Jedro

Če je kvalificirani posestnik posedoval nepremičnine toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, je pridobil lastninsko pravico na teh nepremičninah s priposestvovanjem, čeprav so te nepremičnine kasneje postale družbena lastnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna priznati tožnikoma solastninsko pravico, in sicer vsakemu do ene osmine, skupaj torej eno četrtino ter jima po pravnomočnosti te sodbe izdati listino sposobno za vpis v zemljiško knjigo solastniškega deleža pri nepremičnini vpisani pri z. k. vložku 1568 k.o. V., in sicer: prvi tožnici do ene osmine in drugemu tožniku do ene osmine nerazdelne celote, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka sodbe je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 454,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za prenehanje obveznosti.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve pravil Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), pritožuje tožeča stranka. Navaja, da iz priloženih dokazov: odločbe št. 048-1799/2-1957 z dne 20. 2. 1959 in odločbe št. 462-2/67-2/DV z dne 8. 5. 1969 ter dopisa takratne Občine Ljubljana – Moste Polje pod št. 466-19/93-05 z dne 5. 12. 1994, izhaja, da nepremičnine vpisane v vložku št. 1568 k.o. V., dejansko niso bile nikoli podržavljene. Novi člani agrarne skupnosti so začeli denacionalizacijski postopek iz gole previdnosti, kajti nepremičnine so bile vpisane kot družbena lastnina, kar pa je gola pomota in odraz nedelavnosti takratnih občinskih upravnih organov. Sodišče je popolnoma spregledalo dejstvo, da je bilo z odločbo takratnega Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, tajništva za finance z dne 20. 2. 1959 ugotovljeno, da je takratna članica T.Š. prodala svoj delež F.Š., A.K. pa J.H., kar tožeča stranka vseskozi zatrjuje in dokazuje. Iz predložene odločbe z dne 8. 5. 1969 izhaja, da so postale splošno ljudsko premoženje samo parcela št. 1294/22 v naravi gramoznica ter zemljiške parcele 3917, 3918, 3919, 3920, 3921 in 3922, vse v naravi pot. Vse ostale parcele pa so ostale v lasti bivših članov agrarne skupnosti, ki so v odločbi navedeni poimensko. Iz te odločbe izhaja, da so bili v postopku odmerjeni tudi stroški, pri čemer sta pravna prednika tožnikov plačala dvojni znesek, kar posredno dokazuje resničnost tožbenih navedb. V dokaz tega plačila prilaga potrdili o vplačilu navedenih stroškov, ki nista novota, saj jih je tožeča stranka pridobila šele, ko je bil njen zahtevek zavrnjen. Vse to potrjuje tudi Občina Ljubljana – Moste Polje z dopisom z dne 5. 12. 1994. Iz tega dopisa tudi izhaja, da citirana odločba z dne 8. 5. 1969 ni postala pravnomočna in zato njena izvedba v zemljiško knjigo ni bila mogoča, kar pa je absurd, saj so bili od strank pobrani tudi stroški za njeno izvedbo. Pravnomočnost odločbe bi lahko ugotovila sama občina, ki jo je izdala, ko je pretekel petnajstdnevni rok za pritožbo. Vseh zgornjih dejstev sodišče ni upoštevalo kljub temu, da sta tožnika to vseskozi zatrjevala in trditve podkrepila s citiranimi listinami. Sodišče je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevaje vse navedeno bi moralo sodišče ugotoviti, da dejansko lastninska pravica na spornih nepremičninah nikoli ni prešla na drugo osebo. Tudi če bi sodišče upoštevalo, da so bile nepremične nacionalizirane, pa bi moralo upoštevati, da je lastninska pravica prešla na osnovi prisilnega državnega ukrepa in tak ukrep ne more prizadeti pravice tožnikov, saj je bilo nedvoumno kasneje ugotovljeno tako z Zakonom o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl., v nadaljevanju ZDen) kot z Zakonom o ponovni vzpostaviti agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. l. RS, št. 5/94 in nasl., v nadaljevanju ZPVAS), da so bili ti ukrepi nepravilni in so bile posledice teh ukrepov kasneje razveljavljene. Sodišče je kršilo tudi določila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo pravdnih strank, ampak se je zgolj oprlo na pavšalne navedbe tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata, da jima tožena stranka prizna solastninsko pravico na nepremičninah vpisanih v z.k. vložku 1568 k.o. V., vsakemu od 1/8, ter jima izstavi listino sposobno za vpis solastninske pravice v zemljiški knjigi, je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral. Do prodaje solastninskih deležev na spornih nepremičninah naj bi namreč potrditvah tožeče stranke prišlo že leta 1937, kar pomeni, da je do vložitve obravnavane tožbe v letu 2004, desetletni zastaralni rok, v katerem zastara terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo (325. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR; enako 350. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), že potekel. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede uveljavljanja (so)lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, čeprav deloma iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožnika sta trdila, da sta njuna pravna prednika sporni solastninski delež kupila že v letu 1937 in da so njuni pravni predniki vse od nakupa sporne nepremičnine, nepremičnino dobroverno uživali kot (so)lastniki, pri čemer sta sicer priznavala, da so nepremičnine postale družbena lastnina v letu 1959. Tožena stranka se je branila in sklicevala na podržavljanje spornih nepremičnin v letu 1959 in pridobitev solastninske pravice na podlagi odločbe Upravne enote z dne 20. 4. 2004, izdane v postopku denacionalizacije. Glede na takšno trditveno podlago pravdnih strank je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so sporne nepremičnine postale z nacionalizacijo leta 1959 družbena lastnina. Gre za priznano dejstvo, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno izvajati in ocenjevati dokazov zaradi ugotavljanja resničnosti tega dejstva. Upoštevaje navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sporne nepremičnine niso bile nikoli podržavljenje, kar naj bi sicer izhajalo iz priloženih listinskih dokazov. Navedena pritožbena trditev ter ostale pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka zlasti pojasnjuje, da je večina spornih nepremičnin ostala v lasti bivših članov agrarne skupnosti ter da so le nekatere postale družbeno ljudsko premoženje, so nedovoljena pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako predstavljata nedovoljeno pritožbeno novoto potrdili o vplačilu stroškov, ki naj bi nastali v postopku, v katerem je bila izdana odločba iz leta 1969, iz katere naj bi izhajalo, da je večina nepremičnin ostala v lasti bivših članov agrarne skupnosti, med drugim tudi v lasti pravnih prednikov tožnikov. Tožeča stranka sicer v pritožbi trdi, da je navedena dokaza pridobila šele, ko ji je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, vendar pa s tem ni izpolnila pogoja nekrivde v smislu 337. člena ZPP, saj mora tožeča stranka vedno računati tudi na to, da njenemu zahtevku ne bo ugodeno.

Na tem mestu velja še dodati, da je tožeča stranka sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje omenjala odločbo iz leta 1969, vendar pa je hkrati tudi trdila, da ta odločba ni nikoli postala pravnomočna ter da na njeni podlagi nikoli ni prišlo do vknjižbe. Poleg tega pa je tožeča stranka tudi trdila, da je prišlo (šele) leta 2004 do vrnitve nacionaliziranih kmetijskih zemljišč (spornih nepremičnin) članom agrarne skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da so bile sporne nepremičnine od leta 1959 do leta 2004, ko je bila z odločbo Upravne enote ponovno vzpostavljena (so)lastninska pravica na spornih nepremičninah, v družbeni lastnini in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Na podlagi 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerji (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZTLR), ki določa, da stvari v družbeni lastnini ni moč priposestvovati, pa je nato pravilno ocenilo, da tožnika v obdobju od 1959 do 2004 solastninske pravice na spornih nepremičninah nista mogla priposestvovati.

Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da se tisti, ki pridobi lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja pred nacionalizacijo, ne more uspešno sklicevati na priposestvovanje lastninske pravice, saj s prehodom nepremičnine v družbeno lastnino tako pridobljena lastninska pravica preneha. Uveljavljeno stališče sodne prakse namreč je, da je kvalificiran posestnik, če je posedoval nepremičnino toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini s priposestvovanjem, čeprav je ta nepremičnina kasneje postala družbena lastnina (glej pregled sodne prakse pod št. B/4, T.F., Stvarno pravo, Ljubljana 1993, stran 88 ter sodbo VSL I Cp 3062/2009 z dne 18. 11. 2009). Vendar pa, ker sta tožnika oziroma njuni pravni predniki imeli sporne nepremične v posesti do nacionalizacije, ki je bila v letu 1959, (le) 22 let (od leta 1937), kar pa je manj kot 30 let, kolikor je bilo leta 1959 potrebno za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah po pravilih Občega državljanskega zakonika (1), v obravnavanem primeru uveljavljanje (so)lastninske pravice tožnikov na podlagi priposestvovanje, kljub navedenemu stališču sodne prakse, v nobenem primeru ne more biti uspešno.

K pritožbeni navedbi, da četudi drži, da je prišlo do družbene lastnine, to ne more prizadeti pravic tožnikov, saj je bilo z ZDen in ZPVAS ugotovljeno, da je bila nacionalizacija nepravična, velja še dodati, da sta bila navedena zakona sicer sprejeta z namenom, da se popravi del krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, ki je bilo odvzeto na prisilen način, vendar pa zakona, ki natančno urejata postopek in pogoje za vrnitev premoženja, ne dajeta podlage za stališče, ki ga ponuja pritožba, t.j. da so bili z njima vsi ukrepi oziroma posledice ukrepov nacionalizacije avtomatično razveljavljeni, torej tudi ukrep, s katerimi naj bi bile prizadete pravice tožnikov.

Ker so bila za odločitev o obravnavanemu tožbenemu zahtevku pravno odločilna dejstva priznana oziroma med pravdnima strankama nesporna, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo pravdnih strank, je zato neutemeljen.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Z načelnim pravnim mnenjem ZVS, št. 30/86 z dne 4. 4. 1960, je bila sicer priposestvovalna doba skrajšana na 20 let, vendar tega v konkretnem primeru ni moč upoštevati, saj bi morala tožnika oziroma njuni pravni predniki priposestvovati (so)lastninsko pravico že pred letom 1959, da bi se lahko sklicevala na pridobitev lastninske pravice, takrat pa načelno pravno mnenje še ni bilo sprejeto.