Jedro

Stranski intervenient je v izvršilnem postopku zoper tožnico predlagal izvršbo na terjatev na izročitev premičnin, ki je predmet tega postopka. Okrajno sodišče v Celju je predlogu ugodilo in dovolilo izvršbo ter izdalo sklep o prenosu terjatve, ki je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 28. 12. 2021. S tem trenutkom je intervenient pridobil samostojno pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izročitev premičnin, ki so navedene v sklepu o prenosu (120. člen v zvezi s 156. členom ZIZ), pa tudi pravico, da s tožbo zahteva izročitev stvari, če zanjo nima izvršilnega naslova (drugi odstavek 155. člena ZIZ). Pridobil je torej materialnopravno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Ker je upnik dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, za ohranitev terjatve in jo ob zapadlosti tudi izterjati (120. v zvezi s 156. členom ZIZ), ima po sodni praksi v postopku zaradi ugotovitve obstoja te terjatve položaj sosporniškega intervenienta. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je izkazal materialno pravno razmerje glede predmeta spora, torej da je postal nosilec upravičenja, o katerem se odloča, kar predstavlja njegov pravni interes za sodelovanje v postopku kot sosporniški intervenient na strani tožnice (202. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče po vpogledu v predložene listine ugotavlja, da je toženka izkazala položaj dobrovernega pridobitelja sladkorja, saj je tega sukcesivno naročala pri družbi, ki ga je prodajala v okviru svoje dejavnosti in ji za vsako izvršeno dobavo tudi izstavila račun. S tem je glede na določilo 64. člena SPZ izvirno pridobila lastninsko pravico ne glede na razpolagalno upravičenje družbe C. oziroma eventualno predhodno pridobljeno lastninsko pravico tožnice. Ker je bila ob vložitvi tožbe lastnica vtoževanih premičnin toženka, tožnica s tožbenim zahtevkom na vrnitev stvari ne more biti uspešna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izročiti v neposredno posest 96 ton sladkorja "White crystal sugar 25/1" in 168 ton sladkorja "White crystal sugar 1/1 DOLCE VITA", zavrne ter je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 3.096,60 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se stranska intervencija družbe A., d. d., na strani tožeče stranke dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izročiti 96 ton sladkorja „White crystal sugar 25/1“ in 168 ton sladkorja „White crystal sugar 1/1 DOLCE VITA“ ter ji povrniti pravdne stroške v višini 8.103,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. S sklepom z 28. 2. 2022 je sodišče prve stopnje odločilo, da ne dopusti stranske intervencije družbe A., d. d., na strani tožeče stranke.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji sodišče ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je bil nad tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) uveden stečaj, zato bi sodišče moralo postopek ustaviti.

Dejansko stanje glede lastninske pravice tožnice in predmeta izročitve je zmotno ugotovljeno. Sklenjena kupoprodajna pogodba ni bila predložena, njena vsebina pa ni pojasnjena. V trditvah tožnice so nepravilnosti, saj obstajajo tudi drugačni dokumenti glede količin in časa dobave prevzetega sladkorja. Tožnica ni predložila dokazila o dostavi, direktor sadjarstva B. pa je A., d. d. (v nadaljevanju stranski intervenient) z e- pošto obvestil, da jo je pozval k sklenitvi skladiščne pogodbe, a se ni odzvala. Tožnica torej ni bila lastnica sladkorja, niti njegova posestnica, zato nima aktivne stvarne legitimacije. V stečajnem postopku tudi ni izkazana terjatev do toženke ali prenosnika blaga, prav tako takšne terjatve ne izkazuje stečajni postopek zoper C., d. o. o., (v nadaljevanju C.) kot prodajalko. Toženka je lastninsko pravico izkazala z naročilom, izdanimi računi, tovornimi listi in dobavnicami. Trije računi niso bili izdani s strani C., temveč njene podružnice na Hrvaškem, od katere pa toženka blaga ni prejela. Posest tožnice je viciozna na podlagi prekarija. To izhaja tudi iz potrdila o naročilu, ki ga je toženki predložil odvetnik tožnice, podpisal pa ga je kar njen direktor na obrazcu C. Sodba nima razlogov, zakaj verjame, da gre za tožničin sladkor, ki je bil pomotoma dobavljen toženki, prav tako tudi ne o identifikaciji sladkorja, ki je fotografije ne omogočajo. Ker je toženka predložila več relevantne dokumentacije, sodišče pa je lastninsko pravico priznalo tožnici, odločitve ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek, da je s sklicevanjem na navedbe intervenienta toženka smiselno priznala lastninsko pravico tožnice, saj takih trditev ni podala niti jih ni podal stranski intervenient. Oba sta nasprotovala tožničinemu lastništvu nad spornim sladkorjem. Ravnanje stranskega intervenienta, ki je zarubil tožničino terjatev na izročitev premičnin, ne pomeni, da je tožnica izkazala lastninsko pravico v tem postopku. Drugačna odločitev sodišča je samovoljna in na njej temelji celotna sodba.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo določilo 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnica ni izkazala, da je blago pridobila na podlagi odplačnega pravnega posla, saj glede cene ni podala trditev. Toženka je predložila račune in izkazala odplačnost posla, zato so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po 64. členu SPZ ne glede na lastninsko pravico prenosnika.

Pritožnica je presenečena nad odločitvijo sodišča, ker ščiti fraudolozno ravnanje tožnice, ki je zlorabila pravico do sodnega varstva za dosego namena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Dobroverna toženka je pri C. zgolj naročila in od nje prejela naročeni sladkor ter s tožnico ni bila v poslovnem odnosu, zato ni dolžna nositi škodljivih posledic ničnih pravnih poslov med tretjimi osebami. Pravni posel, na katerem tožnica utemeljuje lastninsko pravico, je ničen in nima učinkov. Ker je sodišče odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranski intervenient je v svoji vlogi z 11. 1. 2022 dokazno podkrepljeno navedel dejstva glede poslovne prevare družbe C., pri kateri je tožnica naklepno sodelovala, in predstavljajo kuliso tega pravdnega postopka. Pritožnica ta dejstva v pritožbi ponovno povzema in zaključuje, da je tožnica razpolagala z upravičenji, ki izhajajo iz njenega predhodnega protipravnega ravnanja, ter je tožbo vložila z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist. Sodišče bi moralo na takšno ravnanje paziti po uradni dolžnosti.

4. Tožnica in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

5. Zoper sklep vlaga pritožbo stranski intervenient zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava glede izkazanega pravnega interesa. Tožnica v postopku razpolaga s pravico, ki je v njegovi pravni sferi. Posledično bo sodna odločba vplivala na njegov pravni položaj. Terjatev je bila namreč v izvršilnem postopku VL 22057/2020, ki ga vodi Okrajno sodišče v Celju, pravnomočno zarubljena in prenesena na intervenienta. Tožnica ima zato le procesno legitimacijo za vodenje postopka, saj je s prenosom terjatve pridobil pravico od toženke s tožbo zahtevati izročitev premičnin (drugi odstavek 155. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). To predstavlja zakonsko varovano pravico, torej njegov pravni interes. Okoliščina, da toženka ne priznava tožbenega zahtevka, ne predstavlja ovire za rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku.

Od pravnega interesa je treba razlikovati intervenientov ekonomski interes, da sodišče zahtevek zavrne ali zavrže in ne ščiti fiktivne terjatve, utemeljene na nazaj kreiranih ponarejenih listinah, z namenom ustvarjanja protipravne premoženjske koristi tožnici in z družbo C. povezanim osebam. Ekonomski interes zasleduje kot upnik C., s katero ima sklenjen notarski sporazum o zavarovanju, ki zajema globalni anticipirani odstop terjatev v zavarovanje intervenientu kot prevzemniku ter se nanaša tudi na dobave sladkorja toženki. Iz previdnosti je naknadno zarubil in pridobil tudi terjatev, ki jo uveljavlja tožnica v tej pravdi, za odpravo nevarnosti, da bi s preslepitvijo sodišča uspela s svojim protipravnim namenom.

6. Na pritožbo stranskega intervenienta pravdni stranki nista odgovorili.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

**O dopustitvi stranske intervencije na strani tožnice:**

8. Stranski intervenient je v izvršilnem postopku1 zoper tožnico predlagal izvršbo na terjatev na izročitev premičnin, ki je predmet tega postopka. Okrajno sodišče v Celju je predlogu ugodilo in dovolilo izvršbo ter izdalo sklep o prenosu terjatve, ki je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 28. 12. 2021. S tem trenutkom je intervenient pridobil samostojno pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izročitev premičnin, ki so navedene v sklepu o prenosu (120. člen v zvezi s 156. členom ZIZ), pa tudi pravico, da s tožbo zahteva izročitev stvari, če zanjo nima izvršilnega naslova (drugi odstavek 155. člena ZIZ). Pridobil je torej materialnopravno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se v naši sodni praksi ni uveljavila relevančna teorija, po kateri bi tožnik v primeru izgube upravičenja za izterjavo moral prilagoditi tožbeni zahtevek, da se izpolnitev opravi upniku, ali dopustiti, da ta prevzame pravdo namesto tožnika. Sodišče lahko postopek nadaljuje tudi, če tožnik zahtevka ne prilagodi, kljub temu pa bo dolžnikov dolžnik svoje obveznosti prost le, če obveznost izpolni upniku in ne dolžniku. Ker je upnik dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, za ohranitev terjatve in jo ob zapadlosti tudi izterjati (120. v zvezi s 156. členom ZIZ), ima po sodni praksi v postopku zaradi ugotovitve obstoja te terjatve položaj sosporniškega intervenienta2. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je izkazal materialno pravno razmerje glede predmeta spora, torej da je postal nosilec upravičenja, o katerem se odloča, kar predstavlja njegov pravni interes za sodelovanje v postopku kot sosporniški intervenient na strani tožnice (202. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je družbi A., d. d., dopustilo stransko intervencijo na strani tožnice (3. točka 365. člena ZPP). Za sprejem odločitve namreč ni bistven izražen ekonomski interes stranskega intervenienta, da se razkrije fiktivnost sklenjenih pravnih poslov med družbo C., ki ima prav tako kot tožnica položaj njegove dolžnice, in tožnico. Čeprav je stranski intervenient poskušal doseči sodelovanje v postopku na več načinov, tako kot stranski intervenient na strani toženke, kot tožnik in nazadnje kot stranski intervenient na strani tožnice, je protislovnost teh vlog le navidezna, saj si je ves čas prizadeval, da se ugotovi dejansko lastništvo spornega predmeta ter odkrije morebitno nepošteno usklajeno delovanje tožnice in družbe C. Ker svoje vloge v postopku ni mogel doseči preko izkazovanja ekonomskega interesa, je s prenosom terjatve poskrbel za pridobitev materialnopravnega upravičenja na strani tožnice. S tem je izpolnil pogoje za sosporniško intervencijo iz prvega odstavka 202. člena ZPP, pri čemer imajo njegova dejanja v postopku lahko učinek šele od njene priglasitve na strani tožnice in predhodnih vlog, podanih v vlogi potencialnega stranskega intervenienta na strani toženke3, v postopku ni mogoče upoštevati.

**O pritožbi zoper sodbo:**

11. Obe pravdni stranki v postopku zatrjujeta, da sta od družbe C. kot prodajalke naročili ter prevzeli večjo količino sladkorja za nadaljnje trženje ter s tem na njem pridobili lastninsko pravico. Ker iz listin, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da je sporno blago naročila prva in na njem 28. 2. 2020 prevzela posest s posestnim konstitutom, torej z dogovorom o prevzemu brez dejanske izročitve po drugi alineji tretjega odstavka 60. člena SPZ, je sodišče prve stopnje odločilo, da so bili izpolnjeni pogoji za veljaven prenos lastninske pravice ter tožnici omogočilo pravno varstvo po 92. členu SPZ. Ob tem je prezrlo, da zaradi varstva pravnega prometa zakon določa izjeme od načela neomejene vindikacije, saj bi bil položaj dobrovernega kupca nesorazmerno otežen, če bi moral vedno raziskovati, ali je kupec pravi lastnik stvari oziroma ima pravico, da z njo razpolaga.

12. SPZ v 64. členu določa posebne primere pridobitve, ko pridobitelj pridobi lastninsko pravico na premičnini tudi od prenosnika, ki ni imel razpolagalnega upravičenja, če je v trenutku izročitve v dobri veri in je stvar pridobil na podlagi odplačnega pravnega posla, ob dodatno izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka tega člena4 in 40. člena SPZ. Med temi pogoji je tudi, da prenosnik daje v promet takšne premičnine v okviru svoje dejavnosti. S tem zakon varuje pridobitelja, saj ščiti njegovo upravičeno zaupanje v lastnino prodajalca, ki ima posest stvari5 in bi moral poskrbeti, da stvar ne bo izgubil iz posesti oziroma je ne bo zaupal tretji osebi v posest ter s tem ustvaril položaja, ki predstavlja tveganje za izgubo lastninske pravice. Dobroverni pridobitelj, ki je stvar pridobil na podlagi odplačnega pravnega posla, lastninsko pravico pridobi izvirno, s tem pa ugasnejo predhodne stvarne pravice na stvari.

13. Toženka je v postopku zatrjevala, da ji prodajalka, družba C., blaga ni dostavila pomotoma, temveč na podlagi njenih naročil, za kar so bile izdane dobavnice, računi in CMR prevoznikov, blago je bilo sukcesivno dostavljeno v obdobju od 6. 3. 2020 do 11. 3. 2020, dobave pa usklajene po elektronski pošti z delavko C., D. D. Poslovanje je bilo jasno in transparentno, dostav sladkorja je bilo kar 11, zato o napaki ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče po vpogledu v predložene listine (B4, B5, A6 – A31) ugotavlja, da je toženka izkazala položaj dobrovernega pridobitelja sladkorja, saj je tega sukcesivno naročala pri družbi, ki ga je prodajala v okviru svoje dejavnosti in ji za vsako izvršeno dobavo tudi izstavila račun. S tem je glede na določilo 64. člena SPZ izvirno pridobila lastninsko pravico ne glede na razpolagalno upravičenje družbe C. oziroma eventualno predhodno pridobljeno lastninsko pravico tožnice.

14. Ker je bila ob vložitvi tožbe lastnica vtoževanih premičnin toženka, tožnica s tožbenim zahtevkom na vrnitev stvari ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je z ugoditvijo vindikacijskemu zahtevku napačno uporabilo določila SPZ, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Glede na uspešnost pritožnice pri izkazovanju lastninske pravice na vtoževanih premičninah se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeliti do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z navideznostjo pravnega posla, ki ga je kot pravni naslov za svojo lastninsko pravico zatrjevala tožnica, in do zatrjevanih procesnih kršitev v zvezi z nedopustnim razpolaganjem z zahtevkom. Dodaja le, da uvedba stečajnega postopka nad tožnico ni razlog za ustavitev postopka, temveč za njegovo prekinitev (4. točka 205. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa lahko izda sodbo, če so pogoji za prekinitev nastali po koncu glavne obravnave. Ker je sodišče prve stopnje od uvedbe stečajnega postopka vsa pisanja pravilno vročalo stečajnemu upravitelju, da se nanje odzove, in ga s tem pozvalo na vstop v pravdo, je bil po 208. členu ZPP izpolnjen tudi pogoj za nadaljevanje postopka.

15. Zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica, ki s tožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v skupni višini 3.096,60 EUR (1200 točk za odgovor na tožbo, 1200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1200 točk za udeležbo na prvem naroku, 600 točk za udeležbo na drugem naroku, 900 točk za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, 61 točk za materialne stroške, skupaj 5161 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 3.096,60 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Stroškov pritožbenega postopka toženka ni priglasila.

1 Postopek se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju, VL 22057/2020. 2 Primerjaj sklepe III Ips 42/2004, II Ips 553/2004, I Cpg 765/2019 ter dr. Damjan Orož, Izvršba na terjatev do dolžnikovega dolžnika, Zbornik sodobno stvarno pravo 2021, str. 55–68. 3 Ta intervencija ni bila dopuščena. 4 Drugi odstavek 64. člena SPZ določa: Lastninska pravica se pridobi na način iz prejšnjega odstavka samo, če je bila nepremičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika. 5 Primerjaj: dr. Renato Vrenčur: E-paket Stvarno pravo, komentar k 64. členu SPZ in dr. Matjaž Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 322-327.