Jedro

Iz vsebine drugega odstavka 27. člena ZTP izhaja, da gre pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzema dovoljenja za dostop do tajnih podatkov za odločanje po prostem preudarku. Obseg sodne kontrole je zato omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je relevantno vprašanje, ali so bili podani razumni razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno obrazloženi ob upoštevanju 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Tožnik je prejel ročno uro večje vrednosti zase in denar kot darilo za sodelujoče po vnaprej izdelanem seznamu v zvezi z opravljanjem službe in ga ni nemudoma izročil delodajalcu in je zato ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril in usmeritvami policije. Tožena stranka je iz tega sklepala, da gre za dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Pojasnila je tudi, da takšno ravnanje izkazuje tudi utemeljen dvom v zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 25.b člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP) na predlog policije v postopku vmesnega varnostnega preverjanja tožniku preklicala dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „zaupno“ z veljavnostjo od 28. 4. 2004 do 28. 4. 2014, in stopnje tajnosti „tajno“, z veljavnostjo od 6. 7. 2010 do 6. 7. 2015, zaradi obstoja varnostnega zadržka iz 4. alinee 2. odstavka 27. člena ZTP.

V obrazložitvi tožena stranka povzema predlog, ki ga je za uvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja za tožnika vložila policija. V njem navaja, da je tožnik kot uradna oseba – policijski inšpektor specialist v Centru za varnost in zaščito (v nadaljevanju: CVZ) pri opravljanju javne naloge sprejemal darila v zvezi z opravljanjem službe, s tem pa je kršil določila 1. odstavka 11. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU) in ravnal v nasprotju z določili Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (v nadaljevanju: Uredba) ter Usmeritvami generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev z dne 13. 11. 2006 (v nadaljevanju: Usmeritve policije). Z opisanim dejanjem je kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z opustitvijo dolžnega ravnanja kršil določilo 14. člena Pogodbe o zaposlitvi, po katerem se mora javni uslužbenec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. S tem, ko je po zaključku varnostne akcije po zaključku varovanja od katarske delegacije tožnik sprejel zase ročno uro večje vrednosti in denar kot darilo za sodelujoče v zvezi z opravljanjem službe in ga ni izročil delodajalcu, je ravnal v nasprotju s citiranimi določili ZJU, Uredbe in Usmeritvami policije. Zaradi navedenih dejanj po oceni predlagatelja obstaja sum varnostnega zadržka iz 4. alinee 2. odstavka 27. člena ZTP, in sicer utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Vmesno varnostno preverjanje se opravi pri osebi, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, če je podan sum varnostnega zadržka. Z navedbami predlagatelja je uradna oseba tožene stranke seznanila tožnika, ki je na razgovoru 7. 3. 2011 pojasnil, da se je s predpisi o dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s prejemanjem daril redno seznanjal preko intraneta policije. V zvezi s postopkom izmenjave in evidentiranja daril v referatu za varovanje določenih domačih in tujih oseb v obdobju do novembra 2010 pa je tožnik izjavil, da bi moral biti s tem seznanjen vodja referata, vendar zaposleni niso nikoli izpolnjevali kakršnihkoli obrazcev o prejemu daril, vse do akcije pa ni nikoli nihče nikogar obveščal in so se darila po ustaljeni praksi delila med varnostniki, šele po zaključku varovanja katarske delegacije pa je vodja referata odredil vsem inšpektorjem v organizacijski enoti, naj izpolnijo obrazec o prejetih darilih pri posameznih varovanjih. Na vprašanje, zakaj je v obrazec o prejetih darilih pri varovanju katarske delegacije tožnik zapisal, da ni bilo daril, je odgovoril, da mu je tako naročil njegov nadrejeni A.A., češ da je takšen dogovor in da bodo prejem daril zanikali. Glede dejanskega prejema daril pa je izpovedal, da je on osebno prejel zapestno uro ter tri ali štiri ovojnice z denarjem, skupno 2.300,00 EUR, tako da mu je uro izročil dne 20. 7. 2010 B.B., uslužbenec Protokola RS, medtem ko je denar prejel pozneje, po tem, ko je sprva odklonil sprejem ovojnic z izpisanimi neznanimi priimki. O prejetih darilih je še istega dne obvestil C.C., ki je nadomeščal tedaj odsotnega vodjo referata in mu pojasnil, da je ugotovil, da je v ovojnicah skupaj 2.300,00 EUR gotovine, ter na vprašanje, kaj naj s tem denarjem naredi, prejel neodločen odgovor, da naj ga pač razdeli, zato je po razporedu dela na več ovojnic vpisal začetnice imen posameznih sodelavcev pri varovanju katarske delegacije in jim po njihovih zadolžitvah razdelil različne zneske med 200,00 in 500,00 EUR, vse ovojnice z denarjem pa je predal Č.Č., da jih nadalje razdeli posameznikom. Povedal je še, da razen C.C. o tem ni obveščal nikogar, zaradi objave v medijih pa je takoj po vrnitvi iz dopusta zaprosil za razgovor direktorja D.D. ter mu pojasnil potek dogodkov ob varovanju katarske delegacije kot tudi, da se je zaradi objav v medijih po posvetu z odvetnikom odločil, da ne bo pisal uradnega zaznamka, četudi ga je že 6. 8. 2010 k temu pozval nadrejeni A.A., ki pa je pozneje to preklical s pojasnilom, da je zadeva zaključena, češ da je bila po razgovoru z B.B. menda zadeva razjasnjena. Na vprašanje, ali je od vodje referata ali koga drugega iz vodstva CVZ tožnik prejel navodila, kako ravnati s prejetim darilom, je izjavil, da ne, razen po vseh objavah v medijih, ko so zaposleni od vodstva prejeli v izpolnjevanje obrazec za vpis v seznam prejetih daril. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka med drugim povzema navedbe Č.Č. na razgovoru 28. 2. 2011, A.A. 4. 3. 2011, D.D. 17. 2. 2011, E.E. 24. 2. 2011, F.F. 23. 3. 2011; nadalje povzema navedbe v uradnih zaznamkih G.G., A.A., D.D., H.H., C.C. in skupnega uradnega zaznamka, ki so ga 3. 9. 2010 podpisali D.D., E.E. in A.A. o zapisu razgovora s tožnikom, ki je bil opravljen na njegovo pobudo, potem ko so v medijih že bili objavljeni prispevki o neupravičenem prejemanju daril od katarske delegacije; tedaj je tožnik potrdil prejem ročne ure bele barve, zavrnil pa je prejem kuvert, ker na njih niso bile navedene osebe iz posredovanega seznama; zato je pripravil novega, v katerega pa je pozabil vpisati motorista in edino varnostnico, tako da je kasneje od predstavnika katarske delegacije prejel denar v znesku nekaj čez 2.000,00 EUR le za varnostno skupino, ki jo je navedel v novem seznamu, na podlagi katerega je tožnik določil ključ za razdelitev denarja v zneskih po 200,00, 300,00, 400,00 in 500,00 EUR, dva dni po obisku pa je o prejetih darilih tožnik seznanil C.C., ki je tedaj nadomeščal vodjo referata A.A. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka, naj bi se kasneje vsi dogovorili, da bodo zanikali prejem daril, zato naročenega uradnega zaznamka o prejetih darilih tožnik ni pripravil, na poročilo o prejetih darilih pa je zapisal, da jih ni prejel. V pojasnilo, zakaj ni zapisal naročenega uradnega zaznamka pa je izpovedal, da mu je tako svetoval odvetnik in da zaradi groženj s kazenskim postopkom ne bo dajal posebnih pisnih izjav.

Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je v ugotovitvenem postopku pridobila Poročilo o izrednem nadzoru, ki ga je v novembru 2010 pripravil Direktorat za policijo in druge varnostne naloge ter vpogledala v načrt varovanja akcije z dne 19. 7. 2010, kot tudi Poročilo o seznanitvi z usmeritvami policije z dne 14. 9. 2010 in zapisnike sestankov notranjih organizacijskih enot CVZ glede seznanjanja zaposlenih z Uredbo in usmeritvami policije. Iz citiranega poročila izhaja, da je bil v CVZ glede izvajanja notranjih varnostnih ukrepov in upoštevanja predpisov, ki določajo sprejemanje in evidentiranje daril, izveden zaposlenim zgolj formalen prenos informacij, kot tudi, da ni bila zagotovljena dosledna in ustrezna seznanitev večine zaposlenih z usmeritvami policije glede prejema daril. V primeru akcije so bili nadrejeni sicer seznanjeni s prejemom daril, vendar niso pravočasno in ustrezno ukrepali. Kljub temu, da so bili zaposlenim dostopni obrazci o prejetih darilih POL-3 pa po ugotovitvah Poročila ni bil pred objavo konkretnega primera prejema daril v medijih izpolnjen noben obrazec, šele potem pa so bile izdelane posebne računalniške aplikacije za ažurnejše spremljanje in nadzor prejema daril. Predlagatelj je toženo stranko tudi seznanil, da je zoper tožnika bila podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 2. in 3. člena Uredbe ter Usmeritev policije, ki s tem v zvezi veljajo od 1. 1. 2007 dalje in med drugim določajo, da mora javni uslužbenec v primeru prejema darila, ki ni darilo zanemarljive vrednosti, najkasneje v petih dneh od prejema darila izpolniti obrazec POL-3 in ga predložiti za vpis v seznam daril, ki se vodi na obrazcu POL-3/1. Usmeritev vsebuje tudi opozorilo, da kršitev dolžnosti in omejitev v zvezi s sprejemanjem daril predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je podlaga za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za pravilno vodenje seznama daril in nadzor so odgovorni direktorji policijskih uprav in vodje notranjih organizacijskih enot GPU. V postopku vmesnega varnostnega preverjanja je bilo ugotovljeno, da je tožnik sprejel kot darilo katarske delegacije ročno uro, ki jo je zadržal zase, in denar v višini 2.300,00 EUR, ki ga je po vnaprej pripravljenem seznamu izročil Č.Č., da ga imenovani razdeli ostalim sodelujočim v akciji, kar je nedopustno, saj v skladu s 3. členom Uredbe javni uslužbenec ne sme sprejeti darila, če se kot darilo izroča denar. S tem je tožnik kršil predpise o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev, in sicer 11. člena ZJU, 3. člena Uredbe in Usmeritev policije. S svojim ravnanjem pa je tožnik kršil tudi enega temeljnih načel varovanja tajnih podatkov, in sicer, da imajo pravico dostopa do tajnega podatka le osebe, ki se morajo s tajnim podatkom seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog, medtem ko je tožnik po lastnih navedbah predal predstavniku katarske delegacije podatke o sodelujočih slovenskih varnostnikih z njihovimi imeni in priimki ter funkcijami, to pa so podatki, ki so bili sestavni del načrta varovanja in označeni s stopnjo tajnosti „interno“, četudi ni bila izkazana potreba, da bi se predstavniki katarske delegacije morali seznaniti s temi tajnimi podatki, medtem ko tožnik o tovrstnem posredovanju podatkov ni posebej obvestil nikogar od nadrejenih. Njegovo ravnanje predstavlja povečano nevarnost oziroma tveganje za njegovo morebitno izsiljevanje, pritiske ali grožnje, ki bi lahko privedli tudi do razkritja tajnih podatkov, s katerimi se tožnik pri opravljanju nalog seznanja in pomenijo utemeljen dvom v njegovo zanesljivost, lojalnost in verodostojnost. Njegova dovzetnost za pridobitev protipravne premoženjske koristi zase ali za koga drugega pa izkazuje, da pri njem obstaja povečano tveganje za varno obravnavanje tajnih podatkov, saj nedvomno izkazuje možnost vplivanja na storitev ali opustitev njegovih dolžnih ravnanj. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bilo sicer neposredno seznanjanje s predpisi, ki določajo omejitve javnih uslužbencev glede prejemanja daril, v CVZ pomanjkljivo, vendar pa je bilo tožniku ves čas omogočeno tovrstno seznanjanje preko informacijskega sistema policije, kjer so objavljeni vsi predpisi in interni akti ter navodila. Tožnik je po lastni izjavi do 3. 12. 2010 vrsto let uspešno opravljal dela varnostnika, varnostnika spremljevalca in nazadnje policijskega inšpektorja specialista I ter je bil večkrat določen za vodjo varovanja varovanih oseb. Glede na dolgoletne delovne izkušnje je po mnenju tožene stranke treba šteti, da je bil seznanjen s postopki v zvezi s sprejemanjem daril pri opravljanju službe, saj se je po lastni izjavi z njimi seznanjal preko Intraneta policije in je bil občasno tudi zadolžen za spremljanje določenih sprememb in usmeritev policije ter za seznanjanje ostalih sodelavcev. Po presoji tožene stranke izkazana dejanja tožnika potrjujejo utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar je po določbi 4. alinee 2. odstavka 27. člena ZTP varnostni zadržek za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Po določbi 2. odstavka 26. člena ZTP je izkazan varnostni zadržek, ugotovljen v postopku vmesnega varnostnega preverjanja, razlog za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V zvezi s 4. alineo 2. odstavka 27. člena ZTP, v katerem zakon govori o obstoju utemeljenega dvoma, mora biti po mnenju tožnika dokazni standard presoje dvoma visok, višji od 50 %, in se mora približevati gotovosti, predvsem v zvezi z obstojem vzročne zveze med verodostojnostjo, zanesljivostjo in lojalnostjo policista izključno le do obravnavanja tajnih podatkov in ne do, na primer, ostalih področij policistovega dela. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba nima razlogov glede dokazne ocene utemeljenega dvoma, kot tudi ne glede vzročne zveze, kar onemogoča njen preizkus. V razlogih izpodbijane odločbe se po mnenju tožnika pojavljajo zgolj skrčene obnove posameznih izjav, dokumentov ter zaključkov tožene stranke, ki pri tem ni opravila dokazne ocene posameznega dokaza, niti celotnega postopka. Pri tem primeroma citira predzadnji odstavek izpodbijane odločbe na strani 10 „da je preverjana oseba zaradi namena pridobitve daril in ne iz varnostnih razlogov posredovala predstavniku katarske delegacije seznam varnostnikov...“, česar se ne da preizkusiti, ker odločba v tem delu nima razlogov. Dalje navaja, da je tožnik že v ugotovitvenem postopku pojasnil, da je posredovanje seznama varnostnikov tuji varnostni službi v času protokolarnega obiska običajen in normalen delovni postopek, o čemer se, tako kot o drugih rednih posameznih opravilih varovanja, nadrejenih ni nikoli obveščalo. Pri tem izpostavlja izjavo delavca Protokola RS, B.B., ki je povzeta v razlogih izpodbijane odločbe in iz katere je razvidno, da je navedena zahteva katarske varnostne službe prišla najprej do B.B., ki jo je nato posredoval tožniku, ta pa mu je po elektronski pošti posredoval zahtevano, nato pa še v pisni obliki, medtem ko je bil B.B. v obeh primerih tista oseba, ki je navedeni seznam izročila tudi katarski delegaciji. Tako skladni izjavi tožnika kot B.B. potrjujeta, da je citirani zaključek izpodbijane odločbe napačen in brez podlage v dokaznih virih, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, saj bi B.B. ali celo vodja protokola lahko pojasnil, da je takšno posredovanje seznamov varnostnikov v primeru protokolarnih obiskov povsem reden in običajen postopek, tako da je tak očitek tožniku v izpodbijani odločbi nepravilen in zlonameren. Tožnik pa s predajo navedenega seznama delavcu Protokola RS za potrebe tuje diplomatske oziroma varnostne službe ni kršil nobenih pravil niti dosedanje prakse, prav tako tudi ne, kar mu očita izpodbijana odločba, da je kršil temeljno načelo varovanja tajnih podatkov. Nadalje v zvezi z besedilom 1. odstavka na strani 11 izpodbijane odločbe navaja, da gre za hipotetične, izmišljene možnosti, ki ne morejo biti del zakonite odločbe. Tožnik izpostavlja, da je bil pri svojem delu, tudi varovanju tajnih podatkov, vedno verodostojen, lojalen in zanesljiv, nasprotne trditve pa posegajo v njegovo čast in dobro ime. V tožnikovi dolgoletni praksi so mu bila zaupana vodenja najtežjih oziroma najbolj rizičnih varovanj, pri čemer je bil tožnik do sedaj za svoje delo vedno pohvaljen. V zvezi z navedbo na strani 11 izpodbijane odločbe, da „tožnikova dovzetnost za pridobivanje protipravne premoženjske koristi za analizo druge izkazuje pri njem povečano tveganje za varno obravnavanje tajnih podatkov...“ v tožbi navaja, da je sicer res v predkazenskem postopku v zvezi s sprejemanjem daril, kar pa se ne približuje dokaznemu standardu utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, navedena okoliščina pa ne sodi niti med razloge upravne odločbe. Prav tako mora obstajati vzročna zveza med sprejemanjem daril in varovanjem tajnih podatkov, kar v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno z ustreznimi razlogi, niti za njen obstoj ne obstojijo dokazni viri, medtem ko špekulacije in predvidevanja ne predstavljajo relevantnega dejstva. Tožnik dodaja, da si v zvezi z delom ni nikdar pridobil protipravne premoženjske koristi. Očitek, da je za to dovzeten, tožnik označuje za lažniv očitek, ki posega v njegovo čast in dobro ime. Dodaja še, da pri svojem delu v zvezi z varovanjem katarske delegacije tožnik ni storil nič nezakonitega, nestrokovnega ali v nasprotju z dosedanjim načinom dela, pač pa je v zvezi z varovanjem katarske delegacije tožnik takoj in v celoti obvestil svoje nadrejene. Tožnik hrani ključne posnetke pogovorov z nadrejenimi osebami, iz katerih izhaja, da je tožnik pravočasno, popolno in resnično obvestil svoje nadrejene o celotnem poteku varovanja, in nadalje, da mu njegovi nadrejeni ne očitajo nepravočasnosti, nepopolnosti oziroma neresničnosti ter da je bilo tožnikovo ravnanje v skladu z dotedanjo prakso na oddelku; če bodo tožnikove potrebe v nadaljevanju postopka to narekovale, pa bo tožnik vse pogovore predložil tudi kot dokaz svojih trditev. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in izvede dokaze z zaslišanjem tožnika in priče, B.B., ki naj se ga vabi preko Protokola RS, ter izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je iz spisa upravne zadeve razvidno, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis, razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali preklic obeh tožniku izdanih dovoljenj za dostop do tajnih podatkov pa so dovolj obrazloženi, izpodbijana odločba je bila izdana v mejah zakonskega pooblastila, v skladu s splošnimi upravnimi načeli, z namenom za izdajanje akta po prostem preudarku in upoštevanjem javne koristi. Tožena stranka se v izogib ponavljanju zato v celoti sklicuje na navedbe in argumente v izpodbijani odločbi, zgolj v dodatno pojasnilo pa še navaja, da so neutemeljene tožnikove trditve, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila domnevo nedolžnosti. Pri preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni izhajala iz obstoja kaznivega dejanja, pač pa je ugotavljala, ali vsa dejstva, ugotovljena v postopku vmesnega varnostnega preverjanja po ZTP pomenijo zadosten razlog za utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Tožnik je, tako kot ostali, s katerimi so bili opravljeni razgovori, sam izrecno izjavil, da je vsak načrt varovanja označen z določeno stopnjo tajnosti ter da je tudi seznam sodelujočih varnostnikov sestavni del načrta varovanja, v konkretnem primeru označen s stopnjo tajnosti interno. Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku presojala, ali se je tožnik s kršitvijo predpisov in usmeritev policije v zvezi s sprejemom daril izneveril v lojalnosti do delodajalca in ali slednje vzbuja utemeljene dvoma v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavo tajnih podatkov, kar po 4. alinei 2. odstavka 27. člena ZTP predstavlja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Ocena, ali ugotovitve varnostnega preverjanja vzbujajo utemeljene dvome v tožnikovo verodostojnost in zanesljivost za varno obravnavanje tajnih podatkov pa sodi v polje proste presoje pristojnega organa.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2011 vztraja pri dotedanjih trditvah in dokazih ter nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo. Dodatno predlaga zaslišanje priče H.H., ki naj jo sodišče vabi preko Ministrstva za notranje zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor med policistom in Ministrstvom za notranje zadeve v zvezi z opravljanjem javne službe policista in se nanaša na omejitev pogojev opravljanja javne službe policista. Zato izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), saj preklic dovoljenj za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti zaupno in stopnje tajnosti tajno ni zasebna pravna korist in tudi ne pravica tožnika kot uslužbenca policije. V obravnavani zadevi tudi ne gre za akt preverjanja pred „izdajo“ dovoljenja za dostop do tajnih podatkov iz 8. in 9. točke 1. odstavka 2. člena ZTP in tako ne gre za postopek, ki je urejen v določilih od 22 do 25a. člena ZTP, v zvezi z določilom 23a. člena ZTP, v katerem zoper odločbo o (ne)izdaji dovoljenja za dostop do tajnih podatkov dovoljen upravni spor. V konkretnem primeru gre za akt „preklica“ dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupno v primeru, ko oseba že ima izdano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Tovrstno situacijo pa urejajo določila od 25.b do 28a. člena ZTP, pri čemer pa znotraj tega pravnega okvira zakonodajalec ureja tudi situacijo, ko gre za „potrditev“ veljavnosti dovoljenja (25.c člen ZTP); specialna določba za situacijo, ko gre za „preklic“ dovoljenja in na podlagi katere je tožena stranka tudi izdala izpodbijani akt, pa je določilo 2. odstavka 26. člena ZTP. To določilo z razliko od določila, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, izrecno ne daje pravice vložiti tožbo v upravnem sporu zoper „preklic“ dovoljenja, saj določilo 2. odstavka 26. člena ZTP pravi, da odločbo o preklicu vroči osebi, ki ji je bilo dovoljenje preklicano, in predlagatelju postopka ter o tem obvesti nacionalni varnostni organ in trenutnega delodajalca preverjane osebe. Vendar pa je treba upoštevati, da preklic dovoljenja in neizdaja dovoljenja lahko povzročata enake posledice za policista in zato sodišče v tem kontekstu ne vidi podlage v zakonu za interpretacijo, da se določba 3. odstavka 25.c. člena ZTP nanaša zgolj na odločitev o (ne)potrditvi dovoljenja, ne pa tudi na odločitev o preklicu dovoljenja. V predmetni zadevi gre namreč za vmesno varnostno preverjanje, ki se opravi v dveh (vrstah) primerih: če obstaja sum varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP, ali pa če gre za eno od situacij iz 1. odstavka 25.c. člena ZTP, kjer pa sum obstoja varnostnega zadržka ni potreben za začetek vmesnega varnostnega preverjanja. Ker določilo 2. odstavka 25.c. člena ZTP uporablja pojem „ponovna potrditev veljavnosti dovoljenja“, določilo 1. odstavka 25c. člena ZTP pa se začne z besedilom „Vmesno se varnostno preveri tudi oseba“ /.../, sodišče zaradi uporabe besede „tudi“ in že omenjenega argumenta možnih enakih posledic za policista v primeru preklica ali nepotrditve ali neizdaje dovoljenja, izpeljuje, da tudi vmesno preverjanje na podlagi suma obstoja zadržka iz 27. člena ZTP spada v okvir postopkov „ponovne potrditve“ veljavnosti dovoljenja. Šele takšna interpretacija pa daje sodišču podlago za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo, kajti po določilu 3. odstavka 25.c člena ZTP je postopek potrditve veljavnosti dovoljenja enak postopku, kot ga ta zakon določa za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov posamezne stopnje tajnosti, kar pa pomeni, da tudi zoper odločitev po 2. odstavku 26. člena ZTP velja, da ima prizadeti možnost sprožiti upravni spor. V predmetni zadevi gre torej za upravni spor na podlagi drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in ne na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Po določilu drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je namreč upravni spor dopusten tudi zoper akt, ki ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, če poseben zakon določa, da je zoper tak akt dopusten upravni spor. Ker ne gre za upravno stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), se pravila ZUP na podlagi 4. člena ZUP v tej javno-pravni zadevi uporabljajo „smiselno“; zaradi narave sporne stvari, ki se nanaša na ugotovitev utemeljenega dvoma v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost znotraj službe, ki izvaja dejavnost državnega varovanja ob uporabi tajnih podatkov, ima tožena stranka pri odločanju o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zelo široko polje proste presoje. To pomeni, da sodišče strogo presoja uporabo procesnih določil, medtem ko nadzora nad pravilnostjo aplikacije dejanskega stanja na zakonski dejanski stan ne izvaja strogo, ampak z oceno tožene stranke, ki je za ugotavljanje varnostnega zadržka v povezavi z uporabo tajnih podatkov, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno varnostno dejavnost in druge stvari iz 1. in 2. točke 1. odstavka 2. člena ZTP, bistveno bolj usposobljena kot sodišče in lahko izvaja določeno politiko dostopa do tajnih podatkov, poseže samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je ocena tožene stranke povsem očitno nerazumna.

ZTP v v 4. alineji drugega odstavka 27. člena določa, da lahko pristojni organ izdajo dovoljenja zavrne tudi v primeru drugih ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Iz vsebine drugega odstavka 27. člena ZTP torej izhaja, da gre pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzemu dovoljenja za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi drugega odstavka 27. člena ZTP, ki upravnemu organu daje pravno podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Tožena stranka je v odločbi pojasnila, da je tožnik prejel ročno uro večje vrednosti zase in denar kot darilo za sodelujoče po vnaprej izdelanem seznamu v zvezi z opravljanjem službe in ga ni nemudoma izročil delodajalcu in je zato ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo in usmeritvami policije. Nadalje je pojasnila, da v skladu s 3. členom Uredbe javni uslužbenec ne sme sprejeti darila, če se kot darilo izroča denar ali vrednostne papirje ne glede na vrednost. Nadalje je pojasnila, da je tožnik ročno uro večje vrednosti zase in denar za sodelujoče sprejel in kljub temu, da je to v nasprotju s predpisi. Tožena stranka je iz tega sklepala, da gre za dvom v tožnikovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Pojasnila je tudi, da takšno ravnanje izkazuje tudi utemeljen dvom v zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. S tem je tožena ustrezno obrazložila, zakaj se je odločila za ukrep preklica dveh tožniku predhodno izdanih dovoljenj za dostop do tajnih podatkov in je zato uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Iz navedenega izhaja, da je v odločbi konkretno in določno naveden ter ustrezno obrazložen razlog za odločitev. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je relevantno vprašanje, ali so bili podani razumni razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno obrazloženi ob upoštevanju 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, češ da se je pred sporno akcijo tekom daljšega časovnega obdobja razvila praksa, kateri je sledil tudi tožnik. Peti člen Uredbe namreč določa, da če želi darovalec javnemu uslužbencu izročiti darilo v zvezi z opravljanjem službe, pa ne gre za darilo zanemarljive vrednosti, mora javni uslužbenec izpolniti poseben obrazec. Kakšna je bila dotedanja praksa, po mnenju sodišča ni relevantno, saj je postopek ravnanja v teh zadevah podrobno urejen v Uredbi, s katero se lahko vsakdo seznani. Tudi če tožnik ne bi bil s strani nadrejenih ustrezno seznanjen z usmeritvami policije v zvezi s sprejemanjem daril, bi moral poznati določila Uredbe, saj je bila javno objavljena v Uradnem listu v skladu z določili 1. in 2. odstavka 154. člena Ustave, zato morajo biti z njeno vsebino seznanjeni vsi, ne le javni uslužbenci. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka 3. člena Uredbe tožnik denarja namreč sploh ne bi smel sprejeti, ampak bi moral njegov sprejem takoj odkloniti, saj to določilo jasno določa, da javni uslužbenec ne sme sprejeti darila v zvezi z opravljanjem službe, niti darila zanemarljive vrednosti, če se kot darilo izroča denar ali vrednostne papirje. Denar bi lahko kadarkoli izročil delodajalcu vse od tistega trenutka dalje, ko ga je sprejel, četudi zaradi njegove predaje sodelavcem. Tožbena navedba glede neustreznega ravnanja nadrejenih v tej zvezi pa je v konkretnem primeru irelevantna, saj sta dovoljenji za dostop do tajnih podatkov preklicani iz razlogov, ki vzbujajo utemeljene dvome v njegovo individualno verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov (četudi navedeno ni nujno povezano z obstojem kaznivega dejanja). Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da izpodbijana odločba ni v nikakršni povezavi z dostopom do tajnih podatkov, saj 27. člen ZTP daje pravno podlago, da se izdaja dovoljenja zavrne, oziroma v konkretnem primeru prekliče, v primeru utemeljenega dvoma v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila. Tožena stranka je zaznala nepravilnosti pri sprejemanju daril, zaradi teh nepravilnosti je podvomila v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost, na tej podlagi pa je razumen tudi njen zaključek, da je lahko podan utemeljen dvom tudi, ko gre za varno obravnavanje tajnih podatkov, prav tako zaradi dvoma v verodostojnost, zanesljivost in lojalnost. Iz navedenega razloga ni bil napačno uporabljen 27. člen ZTP, kot zatrjuje tožnik.

Sodišče je glede na navedeno odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker v predmetni zadevi ne gre za odločanje o civilni pravici tožnika in ker tožnik v svojem tožbenem predlogu za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič ni obrazloženo navedel, v čem oziroma zakaj bi mogel biti pomemben za odločitev, sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo in je pri presoji uporabilo samo to, kar je tožnik sam povedal v upravnem postopku in čemur v tožbi ni oporekal, zato je sodišče odločilo na seji (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni ugodilo niti zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker v tem primeru nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).