Jedro

Tožnice se ne sme (in se je tudi ne da) prisiliti v to, da bi preživnino (sodno) terjala tudi od očeta, vendar je njeno preživljanje tudi njegovo breme, kar logično vpliva na višino obveznosti toženke iz tega istega naslova.

Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II in III izreka) razveljavi ter vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je odločilo, da je toženka dolžna za preživljanje tožnice - svoje hčerke plačati po 300 EUR mesečne preživnine za meseca marec in april 2012, ter po 200 EUR mesečne preživnine od meseca maja 2012 dalje (I. točka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 270,48 EUR (III. točka).

2. Zoper sodbo, obrazloženo zoper zavrnilni del in proti odločitvi o stroških, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Tožnica poudarja, da toženka ni nasprotovala vtoževani preživnini od 18. 12. 2011 do dneva vložitve tožbe, poleg tega pa sodišče o tem delu zahtevka sploh ni odločilo. Do pravnomočne odločitve ji je bila z začasno odredbo prisojena preživnina v višini 300 EUR, kar je sodišče z izpodbijano sodbo zmanjšalo in tako poseglo v pravnomočen izvršilni naslov. Toženka je imela, ko je tožnica še stanovala pri njej, dovolj sredstev za preživljanje obeh, strinjala se je s preživnino, ki jo plačeval oče in ni zatrjevala, da bi imela takrat višje dohodke, kot jih ima sedaj. Na tej podlagi bi toženka zmogla plačevati zahtevano preživnino, kakor je odločilo tudi pritožbeno sodišče v postopku z začasno odredbo. Tožnica je delala preko študentskega servisa, ker je morala, saj ji je toženka prvič plačala preživnino šele 21. marca, pa tudi po tem je bila tožnica v negotovosti, ali bo toženka preživnino plačevala. Končanje srednje šole se je zavleklo tudi zaradi ravnanj toženke, poleg tega je toženka na naroku 12. 12. 2012 pojasnila, da ne dela več od oktobra dalje, ker se trudi narediti popravni izpit iz matematike, ki je pogoj za pristop na maturo. V takšnih okoliščinah tožnica ne more delati, saj ne bo mogla dokončati srednje šole. Sodišče ne bi smelo verjeti toženki, da ima za 500 EUR stroškov, saj tega ni z ničemer dokazala, poleg tega pa se glede na odobreni limit v višini 4.400 EUR poraja dvom o zatrjevani višini njenih dohodkov. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tudi če bi obveljala odločitev sodišča prve stopnje glede višine preživnine, pa bi bilo treba upoštevati, da je tožnica uspela po temelju v celoti, po višini pa v več kot polovici in bi torej toženka morala nositi tožničine in svoje pravdne stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni namreč pravilno uporabilo določb 2. odst. 123. čl., 126. in 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR): Starši so dolžni preživljati otroka tudi po njegovi polnoletnosti, če se redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta (2. odst. 123. čl. ZZZDR). Starša tožnica pa sta dva: njena mati (toženka), pa tudi njen oče. Razumljivo je, da se tožnice ne sme (in se je tudi ne da) prisiliti v to, da bi preživnino (sodno) terjala tudi od očeta, vendar je njeno preživljanje tudi njegovo breme, kar logično vpliva na višino obveznosti toženke iz tega istega naslova. Preživnina se namreč določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. čl. ZZZDR), torej, obeh zavezancev. Če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnost razdeli mednje po njihovih zmožnostih (126. čl. ZZZDR).

6. Tožničina tožba, ki sploh ne navaja zmožnosti obeh zavezancev, konkretno očeta, bi bila celo nesklepčna. Vendar je toženka sama (že v odgovoru na tožbo) med drugim navedla, naj se upoštevajo očetove zmožnosti in predlagala tudi dokaze v tej smeri. Potreba po materialnem procesnem vodstvu je s tem sicer odpadla, sodišče prve stopnje pa bi za ugotovitev toženkine obveznosti moralo nujno ugotoviti (in torej slediti njenim dokaznim predlogom) premoženjske in pridobitne zmožnosti tožničinega očeta.

7. Pritožba se sicer neutemeljeno sklicuje na izdano začasno odredbo, češ da sodišče ne more določiti nižje preživnine, kot je tam že določena. Kot že ime pove, gre zgolj za začasno ureditev spornega razmerja, v konkretnem primeru do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, pri čemer pa je treba prvostopenjsko sodišče posebej opozoriti, da mora biti iz izreka meritorne sodbe jasno razvidno, da se prisojeni znesek zmanjša za to, kar je zavezanka že plačala po začasni odredbi.

8. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče napačno prisodilo preživnino šele od vložitve tožbe dalje in da o zahtevku za preživnino od decembra 2011 sploh ni odločilo. Sodišče je namreč v II. točki izreka višji tožbeni zahtevek zavrnilo (torej v presežku, kamor spada tudi obdobje od decembra 2011 do vložitve tožbe) in to odločitev tudi pravilno obrazložilo. ZZZDR v 131.c čl. namreč jasno določa, da je preživnino mogoče zahtevati le od trenutka vložitve tožbe dalje, tega pa ne spremeni niti morebitno dejstvo, da toženka zahtevku za obdobje pred vložitvijo tožbe ni izrecno nasprotovala.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek zoper stališče sodišča prve stopnje, da je otrok v času šolanja z delom (npr. preko študentskega servisa) dolžan prispevati za lastno preživljanje. Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu mogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja). (1)

10. Tudi glede štipendije pritožnica utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje. To je namreč izrecno ugotovilo, da je tožnica štipendijo prejemala le do julija 2012, za naprej pa si je ni uredila. Dejstvo, da otrok štipendije ne prejema, ne more zmanjšati preživninske obveznosti staršev.

11. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek glede stroškov postopka, saj mora sodišče upoštevati predvsem uspeh strank, šele nato vse (druge) okoliščine primera, ki jih je v tem konkretnem primeru (odločitev tožnice za samostojno življenje) štelo tožnici preveč v škodo.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tudi premoženjske in pridobitne zmožnosti toženkinega očeta, nato pa preživninsko obveznost tožničinih staršev ustrezno porazdeliti med oba. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na utemeljene pritožbene navedbe, da toženka z ničemer ni izkazala zatrjevanih 500 EUR mesečnih izdatkov (edini znesek, ki ga je dokazala, je preživnina za tožničino sestro v višini 128,75 EUR). Tekom novega sojenja naj sodišče prve stopnje upošteva še vse druge razloge pod točko 6, 7, 10, 11 in 12 tega sklepa kot napotke.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 174/2007 in druge.