Jedro

Sodišče prve stopnje v fazi formalnega preizkusa zahteve za obnovo kazenskega postopka ne sme opraviti dokazne ocene, saj sodišče ne more ocenjevati dokazov, ki jih ni izvedlo.

Z izpodbijanim sklepom je prestopilo mejo med razlogi za zavrženje zahteve v sklopu formalnega preizkusa zahteve za obnovo postopka (prvi odstavek 413. člena ZKP) in razlogi za njeno zavrnitev po vsebinski obravnavi zahteve (prvi odstavek 410. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 414. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahtevo zagovornikov obsojene A. A. za obnovo kazenskega postopka. Odločilo je, da je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 98.a členom ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sklep so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obsojenkini zagovorniki. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za obnovo postopka, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju, saj ni jasno, ali je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo, ker je ocenilo, da predlagani dokaz očitno ni tak, da bi mogel vplivati na spremembo pravnomočne sodbe ali pa je izpodbijana odločitev posledica presoje sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz ne vzpostavlja zadostnega dvoma v pravilnost s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Trdijo, da vprašanje, ali je bila obsojenka tista, ki je odprla sporni bančni račun družbe ..., predstavlja odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu napravilo oceno verodostojnosti predlaganega dokaza, še preden je bil ta izveden.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa res ni povsem jasno razvidno, na kateri od navedenih podlag je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijanega sklepa najprej pojasnilo, da okoliščina, ali se je obsojenka res sama osebno zglasila na banki in odprla sporni račun, ali pa je to storil B. B., ni bistvena. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Da je bila prav obsojenka tista, ki je dne 11. 2. 2013 pri banki X odprla sporni bančni račun družbe ..., je bil namreč v pravnomočno končanem kazenskem postopku eden od ključnih obtožbenih očitkov, ki je povzet tudi v opis dejanja v izreku pravnomočne kazenske sodbe. Za točno tak historični dogodek, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe, pa je bila obsojenka tudi spoznana za krivo. Tako gre nedvomno za odločilno dejstvo.1

7. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da predložena notarsko overjena izjava C. C. z dne 10. 3. 2021 ne predstavlja takšnega novega dokaza, ki bi, ob predpostavki, da je to, kar se z njim izkazuje resnično, lahko vplival na spremembo pravnomočne sodbe (14. točka izpodbijanega sklepa).

8. O tem pritožniki utemeljeno navajajo, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu že spustilo v dokazno oceno predlaganega dokaza. V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP sme sodišče zahtevo za obnovo kazenskega postopka med drugim zavreči tudi, če dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova.2 Pri ugotavljanju, ali so zatrjevana dejstva oziroma predlagani dokazi očitno takšni, da ne morejo biti podlaga za obnovo, se sodišče ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva oziroma oceno njegove verodostojnosti, saj je dokaze v skladu z načelom neposrednosti mogoče ocenjevati le, če se jih izvede.3 Dokazna ocena je tako pridržana (nadaljnjemu) postopku materialnega preizkusa zahteve za obnovo postopka, ko se po kontradiktorni proceduri dokazi izvedejo, v skladu s petim odstavkom 178. člena ZKP (drugi odstavek 413. člena ZKP).

9. Sodišče prve stopnje je v 11. in 12. točki izpodbijanega sklepa predlagani „nov“ dokaz tehtalo napram drugim dokazom, ki so bili izvedeni v sklopu pravnomočno končanega postopka in nasproti dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe. Pri tem je v 11. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo, na katerih v pravnomočno končanem postopku ugotovljenih dejstvih oziroma dokazih temelji zaključek, da je bila ravno obsojenka tista, ki je odprla sporni bančni račun. S takšnimi navedbami pa je sodišče prve stopnje dejansko že ocenjevalo verodostojnost predlaganega novega dokaza. Iz notarske izjave C. C., ki je kot nov dokaz predlagana v zahtevi za obnovo postopka, namreč izhaja, da je sporni račun v C. C. prisotnosti odprl B. B. Če je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku pravilno ugotovljeno, da je račun odprla prav obsojenka in navedlo dokaze, iz katerih ta zaključek izvira, je s tem ovrglo dejstva, ki naj bi izvirala iz novega predlaganega dokaza – C. C. notarske izjave. To pomeni, da je sodišče prve stopnje to izjavo ocenilo za neverodostojno, saj ne more hkrati držati, da je račun odprla obsojenka (kot izkazujejo dokazi iz 11. točke izpodbijanega sklepa) in da računa ni odprla obsojenka, temveč B. B. (kot naj bi izkazovala kritična notarska izjava).

10. Kot pojasnjeno, sodišče prve stopnje v fazi formalnega preizkusa zahteve za obnovo kazenskega postopka ne sme opraviti dokazne ocene, saj sodišče ne more ocenjevati dokazov, ki jih ni neposredno zaznalo, torej jih ni izvedlo. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom prestopilo mejo med razlogi za zavrženje zahteve v sklopu formalnega preizkusa zahteve za obnovo postopka (prvi odstavek 413. člena ZKP) in razlogi za njeno zavrnitev po vsebinski obravnavi zahteve (prvi odstavek 410. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 414. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v fazi formalnega preizkusa pravzaprav že opravilo tudi materialni preizkus zahteve, ne da bi izvedlo ustrezen postopek, nato pa na podlagi razlogov za zavrnitev zahteve za obnovo postopka to v izreku zavrglo, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj brez izvedbe kontradiktornega dokaznega postopka ni mogoče opraviti ustrezne dokazne ocene, preko katere bi bilo šele mogoče pravilno in popolno ugotoviti, ali novi dokaz res ne vzpostavlja zadostnega dvoma v pravilnost s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja (8. točka izpodbijanega sklepa).

11. Pritožbeno sodišče je zato, ker je ugotovilo, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo kazenskega postopka, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 V zvezi s tem glej tudi Šugman Stubbs Katja, et al., Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 553. 2 Sodba VSRS I Ips 220/2005 z dne 3. 2. 2006, 7. odstavek obrazložitve. 3 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 893.