Jedro

Dogovori (pogodbe) se lahko sklepajo tako v pisni kot v ustni obliki, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru iz kakršnihkoli koli razlogov potrebna pisna oblika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe za znesek 366,26 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu (za plačilo glavnice 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnih stroškov) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 344,65 EUR toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi tožnikove pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP (ki jo pritožba izpostavlja zgolj pavšalno, z navedbo, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti) ni podana. Izpodbijana sodba je povsem razumljiva, jasna in argumentirana. Prav tako ni podana kršitev iz 8. točke citirane določbe. Do slednje naj bi prišlo zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožeče stranke predloženega računa za opravljene storitve in saldokontne kartice. Kljub opustitvi takšne posebne in izrecne ocene navedenih dokazov, pa do očitane kršitve ni prišlo. Iz saldokontne kartice namreč sploh ne izhaja kaj naj bi se s spornim računom zaračunavalo, iz računa pa tega prav tako ni mogoče razbrati. Ta namreč pod postavko „opis“ govori o opravljenem delu, v zgornjem delu, pod postavko Način odpreme navaja lastni prevzem (kar nakazuje na to, da je šlo za prevzem blaga), v pojasnilu pod izračunom dolga pa navaja: Kupec soglaša, da je prodajalec lastnik blaga do plačila. Oba navedena dokaza sta tako za ugotavljanje dejstva, kaj je bilo s spornim računom zaračunano, brez vsakršne dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem pravilno zaslišalo predlagane priče. Njihove izpovedi je tudi jasno in popolno ocenilo ter na takšni podlagi sprejelo odločitev, da se sporni račun nanaša na dobavljen material (torej, da je zaračunano blago in ne storitve).

6. Nadalje pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ocenjuje, da ima listina (račun) nedvomno večjo dokazno vrednost kot izpovedi prič ter da je račun poslovna listina, katere resničnost se domneva. S tem tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), takšni pritožbeni ugovori niso dovoljeni. Sodba sodišča prve stopnje se namreč v tovrstnih sporih lahko izpodbija le iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je bil dogovor o odlogu plačila s strani tožeče stranke dobavljenega materiala sklenjen in zakaj se ta nanaša tudi na vtoževani račun. Navedb, da naj bi zaradi ugovora kvalitete na vgrajeni material, ki ga je zoper toženca podal investitor V, tožeča stranka izstavila dobropis v znesku 15.000,00 EUR, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. To izhaja zgolj iz zaslišanja njenega zakonitega zastopnika. Ker z izvedbo dokazov ni mogoče nadomeščati trditvene podlage, sodišče tega dejstva ni bilo dolžno (niti upravičeno) presojati oziroma se do njega opredeljevati.

8. Špekulacije tožeče stranke, da bi dogovor o odlogu plačila, če bi res bil sklenjen, gotovo bil zapisan, saj bi tožena stranka želela imeti varovalo pred preuranjenimi zahtevki tožnika, niso takšnega pomena, da bi opustitev opredelitve do njih pomenila kršitev pravice do izjave. Dogovori (pogodbe) se lahko sklepajo tako v pisni kot v ustni obliki, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru iz kakršnihkoli koli razlogov potrebna pisana oblika. Zgolj argumentacija, da bi to gotovo zahtevala tožena stranka, ne zadošča. Na med strankama sporno vprašanje, ali je dogovor bil sklenjen (ustno) je sodišče prve stopnje odgovorilo. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi vseh zaslišanih prič. Izostanek opredelitve do prav vsake navedbe, ki sta jo v zvezi s tem podali pravdni stranki, pa ne pomeni kršitve pravice do izjave. Takšna kršitev je namreč podana le v primeru, da sodišče opusti opredelitev do njunih bistvenih navedb.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi deloma niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožena stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.