Jedro

Tožnica v upravnem postopku ni izkazala elementov takšne formalne vključenosti v NOV, ki jo zahtevajo določbe Zakona o vojnih veteranih za priznanje statusa vojnega veterana. Iz dokazov pa ne izhaja, da je aktivno sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju in dalj časa stalno opravljala posamezne naloge oziroma dolžnosti ali dela v odborih, zavodih ali organizacijah narodnoosvobodilnega gibanja, kar je pogoj za priznanje statusa vojnega veterana po tretji alineji 2. člena in po prvem odstavku 26. člena ZVV.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2005, s katero je zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 11. 9. 2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožnici ne prizna statusa vojnega veterana, ker ne izpolnjuje pogoja po tretji alineji 2. člena Zakona o vojnih veteranih – ZVV.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbe: tretje alineje 2. člena, 21., 23. in 26. člena ZVV, 140. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju v povezavi s 187. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1. Ker dokazov, ki jih je tožnica predložila v upravnem postopku, ni mogoče šteti za dokaze iz prvega odstavka 26. člena ZVV, je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način.

3. Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in izvedlo predlagane dokaze, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba nima odgovorov na trditve, navedbe in na dokaze tožnice ter se ne opredeli do navedb in dokazov, ki slonijo na uradnih zapisnikih prič, ki jih je skladno z 80. členom Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP šteti za javno listino. Dokazi z zaslišanjem predlaganih prič bi potrdili, da je tožnica aktivno sodelovala v NOV od leta 1942 do konca vojne oziroma 15. 5. 1945. Glede na to, da je cela družina B.B., pri katerem je med vojno delala, organizirano delovala, ni dvomiti v njen prispevek v NOV, saj to potrjujejo priče ter dopis Območnega združenja borcev in udeležencev NOB T. z dne 13. 11. 2002, kjer je navedeno, da se ji prizna sodelovanje v NOB, in sicer najmanj enojno od 1. 8. 1944 do 15. 5. 1945. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, je bil zmotno uporabljen tudi ZVV. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbi tožnice oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih po 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), materialno pravo pravilno uporabljeno. Po določbi tretje alineje 2. člena ZVV je vojni veteran borec in drug udeleženec Narodnoosvobodilne vojne Slovenije, ki mu je čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju štet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje oziroma, ki udeležbo v NOV Slovenije dokaže z drugo javno listino. Po določbi prvega odstavka 26. člena ZVV oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice, odločbe ali potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine, zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. Tožnica je v upravnem postopku predlagala zaslišanje dveh prič, ki sta bili dejansko tudi zaslišani in izpovedali, da je tožnica kot 7-letni otrok pri družini B. sodelovala v določenih aktivnostih pri odporu proti okupatorju. Vendar tožnica v upravnem postopku ni izkazala elementov takšne formalne vključenosti v NOV, ki jo zahtevajo določbe ZVV za priznanje statusa vojnega veterana. Tožnica je svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala z izpovedbami dveh prič in z mnenjem Območnega združenja borcev in udeležencev NOB T. Iz teh dokazov pa ne izhaja, da je aktivno sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju in dalj časa stalno opravljala posamezne naloge oziroma dolžnosti ali dela v odborih, zavodih ali organizacijah narodnoosvobodilnega gibanja, kar je pogoj za priznanje statusa vojnega veterana po tretji alineji 2. člena in po prvem odstavku 26. člena ZVV. Za kakšno vrsto udeležbe v NOV gre, da bi bil izpolnjen pogoj za priznanje posebne dobe za priznanje statusa vojnega veterana, pa določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (140. člen Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju v zvezi s 187. členom ZPIZ-1). To pa je pravilno presodila tožena stranka, s katere odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje.

9. V zvezi z ugovori tožnice glede neopravljene glavne obravnave Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi sta bili v upravnem postopku zaslišani obe priči, katerih zaslišanje je tožnica predlagala v tožbi. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru odločilna presoja pravilne uporabe določb ZVV, glede katerega v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni bilo sporno, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti v postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja.

10. Zapisnik o zaslišanju priče je sicer javna listina v smislu določbe 80. člena ZUP, vendar v obravnavani zadevi tudi z zaslišanjem prič ni bila izkazana vsebina, ki jo za priznanje statusa vojnega veterana zahtevajo navedene določbe ZVV v povezavi s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

11. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso vplivali na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je glede na navedeno revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.