Jedro

V zvezi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za plačilo plač, regresov za letni dopust za sporna leta ter povračila stroškov za prehrano, je sodišče prve stopnje na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku te zneske izplačala. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika zoper toženo stranko iz naslova a) neto plač za april 2013 in od marca 2014 do vključno septembra 2014 v skupnem znesku 7.504,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače v plačilo, in sicer od 16. dne v naslednjem mesecu za plačo predhodnega meseca, kot je to razvidno iz izreka sodbe; b) stroškov prehrane za mesece od septembra 2013 do vključno septembra 2014 v skupnem znesku 1.229,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnih stroškov v plačilo in sicer od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; c) neto regresov za letni dopust za 2012, 2013 in 2014 v skupnem znesku 1.741,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega regresa v plačilo, in sicer od 2. 7. za regres tekočega leta ter obračun in plačilo akontacije dohodnine od navedenih neto zneskov regresov; č) neto plač za nadurno delo od julija 2012 do vključno julija 2014 v skupnem znesku 7.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne plače v plačilo, in sicer od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov od navedenih neto zneskov in d) izvršilnih stroškov v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2015 dalje do plačila (vse točka I izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke zoper tožnika iz naslova a) prisvojenih zneskov iz popravil in sicer za znesek 12.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2015 do plačila ter za znesek 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2016 do plačila; b) posojil tožniku za znesek 4.970,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2015 do plačila in za znesek 2.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2016 do plačila (točka II izreka). Razsodilo je, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 12530/2015 z dne 13. 2. 2015 ostane v veljavi: a) v prvem odstavku izreka v delu, ki toženi stranki nalaga, da v roku 8 dni tožniku poravna neto plače za mesece april in od meseca marca 2014 do vključno septembra 2014, stroške prehrane za mesece od septembra 2013 do vključno septembra 2014 ter neto regrese za letni dopust za leta 2012, 2013 in sorazmerni del za leto 2014, vse navedeno v skupni višini 10.475,37 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe; b) v tretjem odstavku izreka, ki toženi stranki nalaga, da v roku 8 dni tožniku poravna izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi (od 5. 3. 2015) dalje do plačila, v presežku pa je navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo (vse točka III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni a) od neto zneskov regresov za leta 2012, 2013 in 2014 obračunati in plačati predpisano akontacijo dohodnine; b) poravnati neto plače za nadurno delo od julija 2012 do vključno julija 2014 v skupnem znesku 7.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače v plačilo in sicer od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, kot to izhaja iz izreka sodbe ter na navedene neto zneske obračunati in plačati predpisane davke in prispevke (točka IV izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka umaknila pobotni ugovor v delu, ki se nanaša na terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova popravila tožnikovega vozila BMW in sicer za znesek 793,41 EUR in za znesek 681,13 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila (točka V izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.580,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, to je I., II., III., IV. in VI. točko izreka, se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve načela enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da naj ugotovi obstoj v pobot uveljavljenih terjatev ter nato terjatvi medsebojno pobota, nadalje pa še podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plačo na roke. Kot je povedal sam tožnik, pri toženi stranki ni bilo neobičajno, da je bila plača izplačana na tak način. Zaslišani delavci tožene stranke A.A., B.B., C.C. in D.D. so potrdili, da so plačo prejemali na roke v gotovini, ravno tako tudi stroške prehrane. Stranki sta potrdili, da tožnik ob prejemu gotovine na roke ni hotel podpisati prejema. Sodišče navaja, da je tožnik povedal, da bi v primeru prejema zneskov v gotovini plačilno listo gotovo podpisal, sama izpoved tožnika pa ne more biti dokaz, da tožnik plač ni prejemal. Tožnik je namreč sam izpovedal, da je delavcem določene prejemke iz delovnega razmerja izplačeval v gotovini tudi sam, ob tem pa ni povedal, da bi delavci prejem teh zneskov potrdili s podpisom. Stranki sta si zaupali, tožnik je imel s toženo stranko prijateljski odnos, sodišče prve stopnje pa je tudi popolnoma spregledalo dopis inšpekcije za delo, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dejansko plače izplačevala na roke, zaradi česar je bil zoper toženo stranko uveden postopek o prekršku in izrečen opomin oziroma opozorilo. Dejstvo, da je izplačevanje plač na roke v ZDR-1 opredeljeno kot prekršek še ne pomeni, da delavec plače ni prejel. Pritožnik uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dokaznem bremenu oziroma 8. člen ZPP o presoji dokazov. Iz poteka postopka je razvidno, da skuša tožnik od toženca iztržiti več, kot mu to pripada na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter da zaslišan kot stranka ni govoril resnice. Najprej je zahteval tudi plače za maj, september in oktober 2010, ko pa je ugotovil, da je te plače prejel, je tožbeni zahtevek v tem delu umaknil. Najprej je iz naslova prehrane zahteval znesek, ki presega znesek maksimalnega regresa za prehrano, ni pa vedel izpovedati, za katero obdobje ni prejel plač. Vse kaže na neresnicoljubnost tožnika, ki sedaj skuša izkoristiti zaupanje tožene stranke ter doseči izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja, katere je dejansko že prejel. Za tožnika je tožena stranka plačala vse prispevke in davke, zato je tudi iz tega razloga neverjetno, da ne bi plačala neto plače. Tožena stranka je prepričljivo izpovedala, da njeni delavci in tudi ne tožnik niso opravljali nadur. Če so kdaj kakšno naduro opravili, so lahko to izkoristili za proste dneve, nadur pa tožena stranka ni plačevala. Tožnik v spis ni vložil evidence opravljenih nadur, čeprav bi si lahko naredil kopijo le-teh, tako kot je storil glede računov za domnevno nabavljene rezervne dele. Nihče izmed zaslišanih delavcev ni potrdil, da bi prejemal plačilo za opravljene nadure. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo urno postavko v višini 5,00 EUR neto. V zvezi s podanimi pobotnimi ugovori navaja, da tožnik toženi stranki ni izročal gotovine, ki jo je za opravljene storitve prejemal od strank tožene stranke. Zaslišana priča E.E. je povedala, da je tožniku za popravilo vozila izročila znesek 5.000,00 EUR v gotovini, saj je šlo za denar, ki ga je nakazala zavarovalnica. Prejem tega zneska oziroma zneska 4.900,00 EUR s strani te priče je potrdil tudi tožnik, to pa izhaja tudi iz zabeležke v notesniku, ki ga je v spis vložila tožena stranka. Tožnik ni podal trditvene podlage, da naj bi prav iz denarja, ki so mu ga izročale stranke za opravljene storitve popravila vozil, nabavljal material in rezervne dele. Izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljivih tožbenih navedb. Fotokopija notesnika ne dokazuje, da je material in rezervne dele tožnik nabavljal prav iz sredstev strank, konkretno iz zneska, ki ga je izročila tožniku E.E. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbe ZPP o trditveni podlagi tožeče stranke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Računi, ki jih je tožnik vložil v spis, se nanašajo na mesece junij, julij in avgust 2013 ter nato na leto 2014, ta znesek pa je E.E. tožniku izročila jeseni 2013. Že enostaven izračun pokaže, da denarja ni mogel porabiti za nabavo materiala, zato je zaključek sodišča prve stopnje povsem zmoten. Sodišče prve stopnje dejansko pobotnega ugovora tožene stranke ni obravnavalo, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP o poštenem sojenju. Tudi s strani tožnika predloženi računi družbi F. d. o. o. ne dokazujejo, da je blago, ki je predmet teh računov, nabavljal prav tožnik, ravno tako tudi ne, da je za plačilo tega materiala koristil gotovino, ki jo je tožnik prejel od strank. Znesek računov, ki jih je tožnik vložil v spis, še daleč ne dosega zneskov, ki jih je tožnik prejel od strank tožene stranke in izhajajo iz seznama, ki ga je izdelal tožnik sam. Pobotni ugovor bi moral biti torej vsaj delno utemeljen. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj verjame tožniku in ne toženi stranki, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP , ker naj bi kršilo 8. člen ZPP v zvezi z uporabo pravila o dokaznem bremenu glede izplačevanja plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v gotovini oziroma na roke. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP s tem, ko je štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago glede neutemeljenosti pobotnega ugovora. Tožnik je namreč navajal, da si denarja, ki ga je kot delavec tožene stranke v odsotnosti tožene stranke prejemal od strank, ni protipravno prisvojil, temveč ga je porabil za toženo stranko s tem, ko je nabavljal material ter drugim delavcem tožene stranke izplačeval plače. Tožnik je namreč na naroku 23. 6. 2016 na vpogled predložil zvezek, v katerem je seznam stroškov ter kopije računov ter navajal, za kaj je bil denar porabljen. V danem roku, ki mu ga je odobrilo sodišče na navedenem naroku, je tožnik v pripravljalni vlogi priložil izpise stroškov in račune, s katerimi razpolaga ter je pojasnil, da so v zvezi z opravljanjem dela pri toženi stranki nastali stroški v približni višini 33.722,45 EUR. Tožnik je z gotovino kupoval material in plačeval druge storitve za toženo stranko, kar zgolj potrjuje njegove dosedanje navedbe, da so bili s sredstvi tožene stranke, tudi gotovino strank tožene stranke, kriti stroški, ki so nastajali v zvezi z opravljanjem dela pri toženi stranki, ki je imela blokiran račun. Zato so protispisne navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo 7. člen ZPP.

8. Prav tako ni podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče upoštevalo samo tožnikove navedbe oziroma sledilo le njemu, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 s spremembami), in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, jih ustrezno dokazno ocenilo ter ugotovilo, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede izplačevanja plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti ne glede podanega pobotnega ugovora, v katerem je navajala, da je tožniku izročila posojilo oziroma da si je tožnik neutemeljeno prisvojil sredstva tožene stranke.

10. V zvezi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za plačilo plač, regresov za letni dopust za leta 2012, 2013 in 2014 ter povračila stroškov za prehrano, je sodišče prve stopnje na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku te zneske izplačala. Logičen in prepričljiv je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, v katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi tožena stranka tožniku izplačevala plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, kljub temu da je tožnik odklanjal podpis na plačilni listi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževani zneski tožniku niso bili plačani. Bistveno je namreč, da so ostali delavci prejem teh zneskov potrdili s podpisom, zato bi bilo nelogično pričakovati, da bi tožena stranka tožniku ob tej praksi, ko so morali delavci podpisati prejem denarja, tožniku denar kljub temu izplačala. Izpovedi delavcev A.A., B.B. in C.C. je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tožnik pa je pojasnil, da bi v primeru prejema zneskov v gotovini plačilno listo gotovo podpisal. Tožnik je tudi pojasnil, da je na plačilnih listah podpis žene tožene stranke G.G., tožena stranka pa je prav tako potrdila, da tožnik prejema gotovinskega plačila nikoli ni potrdil s svojim podpisom plačilne liste, vendar mu je kljub temu izročila denar, saj mu je zaupala, kar pa je sodišče prve stopnje torej pravilno ocenilo kot skrajno neverjetno in neprepričljivo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določb 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa obveznost plačila kot temeljno obveznost delodajalca, tožbenemu zahtevku za plačilo plače ugodilo. Enako je določal prej veljavni 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl; ZDR), ki ga je treba uporabiti glede na to, da tožnik uveljavlja nekatere terjatve do 11. 4. 2013, ko je veljal ZDR.

11. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da dejstvo, da je bila tožena stranka kaznovana za prekršek s strani inšpekcije za delo, ker je izplačevala plače delavcem na roke, ne pomeni, da tožniku plača oziroma drugi prejemki niso bili izplačani. Storjeni prekršek namreč ne pomeni, da je tožena stranka tožniku izplačala zneske v gotovini. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno z navedbo, da naj bi bilo neverjetno in neživljenjsko, da bi tožnik kljub neizplačilu plač hodil na delo, ne da bi s tem v zvezi kaj ukrenil. Neizplačilo plač samo po sebi ni razlog, da delavec ne pride na delo, lahko pa delavec v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev iz 111. člena ZDR-1 poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačila plač. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepričljivo izpoved tožnika, da se je plača nekaj časa izplačevala na roke, v času od 2011 do 2013, nato pa je denarja zmanjkalo, vendar pa tožnik zaradi prijateljskega odnosa s toženo stranko sprva ni "težil" s plačili. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost te ugotovitve, glede na to, da je po eni strani bil tožnik nekakšen preddelavec pri toženi stranki ter v času odsotnosti le-to tudi nadomeščal pri kontaktih s strankami, sprejemal je naročila ter tudi denar. V tem delu torej sodišče prve stopnje ni nelogično in neprepričljivo upoštevalo izpovedi tožnika, da ni želel takoj ob neizplačilih uveljavljati plačila razlike v plači. 12. V zvezi s plačilom stroškov za prehrano med delom, je sodišče pravilno upoštevalo 130. člen ZDR-1, oziroma 130. člen ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov v zvezi z delom, kamor sodi tudi povračilo stroškov za prehrano med delom. V zvezi s plačilom stroškov prehrane je sodišče prve stopnje upoštevalo plačilne liste, iz katerih je ugotovilo pravilne zneske, pri čemer je za mesece, za katere ni bilo predložene plačilne liste, upoštevalo trditve tožene stranke, da je znašal regres za prehrano 4,90 EUR na dan, to pa potrjujejo tudi plačilne liste ter izračun tožnika. Ker je pravilno ugotovilo višino dnevnega nadomestila stroškov prehrane ter dneve, za katere je tožnik uveljavljal plačilo regresa za prehrano po posameznih mesecih je natančno za vsak posamezni mesec ugotovilo višino tega stroška ter tožniku dosodilo ustrezne zneske, ki jih je ustrezno in natančno obrazložilo.

13. Glede regresa za letni dopust pa 131. člen ZDR-1, oziroma 131. člen ZDR, določa pravico do regresa najmanj v višini minimalne plače, ki mora biti izplačana najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Prav tako je pravilno ugotovilo neto znesek regresa za letni dopust za vtoževano obdobje ter na podlagi dopisa Finančne uprave RS z dne 24. 6. 2016 zaključilo, da tožena stranka za tožnika ni plačala akontacije dohodnine iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 ter sorazmernega dela regresa za leto 2014. 14. Na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek za plače za maj, september in oktober 2010, ko je ugotovil, da je te plače prejel na račun. Navedeno ne pomeni, da bi prejel tudi ostale zneske, ki jih vtožuje, še manj pa ne dokazuje zatrjevane neresnicoljubnosti tožnika. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da želi tožnik v sodnem postopku od tožene stranke "iztržiti" več, kot mu pripada po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

15. V zvezi z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tudi vtoževane nadure, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo postavko 5,00 EUR na uro, ter število ur, kot jih je navajal tožnik. Izhajalo je iz dejstva, da je tožnik tožencu mesečno izročal izpis ur, v spis pa predložil povzetek izpisa opravljenih nadur (priloga A1). V tem delu torej sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo 214. člena ZPP niti posledično kršilo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni vodila evidence opravljenih nadur, kot bi to morala na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006; ZEPDSV), zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedi tožene stranke, da je za delavca vodila evidenčne liste ur. Dokazil o tem namreč ni predložila. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo izpovedi tožene stranke, da tožnik ni opravljal nadur oziroma je opravil največ eno uro na mesec, sicer pa je nadure koristil kot ostali delavci in jih tožena stranka nikoli ni izplačevala. Vsi ostali zaslišani delavci so namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedali, da so po potrebi delali tudi po poteku rednega delovnega časa, vse v skladu s potrebo po delu, o čemer so seznanjali toženo stranko in vodili lastno evidenco, slednja pa jim dela preko polnega delovnega časa tudi ni nikoli prepovedala. B.B. in D.D. sta izpovedala, da je tudi tožnik ostajal na delu po poteku delovnega časa. Tožnik je celo zatrjeval, da je včasih celo sam delavcem v imenu tožene stranke izplačeval nadure in sicer v letih 2011 do 2013, ko je izplačila opravljal sam tožnik, nato pa ne več. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepričljivo izpoved tožnika, da se je čutil odgovornega delo končati, ter da ni nikoli izrabil ur kot prostih ur. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, na podlagi 127. in 128. člena ZDR-1, oziroma 127. in 128. člena ZDR, pri čemer je izhajalo iz pravilno ugotovljenega števila opravljenih ur ter višine urne postavke 5,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila v spornem obdobju tožena stranka bolj malo prisotna v delavnici, ker je gradila stanovanjsko hišo, ter zaradi tega ni vedela za opravljene ure, saj je tožnik toženi stranki vsakomesečno izročil seznam opravljenih ur, ki se posledično ne more sklicevati na svojo odsotnost iz delavnice.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso utemeljeni pobotni ugovori tožene stranke, in sicer iz naslova posojil, ki naj bi jih tožena stranka dala tožniku in česar naj še ne bi vrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz pravila o dokaznem in trditvenem bremenu, ki je na posojilodajalcu, torej toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da si je nekajkrat izposodil denar, pojasnil pa je, da ga je vrnil, sicer pa mu je tožena stranka dajala denar za nakup materiala, potrebnega za delo in ne za osebna posojila. Prav tako glede na te povsem pavšalne navedbe tožene stranke sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati dejstva, da naj bi bilo vse to storjeno ob zaupanju, zaradi česar ni bilo nič zapisanega. Glede porabe denarja za material je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka poslovala zgolj gotovinsko, zaradi blokiranih računov, ter da je imel tožnik navodilo tožene stranke, da se za opravljeno delo strankam ne izdaja računov, razen če to izrecno zahtevajo ali potrebujejo za zavarovalnico. Prav tako niso izdajali blagajniških prejemkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi kopij računov ter zapisov v notesniku o porabi denarja ugotovilo, da je tožnik denar porabljal bodisi za nakup materiala, rezervnih delov, nekaj časa pa je sam izplačeval plačo drugim delavcem pri toženi stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika ter posledično glede na ugotovljeno terjatev tožnika do tožene stranke odločilo tudi o dajatvenem delu izreka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na znesek 4.900,00 EUR, ki jih je tožniku izročila E.E.. Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da tožnik ni dokazal, da bi celotni znesek porabil za toženo stranko. Glede na zgoraj obrazloženo, ko bi morala tožena stranka voditi evidenco plačil, prav tako pa tudi izdajati račune, izdajati blagajniške prejemke ter voditi evidenco o izplačilih plač ter vseh stroških, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tudi glede tega zneska ni dokazala, da bi si tožnik del denarja prisvojil. 17. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP.

19. Odgovor tožnika na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sama krije svoje stroške te vloge, v skladu s 155. členom ZPP.