Jedro

Tožnik ima prav, ko trdi, da dejstvo, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost v smislu navedene določbe ZMZ-1, vendar pa v obravnavani zadevi toženkina presoja ne temelji le na tej okoliščini. Toženka namreč, kot povedano, dvom v tožnikovo identiteto opira tudi na nekonsistentnost njegovih navedb o možnostih pridobiti osebni dokument od sorodnikov v izvorni državi ter na različno navajanje tožnikovega imena in priimka ter rojstnega datuma.

Glede na nesporne okoliščine, to je, da je azilni dom v preteklosti že zapustil in da namerava pot nadaljevati v Italijo, pa je pravilna tudi toženkina presoja, da je pri tožniku podana begosumnost, ki opravičuje izrek ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega ostavka istega člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se se delno ugodi tako, da se v 1. točki izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2342/2018/48 (1312-33) z dne 10. 9. 2020 za besedami "se pridrži" odpravi besedilo, ki se glasi: "zaradi ugotavljanja istovetnosti in". V ostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje iz razloga po 1. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, in sicer od 9. 9. 2020 od 13:30 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 9. 12. 2020 do 13:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo identiteto v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), organ pa v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi. Trdi, da se ji poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične podatke, ker ni pridobil nobenega osebnega dokumenta, čeprav je podal že dve prošnji. Vsakič pa naj bi bile glede možnosti pridobivanja dokumentov njegove navedbe različne, poleg tega pa naj bi že samovoljno zapustil azilni dom, kar kaže na nesodelovanje v postopku in potrjuje sklepanje, da dokumentov ne namerava pridobiti. Navaja tudi, da se je tožnik predstavljal z različnimi podatki, in sicer ob podaji prve prošnje kot A.A., ..., sedaj pa B.A., roj. ... Zaključuje, da je tožniku glede na navedeno treba omejiti gibanje, še posebej pa zato, ker je obljubil, da bo poskusil dostaviti osebni dokument, ki ga ima v Pakistanu.

3. Glede omejitve gibanja na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka navaja, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil 19. 7. 2020 in da ga je policija na podlagi obvestila občana prijela 31. 7. 2020. Pred tem naj bi se zadrževal v gozdu, kjer je čakal na prevoz do Italije, ki pa ga ni bilo, zato je ob cesti hodil proti Ljubljani ter se na poti odločil, da ostane v Sloveniji. Navaja, da je namero za uvedbo ponovnega postopka podal 24. 8. 2020, to je skoraj en mesec po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce in je bil seznanjen z odrejeno odstranitvijo iz države in namero države, da bo Republiki Hrvaški podala formalno najavo za njegovo izročitev. Presojo, da je tožnik namero podal izključno zato, da bi zadrževal postopek odstranitve iz države, opira na ugotovitev, da je tožnik že dvakrat podal prošnjo in mu je postopek zato poznan. Ne verjame tožnikovim navedbam, da ni vedel za možnost ponovne podaje prošnje in da je željo po podaji prošnje izrazil že dva ali tri dni po nastanitvi, saj so kontradiktorne. Meni, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito neposredno po nastanitvi v Center za tujce, saj bi to lahko storil pred policisti ali pred zdravstvenimi in socialnimi delavci. Ocenjuje, da je tožnikova ciljna država Italija in da v Sloveniji ni imel namena podati prošnje, temveč jo je imel namen le prečkati. Navaja tudi, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa enkrat že vrnjen na Hrvaško in nadalje v Bosno in Hercegovino, kar tudi kaže na to, da pozna postopek in da ni imel namena ostati v Sloveniji. Na podlagi navedenega sklepa, da tožnik ni nameraval vložiti prošnje v Sloveniji in da so ga k temu privedle okoliščine, v katerih se je znašel, ter da računa s tem, da si bo na ta način zagotovil prosto gibanje in s tem nadaljevanje začrtane poti.

4. Glede drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se najprej ugotovi njegova dejanska identiteta, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Meni, da želi tožnik z vložitvijo prošnje preprečiti odstranitev iz države in si zagotoviti nadaljevanje svoje poti. Navaja, da je enkrat že samovoljno zapustil azilni dom, čeprav je ob podaji prošnje zatrdil, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, na konec postopka pa ni počakal niti v Sloveniji, niti v Italiji in Nemčiji, kjer je prav tako podal prošnjo za mednarodno zaščito. Organ zato meni, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa pridržanja na Center za tujce.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava.

6. Trdi, da toženkini razlogi o obstoju dvoma v njegove osebne podatke niso pravilni. Nepredložitev osebnega dokumenta ni okoliščina, ki opravičuje upravičuje izrek ukrepa omejitve gibanja, v zvezi s čemer se sklicuje na sodno odločbo tega sodišča U 2767/2005. Toženka tudi sicer ni izkazala očitnost dvoma v njegovo istovetnost oziroma ga ni utemeljila v skladu s stališči Sodišča EU, po katerih mora biti ukrep pridržanja strogo omejen in izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbo C-146/14. Navaja, da je toženki pojasnil, zakaj se rojstni podatki ne ujemajo, in zatrdil, da se kliče B.A. Trdi, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje, tj. izvedba določenih ravnanj preverjanja tožnikove identitete, poleg tega pa pridržanje ni poseg, ki bi lahko bil utemeljen z dokončanjem postopka.

7. Sklicevanje toženke na statistiko o tem, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom, ni utemeljen razlog za izrek ukrepa, temveč pomeni neustavno arbitrarnost toženkinega odločanja. Toženka se ne more sklicevati na splošne okoliščine varovanja v azilnem domu, ki so v njeni sferi. Dodaja, da je Center za tujce v Postojni zavod zaprtega tipa, v katerem se nadzor opravlja s policisti, je ograjen, pod video nadzorom, s hišnim redom in omejenimi obiski. Meni, da zato nastanitev v centru pomeni poseg v pravico do osebne svobode, v zvezi s čemer se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-1116/09. Navaja še, da glede na število pridržanih oseb v centru nima dovolj prostora za prosto gibanje, kar po njegovi oceni zadostuje za sklep, da mu je odvzeta prostost v nečloveških razmerah v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Trdi tudi, da izpodbijani sklep nima nobene presoje sorazmernosti ukrepa omejitve njegove osebne svobode. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer sodišču predlaga, naj z začasno odredbo toženki naloži, da po prejemu sodbe takoj preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce. Navaja, da mu odvzem prostosti povzroča nepopravljivo škodo. Na območju centra se počuti ujeto in tesnobno, zaradi česar bo izvajanje ukrepa pustilo na njegovem zdravju resne posledice, kršena pa mu je tudi pravica do osebne svobode.

9. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1. 12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Glede na pravno učinkovanje direktive, predpisano v tretjem odstavku 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije, mora sodišče nacionalno pravno normo razlagati v skladu z namenom oziroma ciljem direktive, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.

Glede razlogov za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

13. Točka a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1 ureja situacijo, ko sme država članica prosilca pridržati, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. To določbo je Slovenija v svoj pravni red prenesla s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

14. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.2

15. Toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto utemeljuje z dejstvom, da ji tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, da je bil nekonsistenten v izjavah o osebni izkaznici in ni izkazal sodelovanja s čimprejšnjo predložitvijo dokumentov. Poleg tega pa naj bi tožnik različno navajal svoje osebne podatke, saj naj bi ob prvi podaji prošnje v letu 2018 trdil, da je A.A., rojen ..., v nadaljevanju, vključno z obravnavanim postopkom po ponovni prošnji v avgustu 2020, pa da je B.A., rojen ...Trdi, da je ugotovitev tožnikove istovetnosti pomembna tudi zaradi ugotavljanja (subjektivnih) okoliščin, na katere se vlagatelj sklicuje, zaradi česar je omejitev gibanja iz tega razloga nujno potrebna, tožnik pa je obljubil, da bo poskusil predložiti osebni dokument. 16. Tožnik ima prav, ko trdi, da dejstvo, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost v smislu navedene določbe ZMZ-1, vendar pa v obravnavani zadevi toženkina presoja ne temelji le na tej okoliščini. Toženka namreč, kot povedano, dvom v tožnikovo identiteto opira tudi na nekonsistentnost njegovih navedb o možnostih pridobiti osebni dokument od sorodnikov v izvorni državi ter na različno navajanje tožnikovega imena in priimka ter rojstnega datuma.

17. Sodišče se strinja s toženko, da je podan očiten dvom v smislu prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je tožnik večkrat podal različne podatke o svojem imenu in rojstnem datumu. Dopušča sicer možnost, da bi pri zapisu tožnikovega imena in priimka sicer lahko šlo za napake pri zapisu na račun (različnega) zapisovanja v latinico, ki ni izvorna pisava za zapis fonetične izgovorjave tožnikovega imena, saj tožnik, ki trdi, da prihaja iz Pakistana, govori jezik urdu. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnik sam ni bil konsistenten pri zapisovanju svojega imena in še manj pri navajanju datuma rojstva.

18. Tožnik je namreč, kot je tudi sam povedal, v Sloveniji že tretjič. Prvič je v Slovenijo prišel v drugi polovici leta 2018, ko se je predstavil kot A.A., rojen ... Drugič, ko je v Slovenijo prišel decembra 2019, je bil vrnjen iz Nemčije, in sicer kot A.B., rojen ... (gl. dopis Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo št. 2142-2342/2018/13 (1312-29) z dne 10. 12. 2019, pa tudi laissez-passez za predajo Sloveniji, sestavljen s strani nemških oblasti z dne 30. 10. 2019), medtem ko je v osebnem razgovoru v Sloveniji dne 29. 1. 2020 navajal, da je B.A., roj. ...

19. Tretjič je v Slovenijo prišel julija 2020, ko ga je 31. 7. 2020 prijela slovenska policija, mu izdala odločb o nastanitvi v Center za tujce in odločbo o vrnitvi (odstranitvi iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo), obe z dne 31. 7. 2020. Sodišče kot logično sprejema tožnikovo razlago, da je tožnik v depeši in navedenih odločbah imenovan kot A.A., roj. ..., zato ker je policija te podatke imela že od obravnave tožnika v letu 2018, saj iz vročilnice za navedeni odločbi izhaja, da se je tožnik podpisal kot B.A. Torej z imenom, s katerim je bil obravnavan po vrnitvi iz Nemčije in ki ga je navajal ob sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka 9. 9. 2020, ko je kot rojstni datum navedel 12. 2. 2020. Ni pa logično, da je tožnik še 24. 8. 2020, ko je izrazil pisno namero za podajo prošnje, navajal, da mu je ime A.A. in da je rojen ...

20. Nelogično je tudi tožnikovo pojasnilo različnih navedb glede rojstnega datuma, in sicer da je tako ravnal, ker je hotel biti obravnavan kot mladoletnik, to je mlajši od 18 let, saj nekdo, ki je rojen leta 1995 ni mladoletnik že od leta 2013, tožnik pa je bil v Sloveniji prvič obravnavan leta 2018. Če bi torej hotel biti obravnavan kot mladoletnik, bi kot rojstni datum moral navajati letnico 2000. 21. Glede na povedano se sodišče zato strinja s toženko, da je v tožnikovem primeru podan očiten dvom v njegovo istovetnost, vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kakšno je toženkino dolžnostno ravnanje, torej na kakšen način bo preverjala njegovo istovetnost, kar je (kot je pojasnjeno v 12. točki te obrazložitve) druga pravno odločilna okoliščina, ki jo mora organ ugotoviti in obrazložiti za to, da lahko izreče ukrep omejitve gibanja na navedeni podlagi. Toženka v izpodbijani odločbi navaja le, da je identiteta pomembna za izvedbo postopka zaradi ugotavljanja subjektivnih okoliščin, na katere se tožnik sklicuje, ter da je tožnik obljubil, da bo poskusil dostaviti oseben dokument. Oboje navedeno sicer drži, vendar nobeden od navedenih razlogov ne utemeljuje omejitve gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je, kot že rečno, namen omejitve gibanja po navedeni določbi izvedba določenih ravnanj preverjanja prosilčeve resnične identitete, torej ravnanj, ki naj bi jih izvedla toženka. Kot že pojasnjeno v 14. točki te obrazložitve ukrep sicer ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren. Na navedeno presojo pa ne more vplivati toženkino smiselno sklicevanje na 119. člen ZMZ-1, saj se ta ureditev nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev pred organi njegove izvorne države, ne pa na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1. Glede razlogov za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

22. Tožniku je bila omejitev gibanja izrečena tudi po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s katero je v slovenski pravni red prenesena določba iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po navedeni določbi ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

23. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja po tej določbi kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

24. Tožnik v tožbi ne ugovarja izpolnjenosti navedenih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato sodišče izpodbijanega sklepa v delu, v katerem toženka utemeljuje obstoj teh pogojev, ni posebej presojalo. Tožnik je namreč tisti, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.3

25. Tožnik torej s tožbo ne izpodbija obstoja pogojev za omejitev gibanja na območje azilnega doma iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izpodbija pa obstoj pogojev iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 za odreditev ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni.

26. Skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

27. Glede očitka, da nastanitev tožnika v Center za tujce glede na naravo tamkajšnjega režima pomeni poseg v pravico do osebno svobode, sodišče pojasnjuje, da tak ukrep, ki je izrecno predpisan z zakonom, ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo.

28. Ne drži tožbeno zatrjevanje, da se je toženka pri presoji izpolnjenosti pogojev za omejitev gibanja na Center za tujce oprla le na pomanjkljivosti ureditve varovanja v azilnem domu in da naj bi bila zato njena odločitev arbitrarna. Toženka je namreč odločitev oprla tudi na presojo tožnikovega ravnanja in na tej podlagi presodila, da omejitev gibanja na azilni dom v njegovem primeru ne bi bila učinkovita, saj bi tožnik, kolikor bi mu bilo omogočeno prosto gibanje, pot nadaljeval v Italijo, torej pobegnil. Pri tem je upoštevala, da je tožnik v preteklosti v Sloveniji že zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je nato samovoljno zapustil, ter da tudi iz njegovih izjav v ponovnem postopku izhaja, da namerava pot nadaljevati v Italijo.

29. Pravilnost navedenih toženkinih ugotovitev tožnik v tožbi ne izpodbija. Glede na navedene (nesporne) okoliščine, to je, da je azilni dom v preteklosti že zapustil in da namerava pot nadaljevati v Italijo, pa je pravilna tudi toženkina presoja, da je pri tožniku podana begosumnost, ki opravičuje izrek ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega ostavka istega člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pravilnost toženkinega sklepa utrjuje tudi tožnikova izpovedba na sodišču, iz katere izhaja, da se je za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji odločil le zato, ker ga je prijela policija. Poleg tega pa je to storil šele potem, kot pravilno ugotavlja toženka, ko je bil že dalj časa nastanjen v Centru za tujce v Postojni, in sicer s pisno izjavo 24. 8. 2020. Sodišče namreč ne verjame, da tožnik, ki ni prvič v Sloveniji, prošnje za mednarodno zaščito pa je po neprerekanih ugotovitvah toženke podal tudi že v Italiji in Nemčiji, ni vedel, da lahko kadarkoli poda ustno ali pisno zahtevo za uvedbo postopka. Tako kot toženka mu tudi ne verjame, da naj bi namero ustno izrazil že policistom ob prijetju oziroma osebju CT oziroma socialnim delavcem neposredno po nastanitvi v CT, saj ni verjetno, da bi njegovo namero prav vsi (tudi socialni delavci) preslišali. Poleg tega pa tudi ni logično, kot pravilno opozarja toženka, da bi tožnik namero izražal ustno, ne bi pa hkrati vedel (kot sam trdi), da lahko poda ponovno (pisno) prošnjo.

30. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku na učinkovit način omejiti gibanje le z namestitvijo v Centru za tujce. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost in nujnost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

31. Tožbene navedbe o tem, da tožnikovo pridržanje na Center za tujce glede na tamkajšnje prostorske razmere pomeni kršitev 3. člena EKČP, so pavšalne, saj tožnik v tožbi le posplošeno navede, da glede na veliko število pridržanih v Centru za tujce nima dovolj prostora za gibanje. Sodišče je kljub temu tožnika ob zaslišanju vprašalo o prostorskih okoliščinah, v katerih je nastanjen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da ima v sobi relativno malo prostora, saj je nastanjen v sobi, v kateri je osem postelj in ki naj bi bila po velikosti približno za četrtino velike sodne dvorane na sedežu Upravnega sodišča, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Ker pa ima dostop tudi do drugih prostorov, kot so kopalnica, sanitarije, soba s televizijo, omogočen pa mu je tudi izhod ven, kjer lahko igra nogomet, sodišče sodi, da glede na kriterije, sprejete v sodni praksi4, v tem primeru ne gre za kršitev 3. člena EKČP. Odločitev sodišča:

32. Glede na navedeno je sodišče v zvezi z razlogom po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbi v temu delu ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. V preostalem delu, to je glede razloga iz tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče ugotovilo, da je odločitev pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

33. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

34. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim. tudi sodbo in sklep tega sodišča I U 683/2020. 3 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016. 4 Sodba Upravnega sodišča I U 1308/2020 z dne 18. 9. 2020, tč. 65, ki se v tem pogledu sklicuje na 87. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Aden Ahmed v. Malta, 55352/12, z dne 9. 12. 2013.