Jedro

V primeru spora se obstoj delovnega razmerja presoja na podlagi elementov delovnega razmerja, kakor so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V konkretnem primeru so bili podani vsi štirje elementi delovnega razmerja iz citirane določbe prvega odstavka 4. člena ZDR. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje obstoja delovnega razmerja za delovno mesto glasbenega urednika vodje utemeljen.

Res je v prvem odstavku 20. člena ZDR določeno, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZDR objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar ta določba ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III, IV in VI izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od 1. 8. 2007 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, zato ji je tožena stranka dolžna izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto glasbeni urednik voditelja in jo pozvati na delo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu glasbenega urednika voditelja od 1. 8. 2008 z mesečno osnovno plačo v višini ustrezno prevedenega 38. plačnega razreda za delovno mesto, povečano v skladu z merili delodajalca za napredovanje in jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 1. 8. 2008 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko med neto plačo, ki jo je prejemala na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj in plačilo za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki za čas od 1. 8. 2008 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz točke I izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna bruto zneske regresa za letni dopust, odvede davek, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek in sicer za leto 2008 504,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008, za leto 2009 672,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2009, za leto 2010, 2011 in 2012 692,00 EUR bruto (za vsako leto) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 2. 7. tekočega leta (točka IV izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je obračun plače, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj z mesečno osnovno plačo z indeksnim razmerjem 3,80 za obdobje od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008 ter od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 v višini ustrezno prevedenega 38. plačnega razreda za delovno mesto, povečano v skladu z merili delodajalca za napredovanje in prijavo v obvezna zavarovanja ter plačilo ustreznih davkov in prispevkov od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008, izplačilo razlike med bruto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj in plačilom za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki za čas od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih regresov za letni dopust za leto 2008 z dne 1. 7. 2008, za leto 2009 za dne 1. 7. 2009, za leto 2010 za dne 1. 7. 2010, za leto 2011 za 1. 7. 2011 in za leto 2012 za dne 1. 7. 2012 (točka V izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.350,11 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka VI izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja v obdobju od 1. 8. 2007 do 1. 8. 2008 neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici dosodil delovno razmerje za delovno mesto glasbeni urednik voditelj za čas od 1. 8. 2008, hkrati pa je odločilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 8. 2007. Plačni razred za obdobje med 1. 8. 2007 do 1. 8. 2008 ni bil določen ne s strani sodišča, prav tako ga ni zatrjevala tožnica. Tožbeni zahtevek se je glasil samo na delovno mesto glasbeni urednik voditelj, ne pa na morebitno delovno mesto pred sistemizacijo. V kolikor bi tožnica postavila zahtevek za specifično delovno mesto pred sistemizacijo 1. 8. 2008, bi tožena stranka imela na razpolago možnost dokazovanja, da takšnih del tožnica ni opravljala oziroma da zanje ni izpolnjevala formalnih pogojev. Sodišče prve stopnje je s tem, da je tožnici za obdobje od 1. 8. 2008 do 5. 6. 2012 priznalo delovno razmerje na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj kršilo tako materialnopravne določbe Zakona o delovnih razmerjih, kot tudi določbe pravdnega postopka. Tožnica je ustrezno izobrazbo za delovno mesto glasbeni urednik voditelj pridobila šele 5. 6. 2012, sodišče prve stopnje pa ji je delovno razmerje na tem delovnem mestu prisodilo že s 1. 8. 2008. Navedeno pomeni, da je izrek sodbe v nasprotju s samo obrazložitvijo. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z 22. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDR-1 objavljene pogoje za opravljanje dela. Tožena stranka ne more in ne sme zaposlovati mimo zakona in predpisanih pogojev, zato v spornem obdobju tožnice ni mogla zaposliti na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom. Tako sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve navaja, da je v času od 1. 8. 2007 do 5. 6. 2012 ugotovilo le obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, za čas od 5. 6. 2012 dalje pa je ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu glasbenega urednika voditelja. Vendar pa iz izreka izpodbijane sodbe kaj takšnega ne izhaja. V 1. točki izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je tožnica od 1. 8. 2007 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, zaradi česar je tožena stranka dolžna izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto glasbenega urednika voditelja.

Razen tega pa izrek nasprotuje tudi samemu sebi. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je tožnica pri toženi stranki od 1. 8. 2007 dalje v delovnem razmerju z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, obenem pa je za čas od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008 zavrnilo tožničin zahtevek za obračun plač. Priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pomeni tudi priznanje pravice do plače, kar je v nasprotju z odločitvijo, da se tožničin zahtevek iz tega naslova zavrne. V zvezi s tem je potrebno tudi opozoriti, da je zavrnilni del izpodbijane sodbe postal pravnomočen. Vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1. 8. 2007 dalje, ki so tožnici (res da opisno) dosojene v točki I izreka izpodbijane sodbe zajemajo tudi plačilo za delovno mesto glasbenega urednika voditelja za čas od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008, kar pa je sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo v točki V izreka izpodbijane sodbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno odpraviti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pritožbeno sodišče ni moglo razveljaviti le I. točke izreka izpodbijane sodbe, ki je v nasprotju tako z obrazložitvijo kot pravnomočno točko V izreka, temveč je moralo razveljaviti celotni ugodilni del prvostopenjske sodbe, saj gre za med seboj povezano celoto.

Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru podani elementi delovnega razmerja in je zato vsaj za čas od 1. 8. 2008 utemeljen tožničin zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu glasbenega urednika voditelja. O zahtevku za obračun plače in plačilo razlike med že prejetimi izplačili na podlagi delovršnih pogodb in pripadajočo plačo je možno odločiti le na podlagi predhodne ugotovitve obstoja delovnega razmerja, zato ni bilo možno pustiti v veljavi II. in III. točke izpodbijane sodbe, glede na to, da je bilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka potrebno razveljaviti točko I izreka. Enako velja glede zahtevka za obračun in izplačilo regresa za letni dopust, saj je tudi ta del zahtevka vezan na predhodno ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V kolikor delovnega razmerja ni, ni niti obveznosti za izplačilo regresa za letni dopust. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi priznanje obstoja delovnega razmerja za delovno mesto glasbenega urednika vodje (seveda za čas, ko je takšno delovno mesto obstajalo, torej od 1. 8. 2008 dalje) pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. V primeru spora se obstoj delovnega razmerja presoja na podlagi elementov delovnega razmerja, kakor so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR. Ta delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru bili podani vsi štirje elementi delovnega razmerja iz citirane določbe prvega odstavka 4. člena ZDR. Ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja tako ni v nasprotju z materialnim pravom, ampak nasprotno temelji na materialnem pravu. V 16. členu ZDR je izrecno določeno, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto glasbenega urednika voditelja ni možno ugoditi, ker tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Res je sicer, da je v prvem odstavku 20. člena ZDR določeno, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZDR objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa ta določba ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.

Pač pa bi sodišče prve stopnje dejstvo, da je tožnica šele s 5. 6. 2012 pridobila strokovno izobrazbo univerzitetnega diplomiranega muzikologa, kar je bil pogoj za zasedbo delovnega mesta glasbenega urednika voditelja, moralo upoštevati pri določitvi pripadajoče plače. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi določbo 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 5. 6. 2012 lahko dosodilo kvečjemu razliko med plačo, ki bi jo prejemala ob upoštevanju 36. plačnega razreda (in ne 38. kot je odločilo sodišče prve stopnje) in prejetimi plačili po delovršnih pogodbah.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje predvsem odpravilo v izpodbijani sodbi vsebovano bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da nova sodba ne bo več vsebovala nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. V kolikor bo sodišče prve stopnje znova ugotovilo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, bo toženi stranki znova naložilo, da tožnici za sporno obdobje od 1. 8. 2008 do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi izplača razliko med pripadajočo plačo in prejetimi zneski, izplačanimi na podlagi delovršnih pogodb, bo predvsem upoštevalo določbo 14. člena ZSPJS.