Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil izpad, ki ga je spornega dne imela tožeča stranka, dejansko posledica verbalnega napada s strani sodelavca, ki je sam priznal, da je tožeči stranki rekel, da jo bo udaril, sunil, zmlel v prah, da v njo vrže atomsko bombo. Reakcija tožeče stranke, ki je bila invalidka, je bila spornega dne zagotovo neprimerna, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedi, da je bila tožeča stranka spornega dne izzvana s strani sodelavca, kar je bil razlog za njen izpad. V konkretnem primeru je šlo za večji nesporazum v odnosih med sodelavci, za katerega pa ni bil povod samo opravljanje dela, temveč je do tega prišlo v posledici izzvanosti tožeče stranke od sodelavca. Ker ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2018 in jo razveljavilo; ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2018 in se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2017 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 15. 3. 2018 dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 15. 3. 2018 dalje do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 842,79 EUR, odvesti vse davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 908,59 EUR, na fiduciarni račun pooblaščenca, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vedenje in ravnanje tožeče stranke, kot izhaja iz izredne odpovedi, izkazano tudi z izpovedbami prič in je za toženo stranko nesprejemljivo. Tožeča stranka je namreč javna dela opravljala pri javni zdravstveni ustanovi in ravnanje tožeče stranke, ki je bilo z zaslišanjem vseh prič tudi izkazano - izpad, kričanje, jeza, stiskanje pesti, zamahovanje po zraku pred ostalimi zaposlenimi ter nadaljevanje takega ravnanja na hodniku, ni primerno za katerokoli delovno okolje, prav tako pa vzbuja nelagodje, strah in nepotreben stres med zaposlenimi. Nasprotuje obrazložitvi sodišča, da je bila tožeča stranka s strani A.A. izzvana in je v posledici izzvanosti reagirala na dani način. Meni, da se je tožeča stranka, ob dopustitvi možnosti, da ji je A.A. izrekel določene besede, odzvala pretirano in popolnoma neprimerno. Vse priče pa so tudi izpovedale, da je tožeča stranka A.A. že prej vedno ogovarjala, se iz njega norčevala ter ga klicala z izrazi, ki so bili za le tega žaljivi. Zatrjuje, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 118. člena ZDR-1, saj so odnosi in zaupanje med pravdnima strankama zaradi ravnanja tožeče stranke porušeni do te mere, da ji tožena stranka kot delodajalec več ne more zaupati, posledično pa pravdni stranki ne moreta več sodelovati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja.

5. Pritožba nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič in tožnice, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne. Izpovedi priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo pričam B.B., C.C., D.D. in tožnici, da je bila tožeča stranka dne 13. 2. 2018 izzvana s strani sodelavca B.B., kar je bil tudi razlog za njen izpad izven običajnega obnašanja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožeči stranki z odločbo z dne 22. 11. 2012 priznan status invalida in pravica do zaposlitvene rehabilitacije; - da sta stranki sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 za opravljanje dela v programu javnega dela z nazivom družabništvo in spremljanje, ki se izvaja v skladu s sklenjeno pogodbo o izvajanju programa javnega dela, v okviru katerega je tožeča stranka opravljala družabništvo, pomoč pacientom oziroma spremljanje pacientov; - da sta stranki ponovno sklenili pogodbo za opravljanje dela v programu javnih del z istim nazivom za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018; - da je tožena stranka dne 14. 3. 2018 podala tožeči stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ker je tožeča stranka naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem: ₒ ko je kršila obveznost varovanja pacientovih podatkov, ₒ ni upoštevala navodil nadrejenih glede gibanja v izolacijskih sobah z možnostjo tveganja prenosa bolnišničnih okužb, ₒ ko je bila dne 13. 2. 2018 žaljiva do B.B., v jezi vstala od mize, začela kričati nanj in na prisotne, stiskala pesti in zamahovala po zraku, se verbalno znesla nad E.E., na hodniku kričala, brcala in tolkla s pestmi po steni ter po vozičkih za prevoz hrane in ₒ da se je dne 14. 2. 2018 ponovno neprimerno vedla, ko je kričala in imela izbruhe jeze.

7. Sodišče prve stopnje je glede očitane kršitve obveznosti varovanja pacientovih podatkov in neupoštevanja navodil nadrejenih o gibanju v izolacijskih sobah z možnostjo tveganja prenosa bolnišničnih okužb ugotovilo, da se predmetni očitki nanašajo na delo tožeče stranke v mesecu novembru in decembru 2017. Zaključilo je, da so ti očitki tožene stranke prepozni, glede na zakonsko določen 30-dnevni rok (drugi odstavek 109. člena ZDR-1), zato jih pravilno ni preizkušalo. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija.

8. Glede kršitve, ki se tožnici očita za dne 13. 2. 2018 iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka v konkretnem primeru reagirala na neprimerno obnašanje sodelavca B.B., ki jo je izzval z besedami, da jo bo udaril, sunil, zmlel v prah, da v njo vrže atomsko bombo. Tožeča stranka je ta napad odreagirala tako, da je udarjala in mahala z pestmi, ta njen izpad pa je trajal nekaj minut. Kot izhaja iz izpovedi B.B. je od sodelavcev izvedel, da se naj bi tožnica že nekaj mesecev za njegovim hrbtom neprimerno obnašala, vendar pa sam tega neprimernega obnašanja ni videl in dejansko njemu tudi neposredno ni grozila, prav tako pa ni vedel, da bi grozila komu drugemu.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil izpad, ki ga je spornega dne imela tožeča stranka, dejansko posledica verbalnega napada s strani sodelavca B.B., ki je sam priznal, da je tožeči stranki rekel, da jo bo udaril, sunil, zmlel v prah, da v njo vrže atomsko bombo. Reakcija tožeče stranke, ki je bila invalidka, je bila spornega dne zagotovo neprimerna, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedi C.C., D.D. in B.B., ki so bile skladne z izpovedjo tožeče stranke, da je bila tožeča stranka dne 13. 2. 2018 izzvana s strani sodelavca B.B., kar je bil razlog za njen izpad. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za večji nesporazum v odnosih med sodelavci, za katerega pa ni bil povod samo opravljanje dela, temveč je do tega prišlo v posledici izzvanosti tožeče stranke od sodelavca. Pri tem ni nepomembno, da sodišče tudi na podlagi vseh izvedenih dokazov ni moglo povsem z gotovostjo zaključiti o dokazanosti konkretnega zatrjevanja obnašanja tožeče stranke z dne 14. 2. 2018, kar se ji očita v izredni odpovedi. Za dne 13. 2. 2018 je ugotovilo, da se je dogajalo v prostorih tožene stranke, kjer so bili navzoči le zaposleni delavci toženke, da tožnica s svojimi ravnanji ni vznemirjala pacientov, kar se ji neutemeljeno očita v izredni odpovedi. Prav tako iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se tožeča stranka na hodniku ni verbalno znesla nad E.E., kot se ji je to očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj le-ta v svoji izpovedi tega ni povedala in ni potrdila očitkov. Enako sta izpovedali tudi priči F.F. in E.E. o reakciji tožeče stranke spornega dne na hodniku, pri čemer sta obe povedali o kričanju, udarjanju ob stene vozičke, ne pa, da bi tožeča stranka verbalno napadla sodelavko E.E.. Izpad tožnice na hodniku je trajal kakšni dve minuti, pri čemer sta obe priči izpovedali, da na hodniku razen njiju ni bil nihče prisoten. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil izpad, ki ga je spornega dne imela tožeča stranka, dejansko rezultat verbalnega napada s strani njenega sodelavca, tožničino ravnanje, v posledici njenega zdravstvenega stanja in še posebej strahu (kakor je izpovedal sam B.B.), je bilo neprimerno, vendar v konkretnih okoliščinah ne pomeni takšne hujše kršitve obveznosti, da bi ta predstavljala zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 15. 3. 2018 dalje, prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbo o zaposlitvi, to je od 15. 3. 2018 dalje do poziva na delo, dejansko pa do poteka datuma zaposlitve za določen čas, to je do 31. 12. 2018, ji za to obdobje obračunati bruto mesečno plačo v znesku 842,79 EUR, odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno tožeči stranki priznalo reparacijski zahtevek le do poteka datuma pogodbe o zaposlitvi za določen čas - do 31. 12. 2018, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so odnosi in zaupanje med strankama zaradi ravnanja tožeče stranke tako porušeni, da tožena stranka kot delodajalec več ne more zaupati in sodelovati s tožečo stranko in bi sodišče moralo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).