Jedro

Tudi nemško pravo zakoncem dopušča pogodbeno urejanje premoženjskopravnih razmerij. Izražanja strank v pogodbi ni treba jemati dobesedno, marveč je treba ugotoviti resnično voljo strank. Kot dodatno se upošteva objektivni kriterij: vestnost v prometu. Ta aspekt pride v poštev, kadar je treba ugotoviti, kakšen smisel je dati pogodbeni izjavi, kakšen smisel je lahko videla v izjavi druga pogodbena stranka, kako jo je lahko naslovnik razumel, itd. (§ 133 in § 157 BGB).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 971,42 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožničin solastniški delež na skupnem premoženju, ki obsega nepremičnini parc. št. 983/3 in 983/6 k.o. ... (v naravi vikend s pripadajočim zemljiščem), ena polovica, za kar ji je toženec dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti nemško pravo. Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, vendar pa ni pojasnilo, zakaj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da pravdni stranki s sporazumom nepremičnin v Sloveniji nista mogli deliti, saj nista bila njuna zemljiškoknjižna lastnika, po drugi strani pa kot odločilen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja, da sta s sporazumom razdelili vse svoje premoženje. Če s sporazumom nista mogli razdeliti teh nepremičnin, potem tudi sporne določbe glede ureditve medsebojnih razmerij zanju ne morejo veljati. Ker v času podpisa konkretnega sporazuma nobena od pogodbenih strank ni bila zemljiškoknjižni lastnik zadevnih nepremičnin, le-teh ni bilo pravno dopustno deliti. Z navedenim se nižji sodišči nista ukvarjali, kakor tudi ne z dejstvom, da je bil predmet sporazuma izrecno definiran (le premoženje v Nemčiji). Pojasnili tudi nista, zakaj omemba nepremičnin v sporazumu ni bila možna. V kolikor bi pravdni stranki imeli namen razdeliti premoženje na način, kot ga ugotavljata sodišči, potem bi to izrecno zapisali v sporazumu. Sodišči sta nepravilno uporabili in razlagali določbe sporazuma, saj je treba skladno z materialnim pravom njegove določbe brati tako, kot so zapisane. Upoštevano tudi ni bilo, da je bil sporazum sestavljen pred notarjem, kjer je bila obema pogodbenima strankama pojasnjena vsebina pogodbe in njene posledice. Namen plačila 120.000 DEM je bil izrecno določen. Nepravilno je bilo ocenjeno dejstvo, da je tožnica po podpisu pogodbe še uporabljala sporne nepremičnine. Dokazno ni bilo ovrednotesna izpovedba A. O. 4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. trditve, ki grajajo ugotovitve glede pogodbene volje pravdnih strank, navedbe, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič, da je bil v sporazumu izrecno naveden razlog za plačilo 120.000 DEM, da že vrednost premoženja, ki je bilo z notarskim sporazumom razdeljeno, izhaja pa iz notarskega računa, jasno kaže, da ni vključeval nobenega drugega premoženja, kot izrecno navedenega v sporazumu, itd.).

7. Pravdni stranki sta nemška državljana, nepremičnina, katere solastništvo uveljavlja tožnica v tem postopku, pa je v Sloveniji. V sporih iz civilnopravnih razmerij z mednarodnim elementom je v obravnavanem času pravila o pristojnosti sodišč Republike Slovenije in pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti, določal Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP). Ta v prvem odstavku 38. in 39. členu določa, da se za zakonska premoženjska razmerja uporabi pravo države, katere državljana sta zakonca, pogodbena premoženjska razmerja pa se presojajo po pravu, ki je ob sklenitvi pogodbe veljalo za osebna in zakonska premoženjska razmerja. Pritrditi je torej revidentki, da je za presojo konkretnega primera treba uporabiti nemško pravo. Kot izhaja iz sporazuma št. 2999 z dne 6. 12. 1999, pa sta to pravo pravdni stranki tudi sami izbrali. Kljub navedenemu pa zgolj zaradi neuporabe nemškega prava odločitev nižjih sodišč ni nepravilna. Tudi nemško pravo zakoncem dopušča pogodbeno urejanje premoženjskopravnih razmerij. Pogodbe se sklepajo pred notarjem (§ 1408 Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju BGB, in naslednji). Izražanja strank v pogodbi ni treba jemati dobesedno, marveč je treba ugotoviti resnično voljo strank. Kot dodatno se upošteva objektivni kriterij: vestnost v prometu. Ta aspekt pride v poštev, kadar je treba ugotoviti, kakšen smisel je dati pogodbeni izjavi, kakšen smisel je lahko videla v izjavi druga pogodbena stranka, kako jo je lahko naslovnik razumel, itd. (§ 133 in § 157 BGB). Temu sta sledili tudi nižji sodišči, ki pri presoji spornih določil pogodbe o razdelitvi skupnega premoženja z dne 6. 12. 1999 nista izhajali iz njune dobesedne dikcije, temveč sta ugotavljali resnično voljo pravdnih strank in njun pogodbeni namen. Ta pa je bil, da se njuna premoženjskopravna razmerja celovito uredijo, torej da se pri razdelitvi upošteva tudi nepremično premoženje v Sloveniji ter da pogodbeni stranki iz tega naslova nimata nobenih zahtevkov več. Toženec je bil tako tožnici tudi na račun njenega solastniškega deleža na nepremičninah v Sloveniji zavezan plačati 120.000 DEM. Revizijske trditve, ki takšnim ugotovitvam nasprotujejo, kot navedeno, nedovoljeno izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Dejstva v zvezi s tožničino uporabo vikenda v Podkumu tudi po sklenitvi sporne pogodbe, pri presoji konkretnega primera ne morejo biti relevantna.

8. Že iz prej navedenega izhaja, da je sodbi nižjih sodišč mogoče preizkusiti, zato očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Podana tudi niso nasprotja oziroma nelogičnosti na katere opozarja revidentka. Ker pravdni stranki nista slovenska državljana, se je kot lastnik konkretnih nepremičnin v zemljiško knjigo vpisal toženčev brat. To je bil po ugotovitvah nižjih sodišč tudi razlog, zakaj le-te niso bile izrecno navedene v sporni pogodbi, čeprav je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je vikend v Podkumu njuno skupno premoženje. Dejstvo, da pravdni stranki nista bila zemljiškoknjižna lastnika teh nepremičnin, pa še ne zadostuje za zaključek, da z dogovorom z dne 6. 12. 1999 teh nepremičnin ne bi smela zaobjeti. Da bi bil predmet sporazuma izrecno pogodbeno določen oziroma da so bile to le nepremičnine v Nemčiji, sodišči nista ugotovili.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sama.