Jedro

Pomanjkljive trditve o podlagi in višini vtoževanih zahtevkov ter sklicevanje na predloženo listinsko dokumentacijo ne zadošča. Naloga sodišča pa tudi ni, da samo iz obsežnih prilog razbira, kateri del zahtevka bi bil ob upoštevanju vseh podatkov, ki izhajajo iz dokaznih listin, za katere tožnica konkretizirano ne pojasni, kaj izkazujejo, morda utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v 1., 2. in 13. alineji II. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106524/2012 z dne 27. 7. 2012 v delu razveljavi in se postopek zaradi umika v tem delu ustavi (I. točka izreka). V II. točki je razsodilo, da se navedeni sklep razveljavi v delu, v katerem je tožencem naloženo, da v roku 8 dni plačajo še preostale zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer glede zavrnitve zneska 616,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2012 dalje do plačila (1. alineja II. točke izreka), zneska 119,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2011 dalje so plačila (2. alineja II. točke izreka) in glede zneska 1.162,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2011 dalje do plačila (13. alineja II. točke izreka). Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde nasprotja med odločilnimi dejstvi o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in glede na trditveno podlago ocenilo predložene listine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Glede računa št. 201135362, po katerem je tožnica zahtevala od tožencev plačilo 119,22 EUR, je sodišče prve stopnje sicer v delu glede stroškov vodenja rezervnega sklada in storitev upravnika v skupnem znesku 26,93 EUR ugotovilo, da bi bil v tem delu zahtevek utemeljen, vendar ga je zavrnilo, saj so tekom postopka toženci s plačilom 475,21 EUR terjatev v celoti preplačali (v pritožbi tožnica temu ne nasprotuje). Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni konkretizirano navajala, katerim dobaviteljem je poravnala obratovalne stroške in v kakšni višini. Kot je razvidno iz pripravljalne vloge z dne 30. 10. 2013, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi, je slednja le na splošno trdila, da je obratovalne stroške že poravnala dobaviteljem, ne pa tudi katerim dobaviteljem in v kakšni višini, izjemo predstavljajo le trditve o plačilu zavarovalne premije Zavarovalnici Triglav pod točko Ad 2 navedene pripravljalne vloge, kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa sodišče druge stopnje dodaja, da si tožnica tudi v teh trditvah prihaja v nasprotje, ko je pod točko VII svoje pripravljalne vloge glede spornega računa predložila dokazilo o plačilu zavarovanja dobavitelju Generali d. d. (priloga A26, gre za status fakture). Poleg tega ob seštevanju zneskov, ki jih navaja tožnica, nikakor ni mogoče priti do zneska 119,22 EUR, ki ga po navedenem računu zahteva. Kot izhaja iz pripravljalne vloge, ki jo izpostavlja tožnica, bi namreč naj po tem računu bili toženci prvotno dolžni plačati 842,61 EUR, oziroma zaradi dobropisa v znesku 644,84 EUR, še po ostalih postavkah 26,93 EUR stroškov upravnika v ožjem smislu, obratovalne stroške v znesku 41,06 EUR in vplačilo v rezervni sklad v znesku 129,78 EUR, kar pa skupaj znese 197,77 EUR in ne 119,22 EUR. V zvezi s postavko vplačila v rezervni sklad, kar sicer tožnica v pritožbi izrecno ne graja, pritožbeno sodišče povzema razloge sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija tožnice ni podana in bi lahko v skladu s sklepom etažnih lastnikov vplačilo v rezervni sklad zahtevala le v njihovem imenu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo in dokazno ocenilo listinske dokaze o plačilu posameznim dobaviteljem, ki jih tožnica navaja v pritožbi, saj gre zgolj za interne akte, ki prikazujejo prefakturiranje celotnega zneska.

7. Pritrditi je sodišču prve stopnje glede zahtevka po računu št. 2011463 v znesku 1.162,10 EUR, ki se nanaša na obnovo fasade. Pri presoji je namreč upoštevalo vse navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 30. 10. 2013, da je sama plačala za etažne lastnike znesek 6.087,48 EUR, ki ga je nato zaračunala etažnim lastnikom. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica o tem, koliko je dejansko plačala iz rezervnega sklada in koliko iz lastnih sredstev, ni predložila nobenih dokazil. Iz njenih trditev in dokazil izhaja le, da je dejansko plačala vse skupaj izvajalcu 11.162,36 EUR, kar pa tudi sicer ni enako fiksno določeni ceni v pogodbi (9.969,95 EUR), pri čemer tožnica ni pojasnila, zakaj je plačala več. Tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih računov in dokazil o plačilu ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini oziroma, ali je tožnica izvajalca sploh plačala iz lastnih sredstev ali iz sredstev rezervnega sklada.

8. Iz podobnih razlogov je zavrniti tudi pritožbene navedbe v zvezi s plačilom po računu št. 2011463 v znesku 616,88 EUR, ki se nanaša na ureditev dvorišča in sanacijo ulične fasade. Tudi v tem delu je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2013 navajala, da je dogovorjen znesek 19.649,42 EUR izvajalcu v celoti plačala, del iz sredstev rezervnega sklada, preostali del v znesku 5.798,48 EUR pa iz lastnih sredstev, kar naj bi bilo razvidno iz statusa fakture. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica tudi tega ni izkazala, saj iz statusa fakture pod prilogo A21 ne izhaja, da bi tožnica iz lastnih sredstev plačala 5.798,48 EUR. Zneski, zapisani v fakturi, se namreč ne ujemajo z njenimi trditvami, tožnica pa tudi ni pojasnila, kako se je posamezen znesek knjižil. 9. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da so toženci pravočasno opozorili, da terjatve niso v zadostni meri specificirane in bi morala tožnica jasneje obrazložiti posamezne postavke in o tem priložiti tudi ustrezna listinska dokazila, saj gre za pravno osebo, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem večstanovanjskih stavb in mora imeti urejeno listinsko dokumentacijo, zaradi česar tudi izpovedba, pri njej zaposlene delavke, da so bili vsi dolgovi do dobaviteljev poplačani, ne more biti zadosten dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnica resnično plačala vse obveznosti, ki bi sicer bremenile tožence. Pomanjkljive trditve o podlagi in višini vtoževanih zahtevkov ter sklicevanje na predloženo listinsko dokumentacijo ne zadošča. Naloga sodišča pa tudi ni, da samo iz obsežnih prilog razbira, kateri del zahtevka bi bil ob upoštevanju vseh podatkov, ki izhajajo iz dokaznih listin, za katere tožnica konkretizirano ne pojasni, kaj izkazujejo, morda utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da za nobeno od obveznosti, ki jih vtožuje tožnica, ni podana solidarna odgovornost tožencev, kar je sodišče prve stopnje izčrpno tudi obrazložilo. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati, da se solidarna obveznost ne domneva, ampak mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Poleg tega je tožnica zahtevala povračilo spornih zneskov na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, kjer pa materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti ni najti. Ker se nerazdelna obveznost ne domneva, je torej obveznost tožencev deljiva, kar pomeni, da bi tožnica morala od vsakega toženca terjati le del obveznosti, ki odpade nanj in za to navesti tudi ustrezne trditve, česar pa ni storila.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Stroškov pritožbe tožnica ni priglasila.