Jedro

V 1. odstavku 42. člena SZ-1 je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu (kar naj račun iz začasne odredbe ne bi bil), vendar pa navedeno ne odvezuje dolžnika naložene obveznosti, da ta sredstva upniku nakaže na njegov račun. Upnik ima namreč v nadaljevanju zakonsko dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zaradi nespoštovanja I. točke sklepa o zavarovanju z dne 19. 3. 2014 po uradni dolžnosti izterja denarna kazen, določena v II. točki istega sklepa, v višini 5.000,00 EUR (I. točka izreka), dolžniku ponovno naložilo, da v celoti izpolni sklep iz predhodne točke, s tem da v nadaljnjem roku 3 dni od prejema sklepa upniku prenakaže vsa zbrana sredstva rezervnega sklada večstanovanjske stavbe R. ter v istem roku predloži sodišču dokazilo o opravi navedenega dejanja (II. točka izreka), ter za primer, da dolžnik ne bo izpolnil obveznosti iz II. točke, izreklo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, z vsemi stroškovnimi posledicami za upnika.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev le-te. Priglasil je stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, upoštevaje določbe 61. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Le-te nalagajo upravniku, da mora na dan prenehanja pogodbe o upravljanju upravniških storitev izdelati končno poročilo in sestaviti končni obračun. Sredstva, zbrana na računu, mora upravnik na dan prenehanja pogodbe prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik. Po prenehanju pogodbe o opravljanju upravniških storitev mora upravnik novemu upravniku izročiti vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, ter obvestiti tiste dobavitelje in izvajalce storitev, ki izvršujejo dobavo oziroma opravljajo storitve za večstanovanjsko stavbo, katere upravnik je bil. Navedene določbe torej urejajo predajo poslov in dokumentacije med starim in novim upravnikom. Namen teh določb je, da se zagotovi nemoteno upravljanje večstanovanjske stavbe. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru s sklepom Zg 45/2014 z dne 19. 3. 2014 dolžniku med drugim naloženo, da mora vsa sredstva za predmetno stavbo prenesti na račun novega upravnika, to je upnika, št. 000, odprt pri banki J. d. d. Gre za vsa sredstva, ki jih za posamezno večstanovanjsko stavbo zbira upravnik, torej tudi sredstva rezervnega sklada. Navedeno jasno izhaja sklepa. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je sklep v takšni meri neopredeljen, da ga zato ni mogel izpolniti.

S sklepom Zg 45/2014 izdana začasna odredba je po ugovoru dolžnika, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 972/2014 z dne 20. 8. 2014, postala pravnomočna, kar pomeni, da stranki zavezuje in se v njeno pravilnost in zakonitost (razen v primeru dovoljenih izrednih pravnih sredstev) ne da več posegati oziroma je spreminjati. V prvem odstavku 42. člena SZ-1, na katerega se sklicuje pritožnik, je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu (kar naj račun iz začasne odredbe ne bi bil), vendar pa glede na zgoraj navedeno po presoji sodišča druge stopnje to ne odvezuje dolžnika naložene obveznosti, da ta sredstva upniku nakaže na njegov račun. To pa še ne pomeni, da se ta sredstva ne bodo vodila tako, kot to določa zakon. Upnik ima namreč v nadaljevanju zakonsko dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun (primerjaj tretji odstavek 42. člena SZ-1).

6. Ker torej dolžnik ni v celoti izpolnil svoje obveznosti, ki je bila po oceni sodišča druge stopnje dovolj jasna (in so zato nasprotne pritožbene trditve neutemeljene), je sodišče prve stopnje na podlagi 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 239. členom ZIZ utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in dolžniku izreklo zagroženo denarno kazen. Pritožba dolžnika tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).