ljudje njegovemu prijatelju A.A. ubili očeta, brata in bratovo ženo. Kosovska policija je dva osvobodila, eden pa je bil obsojen na 14 let zapora. V tem streljanju je bil ranjen tudi drugi brat od A.A., ter bil kasneje obsojen na 7 let zapora. A.A. in prosilec sta bila prepričana, da sojenje ni bilo pošteno, zato sta zadevo prijavila Eulexu, ki je vse tri strelce spoznal za krive. Tisti, ki je dobil prvotno kazen 14 let (B.B.), je dobil po novem višjo, 17-letno kazen, drugega (prvotno neobsojenega) so obsodili na več kot 20 let zapora (C.B.), tretjega pa na dve leti zapora (Č.B.). Vsi trije so bratranci, ki izhajajo iz velike in vplivne družine, in se jih vsi bojijo. Sedaj ga zaradi tega, ker je A.A. pomagal zadevo prijaviti na Eulex, lovijo. Ker so A.A. člani obsojene družine želeli ubiti, ga je prosilec vzel k sebi domov. A.A. namreč razen mame, ki je starejša, nima nikogar več. V času, ko je bil A.A. nastanjen pri prosilcu, je prosilec nekajkrat opazil, da so v bližini njegove hiše parkirali avtomobili, za katere je prosilec prepričan, da so prišli zaradi A.A. A.A. je zaradi tega predlagal, naj ne hodi ven iz hiše. Prosilec ne ve, zakaj so B.B., C.B. in Č.B. A.A.-ju ubili očeta, brata in bratovo ženo. Prišlo je do prepira in oni so jih ustrelili. Vse skupaj se je zgodilo pred tremi leti. Prosilec ima na Kosovu svoje podjetje, uvaža otroške igrače iz Črne gore. Na Kosovu je dobro živel. Začela mu je groziti družina obsojenih zaradi tega, ker je vzel A.A. k sebi na dom. Prosilec je šel večkrat na policijo prijaviti, da mu družina B. grozi, a policija ni ukrepala, češ da ni nobenih dokazov. Rekli so mu, naj pride, ko se bo kaj zgodilo. Pred tremi meseci so ga pripadniki te družine poklicali po telefonu. Prosilec misli, da je bil Č.B., ni pa prepričan. Č.B. je namreč že odslužil svojo kazen in je prišel iz zapora. Rekli so mu, zakaj se druži iz A.A. in zakaj jih je prijavil na Eulex. Po omenjenem telefonskem pogovoru se je prosilec začel skrivati. Njegovega brata so dvakrat ustavili na cesti in mu rekli, da je vseeno, če se skriva ali ne, ker ga bodo našli in ubili. Prosilec se je skrival ves čas, potem pa tega ni mogel več in je odšel iz Kosova, saj ni imel druge izbire. Lahko bi ga oni ubili, ali pa bi on ubil njih, ali pa bi zapustil Kosovo. Izbral je pač zadnjo opcijo.

2. Na vprašanje, ali na Kosovu obstaja krvno maščevanje, je prosilec odvrnil, da gotovo obstaja. Sam osebno pozna primere krvnega maščevanja. Nazadnje se je zgodilo januarja letos, ko je nekdo ubil nekoga zaradi krvnega maščevanja. Človek, ki je ubijal, je bil zaradi krvnega maščevanja ubit v prisotnosti policije, ki pa morilca še danes ni odkrila.

3. Tisti ljudje so ubili tri ljudi za prazen nič. A.A.-jeva svakinja je bila celo noseča, pa so jo ubili, kaj bi se torej zgodilo šele z njim. Prosilec ne ve, če obstaja kakšna možnost pomiritve. Navedel je, da bo v postavljenem 15-dnevnem roku morda lahko priskrbel nekatere dokumente (poročni list, dokumente o podjetju, dokazila v zvezi z opisano zadevo).

4. Prosilec je v lastnoročni izjavi navedel, da je iz Kosova odšel 20. 3. 2014 z namenom, da pride v Italijo. Iz Ž. je potoval v Z. v Albaniji, kjer je srečal neko osebo po imenu D. in mu plačal 1500 evrov za ilegalno pot v Italijo. Prišel je v V., kjer je bil en mesec. Na policijo se ni šel prijaviti, ker je bil v Italiji "na črno". Čakal je svojega prijatelja A.A., ki je imel v Ž. probleme - ubili so mu očeta, svakinjo in brata pa ranili. Ker je temu človeku pomagal, na Kosovu iščejo tudi njega in ga hočejo ubiti, zaradi česar je tudi odšel v Italijo. Dne 21. 4. 2014 je iz V. odšel proti Sloveniji. Sprovajalec (Italijan po imenu E.) jih je pripeljal do meje med Hrvaško in Slovenijo v U. Ko je prestopil mejo, so ga na hrvaški strani prijeli hrvaški policisti. Njegov namen je bil iti do Zagreba, kjer ga je čakal prijatelj A.A., s katerim se je nato nameraval vrniti v Italijo.

5. Iz depeše PP T. št. 2253-5/2014/5 (3A698-01) z 22. 4. 2014 izhaja, da je prosilec državno mejo med Italijo in Slovenijo prečkal na ilegalen način v noči med 21. in 22. 4. 2014. Hrvaški varnostni organi so ga prijeli 22. 4. 2014 ob 6.50 uri v bližini tovarne stekla "Š." pri kraju S. Ko je prispel z ladjo v V., je tam bival nezakonito in delal v gradbeništvu. Dela je opravljal za Italijana po imenu E., ki mu je pomagal pri gradnji hiše. V tem času je spoznal drugega državljana Kosova F.F., s katerim sta se dogovorila, da 21. 4. 2014 odpotujeta iz V. na Hrvaško z namenom, da se v R. dobita s prijateljem, ki naj bi prosilcu dostavil dokumentacijo, na podlagi katere bo vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka zaključuje, da prosilec za zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, čeprav je imel v tem času za to dovolj možnosti. Prosilec je v avtomobilu ilegalno prečkal celotno Slovenijo, pa v vsem tem času ni izrazil namena, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, npr. pri katerikoli policijski postaji na poti, ali pri katerem drugem uradnem organu. Prosilec ob svojem prečkanju Slovenije ni bil zaprt v avtomobilu brez možnosti izhoda in brez stika z zunanjim svetom, saj je navedel, da sta bila poleg njega v avtomobilu dva njegova prijatelja oz. znanca. Ministrstvo za notranje zadeve izrecno izpostavlja, da prosilec ni zaprosil za zaščito niti v Italiji, kjer je en mesec ilegalno bival in na črno delal v gradbeništvu pred svojim prečkanjem Slovenije. Prosilec je bil torej tudi v času svojega bivanja v Italiji v stiku z drugimi ljudmi, se prosto gibal in celo na črno delal, torej bi v vsem tem času tudi nedvomno lahko poiskal pomoč pred zatrjevanim preganjanjem v svoji izvorni državi, v kolikor bi jo resnično potreboval, pa tega ni storil. Prosilčeve navedbe, da se v Italiji ni prijavil na policiji, ker je bil tam na črno, za mednarodno zaščito pa ni zaprosil, ker je čakal prijatelja, da bi mu prinesel dokaze o težavah, ki jih ima na Kosovu, njegovega neukrepanja ne opravičujejo. Sama vložitev prošnje za mednarodno zaščito namreč ni pogojena s predložitvijo dokazov za prosilčeve trditve, česar se je prosilec po mnenju Ministrstva za notranje zadeve nedvomno zavedal tudi sam. Tudi v času, ko je pri policistih PP T. izrazil namen, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, namreč ni predložil nobene dokumentacije v podporo svojim trditvam, ampak je bila za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dovolj le njegova izjava.

7. Tožena stranka meni, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Iz opisa dogodkov, kakor ga je podal prosilec, je razvidno, da gre za izključno zasebno zadevo med prosilcem, njegovim prijateljem A.A. in trojico, ki je A.A. ubila očeta, brata in bratovo ženo, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tudi prosilec sam je ob podaji prošnje navedel, da na Kosovu ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil izključno zaradi razlogov, ki jih je opisal. Ministrstvo za notranje zadeve poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

8. Ministrstvo za notranje zadeve je preučilo tudi sodbo Okrajnega sodišča v Ž. št. ... z dne 5. 6. 2013, katere skeniran izvod je v dokumentacijo upravne zadeve predložil prosilec. V sodbi so podrobno opisani dogodki na dan, ko se je zgodil sporni dogodek (streljanje s strani članov družine B., razvoj dogodkov po samem streljanju ter izrečene kazni za vpletene), kar pa same odločitve pristojnega organa, da gre pri omenjeni situaciji za izključno zasebno zadevo, ne pa preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, v ničemer ne more spremeniti. Ministrstvo za notranje zadeve zato meni, da omenjena sodba pri obravnavanju tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite nima nobene dokazne vrednosti.

9. Dejanj, kot jih je opisal prosilec, namreč ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ, in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena, saj je iz navedb prosilca očitno, da omenjenih težav nima zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre za izključno zasebno zadevo. Prošnjo prosilca je tožena stranka zavrnila tudi na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

10. Poleg tega tožena stranka pravi, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen in neizpodbiten dvom v njihovo resničnost. Prosilec je tako v postopku večkrat izpostavil, da so se opisani dogodki (uboj A.A. očeta, brata in njegove žene) zgodili pred tremi leti (torej je dogodek mogoče časovno umestiti v leto 2011). Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ž. št. ... z dne 5. 6. 2013, katere skeniran izvod je v dokumentacijo upravne zadeve predložil prosilec sam, pa izhaja, da so se opisani dogodki zgodili 4. 12. 2009. Prosilčeve izjave o datumu nastanka omenjenih dogodkov se torej pomembno razlikujejo od datuma, kakor ga izpričuje sodba. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da od prosilca resda ne bi bilo mogoče pričakovati, da zna navesti natančen datum opisanega dogodka, vendar je vseeno mogoče pričakovati, da glede na zatrjevano resnost dogodkov, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da naj bi ravno ti dogodki pomembno vplivali na njegovo nadaljnje življenje, prosilec pravilno navede vsaj leto, ko se je ta dogodek zgodil. Nastala razlika (dve leti) pa je prevelika, da bi bilo mogoče sprejeti za resnične prosilčeve navedbe o njegovi vpletenosti v te dogodke in njegovi posredni ogroženosti zaradi njih.

11. S podatki iz sodbe se ne skladajo niti navedbe prosilca o tem, koliko oseb je bilo v omenjenem streljanju ubitih. Prosilec je pri podaji prošnje navedel, da so pred tremi leti trije ljudje njegovemu prijatelju A.A. ubili očeta, brata in bratovo ženo. Ravno tako je povedal, da je bil v tem streljanju ranjen tudi drugi A.A. brat, ter bil kasneje obsojen na 7 let zapora. Iz predložene sodbe Okrajnega sodišča v Ž. pa izhaja, da sta 5. 12. 2009 zaradi strelnih ran umrla M.A. ter N.A., medtem ko je O.A., mož ustreljene N.A., preživel. Poleg tega je iz sodbe razvidno tudi, da so dva od treh napadalcev obsodili zaradi poskusa naklepnega umora O.A. (in ne: naklepnega umora). Iz omenjene sodbe izhaja tudi, da je bil omenjeni O.A. obdolžen za poskus umora C.B., vendar je bil, kakor sledi iz točke II., oproščen vseh obtožb, ker je bilo omenjeno dejanje storjeno v samoobrambi. Iz omenjene sodbe tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil v opisane dogodke vpleten še kakšen od bratov A.A., poleg O.A. (v sodbi kot obdolženec ni naveden nihče drug razen B.B., C.B. in Č.B. ter O.A.), ravno tako pa iz sodbe tudi ne izhaja, da bi bil ta drugi brat kasneje obsojen na 7 let zapora.

12. Ministrstvo za notranje zadeve tako ugotavlja, da sodba, ki jo je v dokumentacijo upravne zadeve predložil prosilec sam, ne potrjuje njegovih navedb glede opisanih dogodkov (streljanja), saj je prosilec navedel drugačen razplet dogodkov, kakor ga opisuje ta sodba (prosilec je zatrjeval, da so v streljanju ubili A.A.-jevega očeta, brata in bratovo ženo, iz omenjene sodbe pa izhaja, da človek, ki je bil mož ubite N.A., ni umrl oz. je preživel in je bil kot obtoženec celo udeležen sojenja, katerega rezultat je zgoraj navedena sodba). Prosilec je zatrjeval, da so bile v streljanju ubite tri osebe, medtem ko iz sodbe sledi, da sta bili ubiti dve osebi, zaradi česar organ ne verjame, da je bil prosilec resnično posredno vpleten v te dogodke do te mere, da bi bil zaradi njih ogrožen. Če bi omenjeni dogodki resnično tako zaznamovali prosilčevo življenje, da bi bil zaradi njih posredno prisiljen zapustiti izvorno državo, bi prosilec ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je njegov prijatelj A.A. kar nekaj mesecev bival pri njemu doma, zaradi česar je upravičeno moč sklepati, da sta se o omenjenem streljanju s prosilcem pogovarjala, nedvomno znal natančno in točno izpovedati, kdo vse je v streljanju umrl in kdo je bil "le" ranjen. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je prosilec napačno navedel tudi kazni, ki so bile dosojene storilcem streljanja. Prosilec je navedel, da je B.B. dobil 17-letno zaporno kazen, Č.B. so obsodili na več kot 20 let zapora, Č.B. pa na 2 leti zapora. Iz točke III. predložene sodbe pa izhaja, da je bil B.B. obsojen na 14 let in 6 mesecev zaporne kazni, dosojena zaporna kazen za Č.B. znaša 1 leto, za C.B. pa enotna kazen 20 let. Ne drži torej, da je bila po posredovanju B.B. kazen zvišana iz 14 na 17 let (ampak mu je bila dosojena 14,5 letna zaporna kazen), kakor tudi ne drži, da je bil Č.B. obsojen na dveletno zaporno kazen (ampak na enoletno). Ministrstvo za notranje zadeve sicer pripominja, da višina dosojenih kazni posameznim udeležencem streljanja nima večjega pomena za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, vendar vsekakor kaže na to, da prosilčevim navedbam o tem, kako močno je bil sam posredno vpleten v omenjene dogodke, ni mogoče verjeti.

13. Prosilec je tudi navedel, da so ga pred kakšne tremi meseci člani te družine poklicali po telefonu, po tem telefonskem pogovoru pa se je začel skrivati. Iz dokumentacije upravne zadeve namreč izhaja, da je prosilcu kosovsko Ministrstvo za notranje zadeve dne 3. 3. 2014 izdalo osebno izkaznico št. ... z rokom veljavnosti do 2. 3. 2024. Ni torej verjetno, da se je prosilec od prejema telefonskih groženj pripadnika družine B. (januarja 2014) skrival do svojega odhoda iz Kosova (marca 2014), saj je očitno, da je v omenjenem času hišo vendarle zapustil, ko si je urejal osebno izkaznico. Če je namreč res, da se je ves čas od prejema groženj skrival, ne more biti res, da je šel večkrat prijaviti te grožnje na policijo, in obratno. Ministrstvo za notranje zadeve torej posledično prosilčevim izjavam o tem, da mu je policija odrekla pomoč, ko naj bi zanjo zaprosil, ne verjame. Ministrstvo za notranje zadeve zaradi zgoraj opisanih kontradiktornosti izjav prosilca o tem, da je bil posredno vpleten v dogodke po uboju očeta, brata in bratove žene svojega prijatelja A.A., zaradi česar naj bi mu grozili pripadniki družine B., ne sprejema za verodostojne in prosilčevi zgodbi o teh dogodkih in grožnjah ne verjame. Zato je izpolnjen pogoj, da se prošnja prosilca zavrne tudi na podlagi 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Kot je Ministrstvo za notranje zadeve v tej odločbi že ugotovilo, je prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z zasebnimi razlogi, čemur pa institut priznanja mednarodno zaščite ni namenjen. Prosilec je sicer navajal, da je šel grožnje družine B. večkrat prijaviti policiji, pa ta ni ukrepala. Na podlagi navedenega torej Ministrstvo za notranje zadeve utemeljeno sklepa, da prosilčevim izjavam o tem, da mu je kosovska policija odrekla pomoč, ko je šel prijaviti zatrjevane grožnje, ni mogoče verjeti. Poleg tega bi prosilec v zvezi z zatrjevanimi grožnjami, v kolikor bi bile resnične in tako hude, da je kasneje zaradi njih celo zapustil svojo izvorno državo, lahko vložil tožbo na pristojno sodišče, ali pa poiskal pomoč katere druge organizacije, ki bi ga pred zatrjevanimi grožnjami lahko zaščitila (npr. nevladne ali mednarodne organizacije), pa tega ni storil. V prosilčevi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, zato je onkraj razumnega dvoma mogoče sklepati, da prosilcu v Kosovu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

14. V tožbi tožnik pravi, da je Ustavno sodišče v sodbi opr. št. Up-96/09-22 z dne 9.7.2009 presodilo, kaj pomeni, da je prošnja očitno neutemeljena. Prošnja je očitno neutemeljena zgolj v primeru, da je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje in da samo izjemoma organ lahko odloča v pospešenem postopku. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja (zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve in Up-2214/06-17 z dne 20.9.2007, 7. točka obrazložitve). Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010 zavzelo stališče, da je tudi po ZMZ treba upoštevati, da pristojni organ zgolj »lahko« v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ne pa, da jo mora zavrniti, čim je izpolnjen kateri koli pogoj iz 55. člena ZMZ neodvisno od tega, ali prosilcu v izvorni državi grozi preganjanje ali resna škoda. Določbe pospešenega postopka je treba razlagati restriktivno (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve); pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve prošnje "popolnoma ugotoviti dejansko stanje" (Up-1525/06-03 z dne. 21. 6. 2007, 7. točka obrazložitve), kar kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa, in da je treba v pospešenem postopku v dvomu odločiti v korist prosilca za azil (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007, 7. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve). Tem stališčem pa sledi tudi Vrhovno sodišče (I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008, I Up 1712008-3 z dne 24. 1. 2008, I Up 604/2007-2 z dne 4. 10.2007). V konkretnem primeru tožnik vsekakor ni zatrjeval zgolj takih dejanskih okoliščin, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, zato zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku sploh ni izpolnjen. Tožnik je tekom postopka pri podaji prošnje povedal, da je šel večkrat na policijo, a policija ni ukrepala, ker ni imel dokazov. Rekli so mu naj pride, ko se bo kaj zgodilo. Očitno je torej, da tožniku v izvorni državi zaščita ni bila nudena, posledično temu je bilo njegovo življenje ogroženo, zato je moral zapustiti izvorno državo. Ker gre v tožnikovem primeru za preganjanje zaradi krvnega maščevanja, gre za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka pa je zmotno zaključila, da gre za izključno zasebno zadevo med prosilcem, njegovim prijateljem A.A. in trojico, ki je A.A. ubila očeta, brata in bratovo ženo, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Zaključek tožene stranke, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva, je napačen. Upravno-sodna praksa v Sloveniji, s sklicevanjem na mednarodno sodno prakso, je krvno maščevanje že sprejela kot možno obliko pripadnosti določeni družbeni skupini (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 440/2012-40 z dne 8. 6. 2012 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012). Preganjanje zaradi krvnega maščevanja spada med razloge iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. Tožena stranka torej zmotno šteje, da krvno maščevanje ne more biti razlog za preganjanje. Za takšno razlago materialnega prava iz Ženevske konvencije v primeru krvnega maščevanja je relevantno tudi Poročilo UNHCR o usmeritvah za odločanje o potrebah za mednarodno zaščito prosilcev iz Afganistana, ki v podpoglavju o krvnem maščevanju (točka 11, stran 33) krvno maščevanje povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini (UNHCR Eligibility Guidelines for Addesing the International Protection Needs of Asylum-Seeker from Afganistan, 17. December 2010, HCRlEG/AFGI10104). V tej zvezi sta relevantna še dva vira UNHCR, in sicer: UNHCR Position on Claims for Refugee Status Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugee based on a Fear of Persecution Due to an Individual's Membership of a Family or Clan Engaged in a Blood Feud, 17. March 2006, ods. 5-6, 16-20; UNHCR Guidelines on International Protection no. 2 "Membership of a Particular Social Group" Within the Context of Article 1 A (2) of the Convention 1951 and/or its 1967 Protocol Relating to the Status of Refugees, 7 May 2002. Na podlagi navedenega je očitno, da je zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, saj se krvno maščevanje ne more šteti kot preganjanje zaradi ene izmed petih podlag, ki jih našteva oziroma predvideva ZMZ, napačen, Posledično temu je napačna tudi odločitev tožene stranke, da je sodba Okrajnega sodišča v Ž., št. ... z dne 5. 6. 2013, katere skeniran izvod je v postopku predložil tožnik, brez dokazne vrednosti. Če tožena stranka meni, da so določene izjave tožnika nerazumljive ali kontradiktorne in je svojo odločitev v izpodbijani odločbi oprla na taka dejstva, bi morala biti tožniku dana možnost, da jih razjasni, saj je dolžnost uradne osebe v postopku, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Tožena stranka bi po mnenju tožnika morala z njim opraviti osebni razgovor, na katerem bi bile lahko take nejasnosti odpravljene. Po standardu Visokega komisariata ZN za begunce (Handbook on Procedures and Criteria for Determing Refugee Status, Reedited, Geneva, January 1992, odst. 199), velja, da »je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev.« Standardi UNHCR sicer niso pravni vir, je pa kljub temu v sodni praksi držav članic EU praksa tudi najvišjih sodišč, da se na te standarde sklicujejo v svojih sodnih odločbah. Enak standard je postavilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up-906/2001, z dne 24. 10. 2001, iz katere izhaja, da mora uradna poizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasniti in dobiti potrebna pojasnila. Tudi Upravno sodišče je v sodbi iz leta 2009, opr. št. 1 U 979/2009-7 odločilo, da »mora tožena stranka stranka, če ugotovi določeno nekonsistentnost, dati stranki možnost, da jo pojasni oziroma obrazloži.« Tožena stranka je sprejela nepravilno ter tudi zelo pomanjkljivo oceno tožnikove verodostojnosti. Tožnik se sklicuje na uporabo treh kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti. Ocena o tožnikovi verodostojnosti je zelo pomanjkljiva, poleg tega pa je na več mestih zelo in zgolj subjektivna. Tožena stranka svojo oceno o tožnikovi verodostojnosti gradi zgolj na nekaterih nekonsistentnostih, za katere pa tožniku sploh ni bila dana možnost, da jih pojasni (kot že opisano zgoraj). Ta del dokazne ocene pa je zgolj en oziroma prvi strukturni element. Tožena stranka informacij o tožnikovi izvorni državi sploh ni pridobila, pa bi jih morala za oceno tožnikove verodostojnosti, kot to narekuje tudi sodna praksa. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da vsakega zasebnega spora po mnenju tožene stranke še ni mogoče interpretirati kot krvno maščevanje, tudi ne v primeru, če se je spor končal tragično (s smrtjo kakšnega od vpletenih). Tožnik nikoli sam ni zatrjeval, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja, četudi je bil ob koncu podaje prošnje eksplicitno povprašan, ali v njegovih krajih obstaja krvno maščevanje. Na to vprašanje uradne osebe je tožnik odgovoril le, da tako maščevanje gotovo obstaja in da sam osebno pozna primere krvnega maščevanja. Prosilcu torej institut krvnega maščevanja ni neznan, navedel je, da pozna primere krvnega maščevanja v njegovi izvorni državi, vendar kljub temu ni zatrjeval, da je sam izvorno državo zapustil iz tega razloga. Tožena stranka posledično oporeka tožbenim navedbam, da gre v tožnikovem primeru za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini (zaradi krvnega maščevanja), ampak meni, da je v izpodbijani odločbi dovolj obširno in argumentirano obrazložila, čemu so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ter se v tem odgovoru na tožbo na to argumentacijo v celoti sklicuje. Tožena stranka ni nikjer zavzela stališča, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva, ampak je bila na podlagi preučitve dejstev in navedb tožnika, podanih v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, mnenja, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil zaradi izključno zasebnih okoliščin in vzrokov. Gre za dve popolnoma ločeni stvari. Ugotovitev, da je tožnik izvorno državo zapustil izključno iz zasebnih okoliščin in vzrokov (česar apriori ni mogoče definirati kot krvno maščevanje, kakor je tožena stranka obrazložila že v točki II. tega odgovora na tožbo), še ne pomeni, da se je tožena stranka kakorkoli opredelila do krvnega maščevanja kot do zasebne zadeve.

16. Dodatni argument, zakaj tožena stranka meni, da v tožnikovem primeru ne moremo govoriti o krvnem maščevanju, pa izhaja iz same definicije krvnega maščevanja. Krvno maščevanje pomeni dolžnost praviloma moškega člana družine, katere član je bil umorjen, da se zanj maščuje, in sicer tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Krvno maščevanje pri Albancih temelji na tradicionalnih normah, zbranih v Kanunu Leka Dukagjina, ki je bil oblikovan v 15. stoletju. Tožnik se po lastnih navedbah boji maščevanja B.B., C.B. in Č.B. ki so pred okoli tremi leti ubili očeta, brata in bratovo ženo njegovega prijatelja A.A. Po normah in določilih Kanuna bi bil torej tožnikov prijatelj A.A. na vrsti, da se kot moški član družine kateremu od moških članov družine B. maščuje za smrt treh članov svoje družine, ne pa, da je ravno obratno. Posledično niti tožnik, ki sam ni neposredno vpleten v samo dejanje (ubit ni bil nihče od njegovih članov družine niti ni on po določbah Kanuna na vrsti, da tako smrt maščuje), ni pod grožnjo krvnega maščevanja. Dejstva, da naj bi se tako A.A. kot prosilec bala B.B., C.B. in Č.B., ker sta jih pomagala prijaviti Eulexu, zaradi česar so bili obsojeni na zaporno kazen, pa v nobenem primeru ne moremo opredeliti za dejanje, ki je podvrženo krvnemu maščevanju, ampak za zasebni spor. V podobnem primeru, kot je tožnikov, sta tako Upravno sodišče v svoji sodbi I U 1389/2013 z dne 25. 9. 2013, kakor tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 424/2013 z dne 13. 11. 2013 mnenja, da " ... je iz opisanih dogodkov razvidno, da gre za izključno zasebno zadevo med tožnikom in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ.“ Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je ob podaji prošnje navedel, da so se opisani dogodki zgodili pred nekaj leti, in sicer okoli tri do pet let nazaj. Ni vedel, da je natančen datum tako pomemben oz. je bil mnenja, da bo to razvidno tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Ž., ki jo je predložil v dokumentacijo upravne zadeve. Izrecno zatrjuje, da je ob podaji prošnje navedel, da je bilo to pred tremi do petimi leti, in ne, da je bilo pred tremi leti. Navedene tožbene navedbe tožnika ne držijo. Tožnik je v svojih izjavah med podajo prošnje za mednarodno zaščito večkrat "eksplicitno navedel (tožena stranka pa dosledno citirala v izpodbijani odločbi"), da so se opisani dogodki zgodili pred tremi leti (torej bi bilo dogodek časovno mogoče umestiti v leto 2011), nikjer pa ni omenil, da bi se dogodki lahko zgodili "pred tremi do petimi leti." Tožbene navedbe so zato v tem delu namerno zavajajoče. 17. Tožba je utemeljena.

18. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na 3., 4. in 5. točko 55. člena ZMZ, pri čemer je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Osebni razgovor s tožnikom pa je po določilu 3. odstavka 45. člena ZMZ namenjen med drugim tudi zaradi ugotavljanja „razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo“ (2. alineja) in „vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev“ (3. alineja,) in sicer mora biti voden tako, da „prosilcu omogoča, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi“ (6. odstavek 47. člena ZMZ). Iz rubrike 32. iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da tožena stranka izjave tožnika ni vzela na zapisnik na način v smislu 2. in 3. alineje 3. odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in ni ničesar na podlagi njegovih odgovorov natančneje razčiščevala niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje v konkretnem primeru, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji, zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ tožena stranka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar samo pod pogojem, da tožena stranka ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Standard „očitnosti“ lažne predstavitve razlogov je lahko izpolnjen samo takrat, ko toženi stranki niti ni treba predočiti prosilcu nekonsistentnosti zaradi morebitne razjasnitve, ker tožnik navaja takšne dejanske okoliščine, „ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“ (odločbi Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, odst. 8; Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, odst. 7) oziroma /.../ „ker je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12). Ta standard pa v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj tožena stranka ni razčistila, ali gre v zatrjevanem preganjanju za staro obliko maščevanja znotraj načel krvnega maščevanja po starih običajih Albanije, ali pa gre za novo obliko maščevanja, ki nimajo nobene zveze s krvnim maščevanjem po starih običajih. Šele v odgovoru na tožbo se tožena stranka postavi na prvo stališče in se sklicuje na Kanun Leka Dukagjina iz 15. stoletja in pravi, da tožnikove okoliščine ne spadajo v ta okvir, med tem ko v izpodbijanem aktu tega zakonika sploh ne omenja in relevantnega izvlečka iz tega zakonika tudi ni v upravnih spisih. Stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik v prošnji ni zatrjeval, da je izvorno državo zapustil iz razloga krvnega maščevanja in da je na vprašanje, ali je preganjan zaradi vere, političnega prepričanja, narodnosti, rase, pripadnosti določeni družbeni skupini, odgovoril negativno, pa ne more biti odločujoč argument. Od tožnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo znal maščevanje oziroma preganjanje s strani vplivne družine na Kosovu po obračunu s streljanjem pravno pravilno opredeliti kot obliko pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega iz zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito ni mogoče izključiti, da je tožnik vendarle štel konkretno preganjanje kot obliko (krvnega) maščevanja, saj je po vprašanju o tem, ali na Kosovu obstaja krvno maščevanje na katerega je odgovoril pritrdilno, navedel, da je preganjan iz „zgoraj navedenih razlogov“.

19. Tožnik se tudi utemeljeno sklicuje na standard iz ustavno-pravne prakse, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno (Up-1187/06, 19. 10. 2006, odst. 8) in da je treba tudi pri uporabi pospešenega postopka „popolno ugotoviti dejansko stanje“ (Up-1525/06-03, 21.6.2007, odst. 7). Tožena stranka je te standarde kršila, kajti ni uporabila nobene informacije iz 8. alineje 23. člena ZMZ, kar je sicer zahteva iz 4. točke 55. člena ZMZ v pospešenem postopku, saj ni uporabila splošne informacije o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji, ampak je uporabila specifične informacije iz 9. alineje 23. člena ZMZ, ki jih je predložil tožnik v obliki sodbe zoper tri osebe, ki naj bi ga preganjale na Kosovu. Omenjena sodba je namreč povezana s konkretnim primerom in okoliščinami tožnikovega preganjanja, zaradi česar bi moral biti opravljen osebni razgovor. Na tej točki namreč prihaja do bistvene razlike med obravnavano zadevo in upravnim sporom v zadevi I U 1389/2013-10 z dne 25. 9. 2013 (in I Up 424/2013 z dne 13. 11. 2013), na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. V omenjenem upravnem sporu tožnik namreč ni predložil nobene specifične informacije in tudi tožena stranka je ni uporabila, poleg tega pa tožnik v omenjenem upravnem sporu tudi ni rekel, da je iskal zaščito pri policiji. Omenjeni upravni spor zato ne more biti argument za upravičeno opustitev osebnega razgovora v rednem postopku v obravnavani zadevi. Ker torej tožena stranka ni razčistila, za kakšno obliko maščevanja gre v tožnikovem primeru, tudi ni očitno oziroma na prvi pogled jasno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 26. in 28. člena ZMZ, pri čemer tudi v primeru, če tožena stranka ugotovi, da ne gre za krvno maščevanje po starih običajih, zaradi katerih bi se tožnik lahko smatral za pripadnika določene družbene skupine, ni izključeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito, če mu država ali mednarodna organizacija (1. odstavek 25. člena ZMZ) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu 2. odstavka 25. člena ZMZ zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (3. alineja 1. odstavka 24. člena ZMZ). Poleg tega je na predloženo specifično informacijo oziroma dokaz, ki ga je predložil tožnik, tožena stranka tudi oprla pomemben del (tri od petih) ugotovljenih nekonsistentnosti tožnika, ne da bi mu dala možnost, da se o njih izjasni, in sicer: čas obračuna; število ubitih oziroma preživelih v streljanju; višina izrečene kazni. Preostali dve nekonsistentnosti je tožena stranka oprla na pretirano enostranski in neživljenjski zaključek, češ da je tožnik povedal, da se je po grožnji po telefonu začel skrivati in da se to ne ujema s tem, da je v tem času pridobil osebno izkaznico in da naj bi iskal pomoč na policiji. Skrival se je namreč lahko pred morebitnim maščevanjem, kar pa ne pomeni, da ni iskal pogojev za zaščito ali za umik iz domačega kraja. Iz zgornje ocene v zvezi z 3. in 4. točko 55. člena ZMZ sledi, da ne gre za očitno neutemeljeno prošnjo, v zvezi s katero ne bi bil potreben osebni razgovor, zato tudi ni pogojev za uporabo 5. točke 55. člena ZMZ glede na to, da Procesna direktiva 2005/85/ES (člen 8(1)) prepoveduje, da se prošnja za azil zavrne ali izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker ni bila vložena v najkrajšem možnem času. Na tej podlagi, ker je tožena stranka kršila procesno določbo 1. in 2. alineje 46. člena v zvezi z 3. in 4. točko 55. člena ZMZ, in je posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje in je nepravilno uporabila določbo 5. točke 55. člena ZMZ, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZMZ). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).