Jedro

V danem primeru je protipravno ravnanje v kršitvi temeljnega načela prepovedi povzročanja škode. Če je zaradi sanacije sosednjega objekta v tožničinega vdrla voda in so na njem nastale razpoke, je očitno, da je izvajalec to načelo prekršil. Gre za tipičen primer, kjer pride do izraza pravni rek res ipsa loquitur, ki izraža načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim pravilom. Nesporna predhodna tožničina opozorila (še iz postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja) kažejo na to, da nastanek škode ni bil nepredvidljiv. Ker jo je izvajalec (kljub temu) povzročil, in to svojim aktivnim (ne pasivnim) ravnanjem, ni pa dokazal, da je do škode prišlo brez njegove krivde, je krivdno odškodninsko odgovoren.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Pravdne stranke krijejo same vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencema nerazdelno naložilo v plačilo 24.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje (I.); gre za škodo na objektu tožnice, nastalo zaradi sanacije sosednjega objekta v lasti prvega toženca, ki jo je izvajal drugi toženec (škoda je nastala zaradi zalitja vode in zaradi razpok). Zavrnilo je zahtevek v presežnem delu, in sicer iz naslova izgubljenega dobička (izpada najemnine) (II.), tožencema pa naložilo še, da tožnici povrneta 5298,50 EUR pravdnih stroškov, v določenem roku, sicer pa z zamudno posledico (III.).

2. Oba toženca se pritožujeta.

3. Drugi toženec izpodbija I. točko v obsegu 22.376 EUR, tj. odškodnino zaradi nastalih razpok, in sicer iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje, opredeljuje pa še pritožbene stroške.

Nasprotuje ugotovitvi, da je prišlo do posedanja skupne vmesne stene, saj bi se v tem primeru razpoke pokazale na obeh straneh, tudi na strani prvega toženca, pa jih tam ni. Nasprotuje pojasnilu izvedenca, da pri njem ni razpok zaradi ometa, saj je ta povsem navaden. Dalje kot nelogično omenja, da bi se razpoke v primeru posedanja pojavile le v prvem nadstropju, ne pa tudi v pritličju in mansardi. Dokaz, da razpoke niso posledica sanacije, je bil viden tudi na ogledu, ko je tožeča stranka skušala prekriti, da so razpoke v vseh njenih prostorih, tudi tistih, ki ne mejijo na objekt toženca, česar pa izvedenec kljub opozorilu toženca ni zaznamoval. Izvedenec tudi ni izmeril, ali gre za razpoke v ometu ali tudi v steni. Temu še očita, da je spregledal, da ni šlo le za zamenjavo lesene konstrukcije z masivno AB ploščo, pač pa je bilo odstranjeno tudi težko nasutje, zato toženec vztraja, da ni prišlo do povečanja obtežitve. Poudarja še, da se z ničemer ni poseglo v vmesno steno, drugi toženec se je ni niti dotaknil. Izvedencu očita pristranskost in to, da ni izvedel niti ene meritve in naredil nobenega izračuna, sodišču pa, da se ni opredelilo do njegovega ugovora, da ni bil edini izvajalec, pač pa da je opravil le okoli 30 % del, ostalo pa drugi izvajalci (električarji, strojni inštalaterji, zidarji), s katerimi je pogodbo imel sklenjeno prvi toženec.

Pritožnik nasprotuje tudi argumentaciji sodišča glede vzročne zveze, ko mu očita, da po obvestilu o nastali škodi ni opravil ogleda tožničinega objekta. Kaj bi z ogledom lahko odpravil, mu ni jasno, je pa napako v projektu ugotovil, projektant je izvedel nove statične izračune in projekt spremenil. S tem v zvezi očita tudi napačno uporabo določb ZGO-1 (Zakona o graditvi objektov). Da je bila obnova tožničinega objekta brez napak, pridobitev uporabnega dovoljenja ne dokazuje. Sodišču očita, da kljub utemeljenim kritikam izvedenskega mnenja ni postavilo novega izvedenca.

4. Tudi prvi toženec se sklicuje na vse predvidene pritožbene razloge po zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe, obrazloženo pa jo izpodbija (samo) v celotnem zanj neugodnem, tj. obsodilnem delu (I. tč.), in sicer iz povsem enakih vsebinskih razlogov kot drugi toženec, razen da se ne sklicuje na druge izvajalce, izpodbija pa tudi škodo zaradi vdora vode kot vprašljivo ugotovljeno in ocenjeno. Tudi on opredeljuje pritožbene stroške.

5. Prvi toženec je vložil še dopolnitev pritožbe, vendar že po izteku pritožbenega roka (ta se je iztekel 24. aprila 2014, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena 17. novembra 2014), zato te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prim. 2. odst. 344. čl. ZPP).

6. Tožnica je na vsako pritožbo posebej odgovorila, se zavzela za njuno zavrnitev ter obakrat priglasila še stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, glede na podane trditve pa je tudi pravno pomembna dejstva prav spoznalo v zadostnem obsegu.

9. Solidarna odgovornost naročitelja in izvajalca del kot posebna oblika odgovornosti za drugega (naročitelja za izvajalca nasproti tretjim) je urejena v 187. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki se glasi takole: „Naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.“ Odškodninska odgovornost izvajalca pa se presoja po splošnih pravilih. Ker ima izvajanje del na nepremičnini praviloma značilnosti nevarnega delovanja, se odškodninska odgovornost pogosto presoja po pravilih o objektivni odgovornosti.(1) Tožnica si je sicer svoj položaj v konkretnem primeru otežila s tem, da se na objektivno odgovornost ni sklicevala (z navajanjem za to ustreznih dejstev), ampak je trdila, da je do njene škode prišlo zaradi (krivdnega?) ravnanja izvajalca, ki se naj ne bi držal pogojev, podanih v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ter še, da je kršil določbe ZGD-1 (zlasti njegov 84. čl.).

10. Treba se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da je tožnici uspela dokazati protipravno ravnanje, nastalo škodo in vzročno zvezo med obema. Tožencema (oz. izvajalcu) pa se ni uspelo ekskulpirati. S tem je pravilen zaključek, da je odškodninska obveznost tožencev podana po 1. odst. 131. čl. OZ v zvezi s 187. čl. OZ. Protipravnost izvajalčevega ravnanja je prvostopenjsko sodišče sicer po nepotrebnem iskalo še posebej v določbah ZGD-1, ko je utemeljilo, da izvajalec ni šel na predhodni pregled. Pritožnika v tem smislu utemeljeno oporekata vzročni zvezi med to opustitvijo in nastalo škodo. Pri tem pa, tako kot že prvostopenjsko sodišče, spregledata bolj očitno, da je namreč v danem primeru protipravno ravnanje v kršitvi temeljnega načela prepovedi povzročanja škode (neminem laedere).(2) Če je zaradi sanacije sosednjega objekta v tožničinega vdrla voda in so na njem nastale razpoke, je očitno, da je izvajalec to načelo prekršil. Gre za tipičen primer, kjer pride do izraza pravni rek res ipsa loquitur, ki izraža načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim pravilom. Nesporna predhodna tožničina opozorila (še iz postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja) kažejo na to, da nastanek škode ni bil nepredvidljiv. Ker jo je izvajalec (kljub temu) povzročil, in to svojim aktivnim (ne pasivnim) ravnanjem, ni pa dokazal, da je do škode prišlo brez njegove krivde, je krivdno odškodninsko odgovoren.

11. Ocena sodišča prve stopnje o tem slednjem je pravilna oz. prepričljivo podana. Izvajalec (drugi toženec) ni uspel dokazati, da je naredil vse, kar je treba, da do škode ne bi prišlo; tega pravzaprav niti ni zatrjeval, ampak se je osredotočil na izpodbijanje vzročne zveze.

12. Pritožbi neutemeljeno oporekata ugotovljenem dejanskem stanju v pogledu vzročne zveze, češ da sanacija objekta na ... ni povzročila škode na sosednjem objektu, na ... Oporo za drugačno ugotovitev je sodišče prve stopnje našlo zlasti v izvedenskem mnenju stalnega sodnega izvedenca gradbene stroke S. P., ki ga je upravičeno ocenilo kot strokovno, temeljito in jasno. Izvedenec je izčrpno in dosledno pisno in ustno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, njegove ugotovitve pa so se skladale tudi z izpovedbo izvedene priče M., pa tudi priče R. Postavitev drugega izvedenca ne bi bila utemeljena, saj pripombe na že podano mnenje izvedenca S. P. niso zbudile tehtnejšega dvoma v njegove ključne zaključke, ne glede na to, da znanstveno tveganje za pravilnost strokovnih ocen vedno obstaja. Zgolj nezadovoljstvo ene stranke s strokovnim mnenjem še ni razlog za postavitev drugega izvedenca (prim. 3. odst. 254. čl. ZPP(3)).

13. Pravilna je torej ugotovitev, da je do razpok na stavbi tožnice prišlo zaradi obnovitvenih del na stavbi prvega toženca, in sicer konkretno zaradi povečanja obtežitve in posledično posedka skupne vmesne stene, do česar je prišlo, ko je bila prejšnja lesena medetažna konstrukcija zamenjana s težjo masivno AB ploščo. Dvoma v to ključno ugotovitev ne zbujajo pomisleki, ki sta jih toženca že tekom dokaznega postopka podala na mnenje izvedenca in jih sedaj ponavljata v pritožbi. Izvedenec je pojasnil, da se vmesna stena poseda neenakomerno; zakaj bi bilo to nelogično in zakaj bi bilo potemtakem nelogično, da razpok ni na strani prvega toženca, pritožbi ne pojasnita. Dodatno je izvedenec na ta očitek odgovoril tudi s pojasnilom (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tč. 17, str. 11), da določene natezne napetosti prevzamejo ometi. Pritožbi se motita, ko menita, da bi moral izvedenec spremembo obtežitve oz. sile izračunati. S tem mu kot laika vsiljujeta metodo, za katero izvedenec kot strokovnjak precej bolje presodi, ali je za odgovor na zastavljeno vprašanje nujna ali ne. Te nuje v konkretnem primeru pritožbi ne utemeljujeta. Trditve tožencev so za kaj takega tudi premalo konkretne. Ocena, da je armirano betonska (AB) plošča težja od lesene, je izkustveno prepričljiva, gre celo za splošno znano dejstvo. Toženca sta tista, ki bi morala konkretizirati, kolikšno težo sta ob odstranitvi lesa odstranila in s kolikšno sta jo nadomestila, da bi v zbudila resen dvom v oceno, da se z nadomestitvijo lesene z AB konstrukcijo obtežitev ni povečala.(4) Tako pa ugotovljeno dejstvo samo logično in strokovno pojasnjuje zaznavo priče R., da so se razpoke pojavile natanko tedaj, ko je potekala omenjena rekonstrukcija sosednjega objekta. Prej niso dokazane, s tem pa se implicite trditev, da je do razpok prišlo že prej (ob obnovi te hiše), pokaže za neutemeljeno. Tudi ponavljanje, da se v skupno steno sploh ni posegalo, je treba zavrniti kot nedokazano. Nasprotna ugotovitev je prepričljivejša, saj je ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, z oceno katerega se je skladalo tudi mnenje izveden priče. 14. Zavrniti je treba tudi očitek o pristranskosti izvedenca. Trditev, da je (celo namenoma) zanemaril oz. napačno navedel, da so na objektu tožnice razpoke le v prostorih, ki mejijo na objekt toženca, ni korektna, saj je bil po tem, ko je drugi toženec to pripombo na prvotno mnenje podal, opravljen ponovni ogled kraja, izdelan kataster razpok, in v dopolnitvi mnenja(5) je izvedenec pojasnil, da razpoke v drugih delih objekta niso konstrukcijskega značaja. Sicer pa bi morala toženca zahtevati izločitev izvedenca najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem, če sta menila, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (2. odst. 247. čl. v zvezi s 6. tč. 70. čl. ZPP).

15. Glede škode, ki je posledica vdora vode, do katere je prišlo zaradi pomanjkljive zaščite, se sicer pritožuje samo prvi toženec, ki odgovarja za ravnanje drugega, do česar je sicer upravičen, vendar pa je treba ugotoviti, da je njegov pritožbeni očitek v tej smeri povsem pavšalen. Pritožbeno sodišče tudi glede te škode ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede vzroka za njen nastanek ter v oceno, kolikšna ta škoda je, saj tudi ta ocena temelji na mnenju strokovnjaka.

16. Ugovor drugega toženca, da ni bil edini izvajalec, je treba zavrniti, kot je to implicite pravilno storilo že sodišče prve stopnje, ko v 10. tč. (str. 7) ugotavlja, da je bil izvajalec gradbeno obrtnih del po pogodbi s prvim tožencem drugi toženec. Da je bil izvajalec ravno drugi toženec, ne da bi omenil še katerega drugega, je navedel prvi toženec že v odgovoru na tožbo, ugovor slednjega, da je bilo teh, ki so bili naročeni s strani prvega tožnika, več, pa je tudi pavšalen.

17. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svojih neuspešnih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP), oba odgovora nanju pa sta po vsebini le delno ponavljanje lastnih navedb in argumentov sodišča prve stopnje ter na pritožbene očitke ne odgovarjata ne sistematično ne v celoti obrazloženo, zato ju pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben strošek, ki ga trpi tožnica sama (155. čl. ZPP).

(1) Prim. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1073. (2) Prim. Cigoj S., Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 86, tudi Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 701 - 702. (3) „Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.“

(4) V tem smislu je razumeti tudi pojasnilo izvedenca na naroku 9. 1. 2014 (str. 5 prepisa izpovedbe, list 390 pravdnega spisa).

(5) In še ustno zaslišan, str. 14 prepisa, str. 394 spisa.